Otrokom ne smemo pomagati le s projekti

V Sloveniji nihče sistemsko ne spremlja uresničevanja pravic najranljivejših članov družbe: ni podatkov niti sistema pomoči.

Objavljeno
14. december 2016 19.00
Begunci na avstrijski strani mejnega prehoda Šentilj. Šentilj/Špilje, Slovenija 22.oktobra 2015. [Šentilj,otroci,deček,begunci,emigranti,državne meje,železne ograje,Slovenija,Avstrija]
Sonja Merljak
Sonja Merljak
Ljubljana – Otroci so najranljivejši in najbolj občutljivi člani vsake družbe. Še ranljivejši pa so tisti med njimi, ki so morali zapustiti svoj dom – begunci in migranti. Prav zato jim moramo pomagati, a v Sloveniji tega ne počnemo sistemsko, ugotavljajo v pravno-informacijskem centru in Unicefu.

Ob drugem begunskem valu smo v Sloveniji z zaskrbljenostjo spremljali povečevanje nerazumevanja, nestrpnosti in celo sovraštva do beguncev, še posebno do otrok brez spremstva. Ko so jih šest želeli namestiti v dijaškem domu v Kranju, je to izzvalo burne odzive staršev in celo učiteljev.

Država je takrat popustila pritiskom javnosti, tudi zato, ker so pristojni presodili, da bi z nameščanjem otrok brez spremstva v dom, kjer niso zaželeni, škodili predvsem otrokom. Poiskali so druge prostore in pospešili projekt vključevanja v šole. A v naslednjih mesecih se je pokazalo, da so načrti na papirju eno, v praksi pa drugo. Otroci, denimo, ki bi lahko ostajali z vrstniki v šoli in se tako tudi med igro učili slovensko, morajo zaradi birokratskega zapleta po pouku na kosilo v azilni dom. Popoldne zato niso z drugimi otroki, ampak z odraslimi: zanje skrbijo sodelavci Slovenske filantropije, ki so sredstva za to dobili na razpisu. Ker popoldansko delo z otroki begunci ni sistematično rešeno, nihče ne ve, kako bo v prihodnje.

Brez sistemskih rešitev

V pravno-informacijskem centru nevladnih organizacij (PIC) in v Unicefu, ki sta od maja do decembra spremljala uresničevanje pravic migrantskih in begunskih otrok ter mladoletnih prosilcev za azil, so zaznali še druge sistemske pomanjkljivosti. Izsledke bodo širši javnosti predstavili danes na strokovnem posvetu.

Slovenija ima soliden sistem zaščite otrok, meni Pilar Gonzalez iz Unicefa, vendar je zaščita najranljivejših skupin otrok pomanjkljiva. »Pomanjkljivosti smo zaznali na področju pravne regulacije in tudi v sposobnostih oseb, ki delajo z otroki, ter v dostopnosti storitev. Nimamo niti dolgotrajnih rešitev za otroke brez spremstva. Večino pomanjkljivosti bi lahko odpravili z ustanovitvijo organa, ki bi imel mandat za zaščito otrok. Projekt je pokazal, na kaj bi se morali osredotočiti, da bi dosegli učinkovit in stroškovno smiseln trajnostni in delujoč sistem zaščite otrok,« pravi Pilar Gonzalez.

Manjkajoči podatki

Evropski parlament v najnovejši resoluciji poziva države članice, naj okrepijo sisteme skrbništva za otroke, za katere ne skrbijo starši, in otroke brez spremstva. Po podatkih Europola je leta 2015 v EU izginilo najmanj 10.000 begunskih in migrantskih otrok brez spremstva. Državam članicam zato priporočajo, da jih registrirajo na njim prijazen način in z vključitvijo v sistem zaščite poskušajo preprečiti njihovo izginotje.

»Del teh otrok postane žrtev trgovine z ljudmi,« opozarja Katarina Bervar Sternad, direktorica PIC. »V Sloveniji ni celovite baze podatkov, ki bi omogočala spremljanje uresničevanja pravic otrok, vključno z migranti in begunci. Prav tako ni sistemske rešitve za njihovo namestitev in oskrbo.«

Koliko begunskih in migrantskih otrok s spremstvom ali brez njega je zdaj v Sloveniji, je, kot pravi, težko vedeti, saj se številke spreminjajo. Otroci včasih sami, včasih pa s pomočjo odraslih zapustijo domove, v katerih so nameščeni. Poleg tega nevladne organizacije ne dobivajo ažurnih podatkov. Vedo, denimo, da je v pilotnem projektu namestitve otrok brez spremstva v dijaških domovih približno 25 otrok. A ker v njem sodelujejo le predstavniki ministrstev, ne pa tudi neodvisni opazovalci iz nevladnih in mednarodnih organizacij, kot sta PIC in Unicef, ne vedo, ali je zanje ustrezno poskrbljeno.

Ustreznost namestitve

Že v kranjskem zapletu so strokovnjaki opozarjali, da namestitev otrok brez spremstva v dijaške domove ni najustreznejša rešitev. »Z evalvacijo bi lahko ugotavljali pozitivne in negativne plati te rešitve. Dobro je, denimo, da se otroci hitreje integrirajo med slovenske otroke, če z njimi živijo. Ker pa so to posebej ranljivi otroci, je treba poskrbeti, da je ob njih ustrezno usposobljeno osebje. Zdaj so nameščeni v dveh domovih, kjer so ob njih ljudje z različnimi znanji in pristopi. Taka namestitev pa ni primerna za tiste, ki so zelo travmatizirani in ki potrebujejo posebno pomoč. Te pri nas še nimamo,« pravi direktorica PIC.

V obeh organizacijah vladi zato priporočajo, da poskrbi za sistemsko ureditev pomoči. »Ko govorimo o otrokovih pravicah, ne smemo govoriti o projektih z rokom trajanja, ampak o trajnostnih rešitvah,« meni Katarina Bervar Sternad.

Vlado pozivajo, da ratificira tretji izbirni protokol konvencije o otrokovih pravicah, ki omogoča sporočanje kršitev pravic odboru za otrokove pravice v OZN. Prepričani so tudi, da je treba ustanoviti svet za otroke, za katerega si prizadevajo v Zvezi prijateljev mladine Slovenije (ZPMS). Ta bi kot neodvisno posvetovalno telo spremljal uresničevanje pravic in politik, povezanih z otroki.

Vlada bo, kot kaže, predlogu prisluhnila, saj je svet za otroke in družino umestila v predlog družinskega zakonika, ki so ga včeraj sprejeli na vladi.