Ovire so v glavah, tako gluhih kot slišečih

Ljubljana - Petra Rezar je profesorica likovne pedagogike. Na Zavodu za gluhe in naglušne Ljubljana poučuje likovno umetnost in druge predmete. Predsednica Društva učiteljev gluhih Slovenije je morala na življenjski poti premagati številne ovire, ki so svetu slišečih neznane.

Za univerzitetno izobrazbo se, je prepričana, lahko zahvali izjemni pomoči svojih staršev in delovnim navadam. »Moje izobraževanje je potekalo v času odkrivanja integracije. Osnovno šolo sem končala v Centru za sluh in govor Maribor. Sledil je vpis v slišečo srednjo šolo – te pa so imele »privilegij«, da niso sprejemale gluhih dijakov. Zaradi omejitev mi ni preostalo drugega, kot da sem, z dobro voljo takratne ravnateljice, smela prestopiti prag srednje zdravstvene šole v Mariboru. Prve tedne v prvi klopi nisem mogla slediti pouku. Starši so mi na vsak način želeli omogočiti nekaj znanja in informacij, zato so kupili kasetofon. Moja mama je nato pisala zapiske s predavanj, ne glede na to, da so bili posnetki izjemno slabe kakovosti zaradi šumov. Na ta leta nimam lepih spominov zaradi nerazumevanja sošolcev in nekaterih učiteljev. Ob meni je bil tudi slepi sošolec, do katerega je bilo samoumevno malo več razumevanja, ker je bila njegova okvara vidna. Gluhota pa je nevidna in na prvi pogled je vse preprosto. Mnogi mislijo, da bo gluhi slišal, če mu govoriš bolj glasno ali da že zna brati z ustnic. Veliko je bilo predsodkov. Tudi informacij nisem imela, ko so, na primer, kakšne ure odpadle,« se spominja Petra Rezar. »Študij je bil v primerjavi s srednjo šolo, kot bi odkrila Ameriko: druga kultura, drugačni odnosi. Informacije so bile ažurirane na tablah. Tu sem se prvič počutila, da sem med sebi enakimi. Profesorji so bili korektni in spoštljivi. Tudi na sošolce imam lepe spomine. O tolmačih se takrat niti ni govorilo. Tako srednjo šolo kot fakulteto sem končala brez možnosti, da bi kdaj »slišala« katerokoli predavanje in ga pohvalila ali se vključila v debato.«

Šele ob začetku dela z gluhimi otroki je imela prvič možnosti spremljati predavanje s tolmačem. »Takrat sem dojela, koliko sem zamudila v življenju. Ne glede na to, da berem z ustnic, je to možno le 1:1 samo ob optimalnih pogojih, nikoli v skupini.«

Po njenem mnenju je gluhota lahko ovira za dosego izobrazbe, kadar okolje onemogoča nemoteno sodelovanje in spremljanje. »Še večja ovira pa je v glavah, tako med gluhimi kot slišečimi. Gluhi namreč pogosto ne verjamejo v lastne sposobnosti, ker so jim bile od nekdaj posredovane informacije, da ne morejo, ne smejo opravljati nečesa, česar si želijo, ker so gluhi. Drugi razlog je v šibki podpori družinskega okolja, ki 'pomiluje' gluhega otroka; veliko je pa tudi neznanja in premalo razvitih delovnih navad. Med največjimi ovirami je potem vsekakor okolje, ki ne dojame razlik in potreb med gluhimi, jim ne da možnosti ali spoštovanja.«

V vsakdanjem življenju se srečuje s problemi, na katere slišeči niti ne pomislijo. »Komunikacija in informacija – tega ni vedno. Prenosi tekem v živo so brez podnapisov, gluhi v politiki nima zadostne podpore, prav tako ni zagotovljenih sredstev za tolmača na nastopih. V javnih občilih ni kolumne, ki bi jo soustvarjali gluhi; v gledališčih ni dram, ki bi bile tudi brez tolmača dostopne ali da bi v njej nastopali gluhi; ni zaposlenih gluhih v javni upravi ... Kje je moja svoboda, če nimam možnosti obiskovati tečajev tujih jezikov? Kdo mi krije stroške tolmačenja, če mi država priznava le 30 ur vavčerjev na leto? Januarja skrbno razmislim, kako jih bom razporedila čez celo leto, ki ima 365 dni. Ponavadi jih dam v predal in čakam na izredno priložnost, ki je vredna moje pozornosti, da se bom tega nečesa udeležila,« je opisala profesorica, ki je spomladi kandidirala za poslanko v evropskem parlamentu na listi Združene levice.

Ali se počuti socialno dovolj vključeno? »Da in ne, sem in nisem dobro socialno vključena. Med gluhimi se zlahka vključim, zaradi ožjega kroga gluhih in velike heterogenosti pa težko najdem sebi primerne sogovornike, ki bi podelili znanja, izkušnje. Gluhih intelektualcev je zelo malo. Med slišečimi se zgodba obrne drugače, tu bi zlahka našla svoj krog, pa se spet pojavi težava v komunikaciji. Če imam s seboj tolmača, je to lahko moteče, saj se redki opogumijo vzpostaviti stik, ker je vedno nekdo tretji vmes. Če si sam, pa nimaš informacij, da bi se vklopil. Kot da si dva tujca stojita nasproti na avtobusni postaji in si noben od njiju ne upa izreči čarobne besede, ki bi zgradila most, misleč, da ga sogovornik ne bo razumel ali iz strahu, da ga ne prizadene. Težko postane, ko se želiš vključiti v kakršenkoli pogovor, pa se ne izide niti s tolmačem niti brez, ker je kultura komunikacije pri slišečih zelo hitra in spremenljiva.«