Tiskane izdaje
Ljubljana – »Če sem doma brez telefona, je bedno. Dolgčas mi je in ne vem, kaj naj počnem. Ko mi ga starši skrijejo, vse prebrskam in ga tudi najdem,« opisuje 14-letnica, ki na pametnem telefonu preživi okoli pet ur na dan. Tako kot drugim otrokom in mladostnikom ji naprava omogoča odraščanje v vzporednem svetu, ki daje priložnosti, a skriva tudi številne pasti.
Strah marsikaterih staršev, da bo s šolskih hodnikov izginil klepet, z otroških igrišč pa zvok udarcev žoge, postaja vse oprijemljivejši. Poleg tega, da se je delež uporabnikov mobilne tehnologije v zadnjih letih povečal, prevzemajo pametni telefoni glavno vlogo v življenju številnih osnovnošolcev predvsem ob prehodu z razredne na predmetno stopnjo, opaža Barbara Kampjut, slovenistka in ravnateljica Osnovne šole Franceta Bevka v Ljubljani.
Večina osnovnošolcev se takrat pridruži prvim družbenim medijem, med katerimi prevladujejo instagram, viber in snapchat. »Nenehna uporaba pametnega telefona je del njihovega tako realnega kot digitalnega sveta, v katerem se družijo, gradijo svojo samopodobo, ustvarjajo in puščajo digitalni odtis, ki jih bo spremljal vse življenje,« opisuje Kampjutova.
Učenci manj osredotočeni
Zanesljivih študij o dolgoročnih posledicah pretirane uporabe pametnih telefonov in preostale sodobne tehnologije na razvoj otrok zaradi hitrega razvoja za zdaj ni, razlaga Anka Patru, partnerska in družinska terapevtka. Vendar preveč pogosto spremljanje družbenih omrežjih lahko zmanjšuje zbranost pri učenju ali delu, opaža. »Beseda brez slikovnih pomagal je postala pretežka naloga za naše šolarje. Sodobna tehnologija, ki od nas zahteva manj napora pri branju, je zmotila razvoj jezika in povzročila več težav pri branju z razumevanjem,« pritrjuje Kampjutova.
Na šoli so pred popolno prepovedjo pametnih telefonov opazili manj druženja med učenci, zaradi objavljanja neprimernih fotografij na omrežjih so se več prepirali, prav tako je vse več učencev o ocenah in konfliktih v šolah starše obveščalo po telefonu. Ti so v šolo zaradi tega prihajali nenapovedano takoj po prejetem klicu, še preden je kdo o dogodku seznanil učitelje, se spominja ravnateljica.
Odvisnost posledica
Vendar moramo biti pri določanju mej, kdaj je mladostnik s tehnologijo zasvojen, previdni, pravi Anka Patru: »Njihovi možgani se šele razvijajo in razumljivo je, da jih privlači vse, kar je novo in intenzivno.« Prav tako zasvojenost od digitalnih vsebin ni odvisna od števila ur, preživetih na napravah, ampak od količine različnih vsebin. Zatekanje v digitalni svet pa je velikokrat posledica neurejenega družinskega okolja, slabe samopodobe, medvrstniškega nasilja ali drugih travm, pravi Patrujeva.
Namesto prepovedi meje
Starši imajo pri opozarjanju na pasti spleta ključno nalogo, se strinjajo sogovorniki. »Ko otrokom pri uporabi določijo mejo, mu pomagajo pri samonadzoru ter odraščanju v avtonomnega in kritičnega odraslega, a pri doseganju tega zgolj prepoved ni učinkovita,« pravi Patrujeva. Starši naj se seznanijo z aplikacijami, ki jih njihov otrok uporablja, prav tako pa je dobro, da pripravijo družinski načrt, s katerim se skupaj z otrokom dogovorijo, kdaj in koliko bo otrok v stiku s tehnologijo, svetuje.
Pri upoštevanju pravil so najboljši zgled lahko prav oni sami, opozarja Kampjutova. »Če sami nenehno brskajo po facebooku, ne morejo pričakovati, da bo njihov otrok dal prednost pisanju domače naloge namesto pošiljanju sporočil po snapchatu. Pogosto se ne zavedajo, da za razvoj nujno potrebuje stalni očesni stik in pripoved o svetu okrog sebe,« pravi ravnateljica.
Tudi priložnosti
Velik del odgovornosti pri izzivu s tehnologijo ima tudi šolski sistem, kjer z digitalno vzgojo po mnenju Barbare Kampjut zamujajo najmanj pet let. Čeprav osnovne šole digitalno tehnologijo vključujejo v šolski proces, denimo s pametnimi tablami in e-učbeniki, ravnateljica pogreša obvezni predmet, ki bi vključeval medijsko opismenjevanje in digitalno vzgojo: »Njegova vključitev v kurikulum je nujna, če želimo mladim pokazati, da tudi virtualni svet pozna podobne družbene zakonitosti kot realni svet, virtualnost pa od nas zahteva etično in odgovorno ravnanje.«
Tehnologija je lahko močno orodje v procesu vzpostavljanja znanja, pravi dr. Nataša Potočnik, namestnica direktorja zavoda za šolstvo. »Tisti z digitalnimi veščinami bodo imeli več možnosti pri zaposlovanju, torej smo odgovorni za to, da vsem otrokom zagotovimo, da bodo ta znanja usvojili,« zagotavljajo. Čeprav je jasno, da digitalna tehnologija zagotavlja številne prednosti, pa ta po mnenju Kampjutove ne sme nadomestiti papirja in svinčnika, predvsem pa ne pogovora v živo, branja in igre.
