Pandemija na krožniku

Najbolj se bojimo ostati brez kruha, dobesedno in simbolično.

Objavljeno
28. marec 2020 15.31
Posodobljeno
28. marec 2020 15.31
Krušni zaklad. FOTO: Uroš Hočevar
Marjeta Šoštarič
Marjeta Šoštarič
Omejitve, ki nam jih postavlja mali, strupeno nevarni in nevidni sovražnik, se s hitrostjo njegovega napadalnega pohoda stopnjujejo. Skrb za preživetje v teh dneh in tednih je s priporočeno in zahtevano osamo v zavetju domov mnoge nagnala v divje kupovanje obilnih zalog hrane, toaletnega papirja in drugih potrebščin, brez katerih nam ni živeti.

Prizori s prepolnimi vozički moke, sladkorja, vode v plastenkah, mleka pa prepečenca, mesnin z daljšim rokom trajanja in tistih, ki zamrznjene počakajo na uporabo, povrhu pa še vreče s toaletnim papirjem, robčki in papirnatimi brisačami spominjajo na neke druge čase.

Ob nakupovalni evforiji, ki je še včeraj praznila prodajne police z moko hitreje, kot jih je trgovcem uspelo polniti, in ko je povsod zmanjkalo kvasa, je postalo očitno, da se najbolj bojimo ostati brez kruha. Dobesedno in simbolično.

Strah pred slabšo oskrbo s hrano je ob zaukazani karanteni pri nas in okrog nas morda res pretiran. A negotovost, ki jo krepijo neznanke širjenja in trajanja pandemije koronavirusa, je naredila svoje. Bolj malo pomagajo zagotovila, s katerimi je pohitela kmetijska ministrica Aleksandra Pivec, da je v blagovnih rezervah zadostna nekajmesečna zaloga osnovnih živil.

Ob tem da niti sama ne izključuje možnosti, da se lahko ob zapiranju meja pojavijo težave z dobavo in kakor naključno zmanjka posameznih živil, nas poziva k strpnosti in po možnosti tudi k spreminjanju prehranjevalnih navad. Tako da bomo jedli predvsem tisto, kar pač imamo doma.


Potrditev


Spoznanje, da je trg s hrano zdaj ključno odvisen od slovenskih proizvajalcev, je potrditev vseh že neštetokrat izrečenih in v strategijah zapisanih opozoril, kako pomembna je prehranska varnost. Kako pomembno je pridelati čim več hrane doma in si povečati stopnjo samopreskrbe, ki se je v letih samostojne Slovenije z redkimi izjemami živil (mleko) nevarno znižala.

Pandemija koronavirusa je lahko velik izziv za zdravljenje v povprečju šibke slovenske kmetijske pridelave.


To, da se je produktivnost kmetij pri nas kljub izdatni finančni podpori kmetijskemu sektorju v povprečju zmanjšala in zaostaja za večino držav v Evropski uniji, že leta ponavljajo in opozarjajo odgovorni agrarni ekonomisti. A so njihova svarila, kot kaže, izgubljena v vesolju. Zmote in napake domače kmetijske politike minulih let, ki so bolj kot k razvoju prispevale k ohranjanju socialnega statusa na podeželju, izstavljajo ceno.

Ob krizah, ki ustavljajo blagovne tokove in spreminjajo potrošne navade, še posebno. Pandemija koronavirusa je zato lahko velik izziv tudi za zdravljenje v povprečju šibke slovenske kmetijske pridelave. Od njene kondicije sta odvisni tudi moč in oskrba domačega prehranskega sektorja.

Že mogoče, da bo v zdajšnjih razmerah manjkajočo dobavo zelenjave z italijanskih veletržnic nadomestila obljubljena iz Madžarske, kot napoveduje ministrica. In mogoče je, da se bodo premešale tudi karte na trgu s svinjskim mesom, pa v nadaljevanju, ko bo zmanjkalo zalog, še karte pri dobavi pšenice, sadja, krompirja. Vsega torej, česar nam primanjkuje. Ja, po dveh katastrofalnih letinah nam primanjkuje celo jabolk!

Mogoče je tudi, da se bomo ob pospešenem promoviranju slovenske hrane in aktivnostih pri zagotavljanju lokalne oskrbe v času koronavirusnih omejitev navadili izbirati in kupovati domače pridelke. Mogoče se bomo navadili in bomo bolj kot doslej sami pripravljali hrano iz osnovnih sestavin, pridelanih v lokalnem okolju.

Mogoče se bomo navadili biti varčnejši in bo manj zavržene hrane. Mogoče bomo postali inovativni pri porabi presežkov mleka, ki ga italijanske mlekarne zdaj niso več pripravljene odkupovati. Rešilni pas so rejcem vrgle domače mlekarne, ki to mleko za zalogo predelujejo v sire in mlečni prah. A tudi to bo enkrat treba prodati.