Pasti dolgotrajne revščine

»Velik delež prebivalcev spada v srednji sloj – lahko si privoščijo vsakodnevne potrebe, počitnice, imajo kar dober avto, lahko si na kredit kupijo stanovanje, ampak večinoma pa ne morejo prihraniti večje količine denarja. Kar pokažejo, je tudi vse, kar imajo,« opaža dr. Vesna Leskošek. Skupina ljudi, ki težko shaja, pa se povečuje. Po izsledkih Sursa v 22 odstotkih gospodinjstev težko preživijo mesec, zelo težko pa v 13 odstotkih, kar je tri odstotne točke več kot leto prej.

»Pri revščini je treba biti pozoren na en vidik. Zgodi se, da pademo po lestvici navzdol v kak hud trenutek, kjer nekaj časa živimo zelo skromno, ampak če imamo dobro socialno državo in dobro splošno situacijo na zaposlitvenem trgu, se lahko po nekem času dvignemo. Kar se je začelo dogajati pri nas, pa je, da se ljudje, ki padejo po lestvici, ne morejo več dvigati. To, da je otežena pot vračanja, je eden največjih problemov,« opozarja sogovornica. Če v bedi obtičiš dlje, se vedno težje pobereš. Na začetku slabe situacije imajo posamezniki in družine okoli sebe še neko socialno omrežje, a se to sčasoma izčrpa.

»Izguba statusa je nekaj, kar te celega prežame. Stiska preživetja je huda. Pojavljajo se duševne bolezni,« je dejala Vesna Leskošek. Življenjska popotnica za otroka, ki odrašča v razmerah, kjer so starši brez dela, sam pa je zaradi pomanjkanja »drugačen« od vrstnikov, nikakor ni spodbudna. »Že v razredih se kaže, da otroci, ki so enako bistri kakor sošolci, teh ne morejo dohajati, ker nimajo možnosti za to. Zavedati se moramo, da so bolj egalitarne družbe bolj uspešne, ker znajo privabiti vse talente. Mi pa nekatere puščamo zunaj. Izgubljamo potenciale ljudi, ki ostanejo na robu. Niso neumni, niso neinteligentni, imajo neke notranje potenciale, ki so za vsako družbo vredni. Bolj ko investiraš v te potenciale, več imaš,« je prepričana Vesna Leskošek. »Vedeti moramo, da izginjajo tradicionalne službe za ljudi z nizko izobrazbo. Tradicionalne proizvodnje ni več. Vedno več je storitev, za katere moraš imeti neke posebne spretnosti in znanja. Zelo se mi zdi pomembno, da se ohrani spodbujanje k šolanju. Pomembno je tudi, da lahko ljudje ohranjajo zdravje. Svetovna zdravstvena organizacija je v enem od svojih poročil o družbeni determinantah zdravja zapisala dobesedno, da revščina ubija. To je dokazano, da so revni bolj bolni. Če država ne posreduje pri preprečevanju revščine, ima več stroškov v drugih sektorjih.«

Prejemanje socialnih transferjev je v mnogih krogih stigmatizirano. »Z novo ekonomsko paradigmo, ki ji pravimo neoliberalizem, smo uvozili tudi prepričanja, povezana s socialno državo. Ta je sicer ena poglavitnih ovir povsem prostega trga – če država človeku da določen znesek, ga 'razblagovi' in naredi suverenega. Ni se mu treba udinjati na trgu dela za vsako ceno, delodajalci morajo vendarle zagotavljati dostojne delovne pogoje. Dvesto šestdeset evrov, kolikor znaša denarna socialna pomoč, ni dovolj za preživetje, neko varnost pa daje. Če zmanjšujete socialno državo in ljudi podredite samo trgu, morajo delati pod vsakim pogojem. Eden od diskurzov, ki pomaga pri tem podrejanju, je diskurz o goljufijah pri socialnih transferjih. Da ljudi, ki živijo od socialne države in uveljavljajo socialne pravice, označuješ z negativnimi predznaki. Za Evropo to nekoč ni bilo značilno, povojni razvoj socialne države je pripomogel, da smo se zavedali, da mora družba poskrbeti za ljudi, ker revščina ni posledica osebnih odločitev, ampak strukture, v kateri živijo. V ZDA pa je veljala paradigma, da vsakemu lahko uspe. Če ne, je to osebna odgovornost.«

Danes je v Sloveniji najtežje biti ... kdo? »Zelo težko je biti Rom. V nekaterih naseljih je res velika beda. V zelo težkem položaju so starejše ženske – približno dve tretjini starejših od 75 let živi v revščini, razlika v primerjavi z enako starimi moškimi je ogromna. V slabem položaju so tudi mame samohranilke. Čeprav niso več tako stigmatizirane kot v preteklosti, so še vedno označene in mnoge tudi ekonomsko težko shajajo.«

Kakšne ukrepe pričakujete od države? »Dva sta nujna: vsaj delen odpis dolgov, kar so na Hrvaškem že storili, da se ljudi ne deložira iz občinskih stanovanj, v katerih ne morejo plačevati stroškov. Po mojem pa bi pri dodeljevanju socialnih transferjev morali upoštevati razpoložljivi dohodek in ne vseh prihodkov. Mnogi plačujejo astronomske kredite in jim za preživetje ostane malo.«