Pedenjcarstvo, vrtec za carsko otroštvo
Kašelj pri Ljubljani: Razen betonskih kletnih prostorov, kjer so zaklonišče, tehnični prostori in centralna pralnica za osem enot, je vrtec povsem lesen
Odpri galerijo
Krožna oblika na trapezni parceli je bila odgovor na hrupno, prometno in tudi nevarno lokacijo ob železniški progi in Zaloški cesti. Fotografije Miran Kambič
V ljubljanskem Pedenjcarstvu, enoti vrtca Pedenjped v Kašlju, se že ob prvem obisku vse zazdi carsko: veliko svetlobe, vse v lesu, »krožni promet« … Da vlada sproščeno ozračje, je bilo mogoče razbrati tudi na obrazih otrok in zaposlenih, ki bivajo in delajo v edinstveni okrogli pritlični leseni stavbi z notranjim vrtom. V njem spomladi ob cvetenju sivke in dišeči smoli borovcev zaveje celo mediteranski pridih, je med drugim poudarila vodja enote Maja Kiš.
Krožna oblika na trapezni parceli je bila odgovor na hrupno, prometno in tudi nevarno lokacijo ob železniški progi in Zaloški cesti. »Želeli smo zasnovati vrtec s kakovostnimi, odprtimi, svetlimi ambienti, ki bi otroke spodbujali k ustvarjalnosti in igri, v njih pa bi jim bilo udobno in bi se počutili varne,« je temeljno zamisel pojasnila arhitektka Maja Ivanič. Okoli osrednjega notranjega atrija, ki je z drevesi, vodnimi elementi in igrali kot dnevna soba na prostem, so pahljačasto razporejeni prostori. Na južni strani je osem igralnic, na zahodni velika telovadnica, ki je v resnici večnamenski prostor, na vzhodni so pisarne zaposlenih in na severni kuhinja.
Avtorji Maja Ivanič, Anja Planišček in Andraž Intihar ter krajinska arhitektka Urša Habič so si zelo prizadevali, da so vsi prostori večnamenski. V takega se je spremenil tudi hodnik ob notranjem obodu atrija, ki ni samo tekališče in proga za poganjalčke, temveč ponuja obilico igralnih kotičkov z »aktivnimi didaktičnimi stenami« – risalnimi tablami, računalom abak, mehkimi žogami, barvnimi žebljički za sestavljanje, ABC črkovnico in steno z dišavnicami. Arhitekti so s tem presegli zahteve pravilnika o prostorih vrtca.
Odprtost prostorov večajo predvsem velika steklena okna, ki segajo od tal do stropa, in to na obe strani, vidi se celo v kuhinjo in ravnateljičino pisarno. Želeli so, da bi otroci začutili, da ima vrtec svoj dnevni (delovni) ritem. Da hrano nekdo pripravi, ne pa da jo samo pripeljejo na vozičku. Ker se jim na krožni poti do kuhinje stežka kaj zgodi, hitreje samostojno pomagajo pri razvažanju ali gredo po kruh, če ga zmanjka.
Razen betonskih kletnih prostorov, kjer so zaklonišče, tehnični prostori in centralna pralnica za osem enot, je vrtec povsem lesen; leseni so konstrukcija, fasada, pohištvo in zunanja igrala. Kljub temu je bila cena podobna kot pri klasični gradnji, poudarja arhitektka Maja Ivanič. Čeprav sta pralnica in kuhinja velika porabnika energije, so z arhitekturno zasnovo, izolacijo in izbrano tehnologijo dosegli visoki energijski razred B1, kar je za javne stavbe prej izjema kot pravilo, zato je bil sofinanciran s sredstvi Ekosklada in zgrajen v pičlih devetih mesecih. Trajnostno usmeritev kaže še zelena strešna kritina iz sedumov, ki prispeva k ugodni klimi v notranjosti in zunanjosti vrtca. Če bi poleti odpovedalo prezračevanje ali hlajenje, so zasnovali posebna okna, ki omogočajo prezračevanje z obeh strani.
Oprema je bila večinoma izdelana po meri, ker v primerjavi s ceno tipskega pohištva skorajda ni bilo razlike, tako pa so jo lahko bolj prilagodili željam in potrebam uporabnikov. Igralnice so v skladu s pravilnikom opremljene s certificiranim otroškim lesenim pohištvom (Gonzaga), torej mizicami in stolčki, vsa druga oprema, zlasti upravnih prostorov, pa so ikonični kosi Nika Kralja. »Zelo pomembno se nam je zdelo, da otroci že od malega spoznavajo, kaj je kakovostno slovensko oblikovanje. Tako podzavestno srkajo kulturo bivanja in razvijajo nacionalni ponos,« je prepričana sogovornica. A v resnici so avtorji v arhitekturo vgradili spoznanja svojih predhodnikov, modernističnih arhitektov, ki so se ukvarjali z vrtčevsko gradnjo, zlasti Stanka Kristla, Jožeta Dobrina in Rotije Badjura, ter se med drugim naslanjali na tokijski vrtec v obliki elipse.
Fleksibilni zasnovi so sledili tako rekoč povsod, tudi pri telovadnici, ki se lahko spremeni v dvorano za seminar ali prireditev, in igralnicah. Te so nanizane v parih: po dve si delita vmesno umivalnico s sanitarijami, naslednji dve pa se z drsnimi paneli lahko povežeta v večji igralni prostor. »Tako smo skušali omogočiti izvajanje sodobnih vzgojnih procesov, zlasti povezovanje otrok različnih starosti in sposobnosti, čim več gibanja in raznolike dejavnosti, predvsem pa smo si želeli, da vrtec deluje kot družina. Kot je videti, je tako res zaživel, saj vsakič, ko ga obiščem, vlada pozitivna energija tudi v timu, kar je za arhitekta največji poklon. Zadovoljstva in sreče uporabnikov ne more poplačati noben honorar,« se veselijo arhitekti.
Da imajo prav zaradi arhitekturne zasnove bogatejši program, je pritrdila vodja enote Maja Kiš. Sem prihajajo telovadit otroci iz preostalih enot, prav tako je živahno med popoldanskimi dejavnostmi. »Zdi se mi, kot da nas že krožna zasnova bolj povezuje, zaradi nje se tudi zaposleni več gibamo. Les krepi občutek domačnosti, tako da se vsi dobro počutimo, sodelavke so bolj motivirane za delo,« je strnila svoja opažanja.
Vsemu temu je pritrdila vzgojiteljica Barbka Kozamernik. »Super je, da je vrtec pritličen in so zunanje površine v isti ravnini. Ker je vse stekleno, zlahka popazimo na otroke iz sosednje skupine. Krasen je krožni hodnik. Kadar opazim, da so otroci napeti in jim nobena stvar ni pogodu, odtečemo tri kroge, pa je takoj bolje. Nikamor ni treba, niti se ni treba preoblačiti. Prav pride ob slabem vremenu in v poletni vročini. Telovadnico prav tako uporabljamo vsak dan in pozitivni učinki se že vidijo. Otroci so veliko bolj razgibani, tudi zdravi, manj nemirni,« je naštevala. Ko je dovolj toplo, odprejo vrata igralnic v notranji vrt. Pod senčno streho ustvarjajo, malicajo, se igrajo družabne igre in se družijo različno stari otroci. Vsi se med seboj poznajo, je poudarila sogovornica, kar je za nekatere zelo pomembno, saj jih tako ni strah priti v skupino, če jih ne pričaka njihova vzgojiteljica. »Arhitektura zelo olajša delovne razmere. Prej sem delala v vrtcu, urejenem v stari hiši, kjer so bile že do visokega pritličja stopnice, zato so pri prenosu jasličnih otrok morale pomagati še druge sodelavke. Igralnice pa so bile zaradi manjših oken bolj temne in je vladalo povsem drugačno vzdušje,« je dodala za primerjavo.
Vesna Nemec, specialna pedagoginja z oddelka za otroke z avtistično motnjo, je opomnila na še eno odliko: da je v tem vrtcu ob vsem naštetem zelo mirno in da se niti po hodnikih ne sliši otrok. Tako kolektiv vrtca kot njegova arhitektura omogočata sodobne oblike dela tudi z otroki z avtistično motnjo v majhni skupini vrstnikov. (Trenutno) šest takih otrok in trije strokovni delavci dneve preživljajo v svoji igralnici s prilagodljivo opremo za kotičke, za izvajanje individualnega programa pa imajo posebno sobo, med drugim opremljeno z ogledalom, gugalnico in drugimi elementi, potrebnimi za njihovo boljše počutje in uspešnejše delo.
Krožna oblika na trapezni parceli je bila odgovor na hrupno, prometno in tudi nevarno lokacijo ob železniški progi in Zaloški cesti. »Želeli smo zasnovati vrtec s kakovostnimi, odprtimi, svetlimi ambienti, ki bi otroke spodbujali k ustvarjalnosti in igri, v njih pa bi jim bilo udobno in bi se počutili varne,« je temeljno zamisel pojasnila arhitektka Maja Ivanič. Okoli osrednjega notranjega atrija, ki je z drevesi, vodnimi elementi in igrali kot dnevna soba na prostem, so pahljačasto razporejeni prostori. Na južni strani je osem igralnic, na zahodni velika telovadnica, ki je v resnici večnamenski prostor, na vzhodni so pisarne zaposlenih in na severni kuhinja.
Veliko svetlobe, vse v lesu in »krožni promet«.
Avtorji Maja Ivanič, Anja Planišček in Andraž Intihar ter krajinska arhitektka Urša Habič so si zelo prizadevali, da so vsi prostori večnamenski. V takega se je spremenil tudi hodnik ob notranjem obodu atrija, ki ni samo tekališče in proga za poganjalčke, temveč ponuja obilico igralnih kotičkov z »aktivnimi didaktičnimi stenami« – risalnimi tablami, računalom abak, mehkimi žogami, barvnimi žebljički za sestavljanje, ABC črkovnico in steno z dišavnicami. Arhitekti so s tem presegli zahteve pravilnika o prostorih vrtca.
Odprtost prostorov večajo predvsem velika steklena okna, ki segajo od tal do stropa, in to na obe strani, vidi se celo v kuhinjo in ravnateljičino pisarno. Želeli so, da bi otroci začutili, da ima vrtec svoj dnevni (delovni) ritem. Da hrano nekdo pripravi, ne pa da jo samo pripeljejo na vozičku. Ker se jim na krožni poti do kuhinje stežka kaj zgodi, hitreje samostojno pomagajo pri razvažanju ali gredo po kruh, če ga zmanjka.
Povsem lesen
Razen betonskih kletnih prostorov, kjer so zaklonišče, tehnični prostori in centralna pralnica za osem enot, je vrtec povsem lesen; leseni so konstrukcija, fasada, pohištvo in zunanja igrala. Kljub temu je bila cena podobna kot pri klasični gradnji, poudarja arhitektka Maja Ivanič. Čeprav sta pralnica in kuhinja velika porabnika energije, so z arhitekturno zasnovo, izolacijo in izbrano tehnologijo dosegli visoki energijski razred B1, kar je za javne stavbe prej izjema kot pravilo, zato je bil sofinanciran s sredstvi Ekosklada in zgrajen v pičlih devetih mesecih. Trajnostno usmeritev kaže še zelena strešna kritina iz sedumov, ki prispeva k ugodni klimi v notranjosti in zunanjosti vrtca. Če bi poleti odpovedalo prezračevanje ali hlajenje, so zasnovali posebna okna, ki omogočajo prezračevanje z obeh strani.
»Zelo pomembno se nam je zdelo, da otroci že od malega spoznavajo, kaj je kakovostno slovensko oblikovanje,« pravijo arhitekti.
Oprema je bila večinoma izdelana po meri, ker v primerjavi s ceno tipskega pohištva skorajda ni bilo razlike, tako pa so jo lahko bolj prilagodili željam in potrebam uporabnikov. Igralnice so v skladu s pravilnikom opremljene s certificiranim otroškim lesenim pohištvom (Gonzaga), torej mizicami in stolčki, vsa druga oprema, zlasti upravnih prostorov, pa so ikonični kosi Nika Kralja. »Zelo pomembno se nam je zdelo, da otroci že od malega spoznavajo, kaj je kakovostno slovensko oblikovanje. Tako podzavestno srkajo kulturo bivanja in razvijajo nacionalni ponos,« je prepričana sogovornica. A v resnici so avtorji v arhitekturo vgradili spoznanja svojih predhodnikov, modernističnih arhitektov, ki so se ukvarjali z vrtčevsko gradnjo, zlasti Stanka Kristla, Jožeta Dobrina in Rotije Badjura, ter se med drugim naslanjali na tokijski vrtec v obliki elipse.
Igralnice v parih
Fleksibilni zasnovi so sledili tako rekoč povsod, tudi pri telovadnici, ki se lahko spremeni v dvorano za seminar ali prireditev, in igralnicah. Te so nanizane v parih: po dve si delita vmesno umivalnico s sanitarijami, naslednji dve pa se z drsnimi paneli lahko povežeta v večji igralni prostor. »Tako smo skušali omogočiti izvajanje sodobnih vzgojnih procesov, zlasti povezovanje otrok različnih starosti in sposobnosti, čim več gibanja in raznolike dejavnosti, predvsem pa smo si želeli, da vrtec deluje kot družina. Kot je videti, je tako res zaživel, saj vsakič, ko ga obiščem, vlada pozitivna energija tudi v timu, kar je za arhitekta največji poklon. Zadovoljstva in sreče uporabnikov ne more poplačati noben honorar,« se veselijo arhitekti.
Da imajo prav zaradi arhitekturne zasnove bogatejši program, je pritrdila vodja enote Maja Kiš. Sem prihajajo telovadit otroci iz preostalih enot, prav tako je živahno med popoldanskimi dejavnostmi. »Zdi se mi, kot da nas že krožna zasnova bolj povezuje, zaradi nje se tudi zaposleni več gibamo. Les krepi občutek domačnosti, tako da se vsi dobro počutimo, sodelavke so bolj motivirane za delo,« je strnila svoja opažanja.
Zaradi arhitekturne zasnove ima vrtec bogatejši program. Sem prihajajo telovadit otroci iz drugih enot, živahno je tudi med popoldanskimi dejavnostmi.
Vsemu temu je pritrdila vzgojiteljica Barbka Kozamernik. »Super je, da je vrtec pritličen in so zunanje površine v isti ravnini. Ker je vse stekleno, zlahka popazimo na otroke iz sosednje skupine. Krasen je krožni hodnik. Kadar opazim, da so otroci napeti in jim nobena stvar ni pogodu, odtečemo tri kroge, pa je takoj bolje. Nikamor ni treba, niti se ni treba preoblačiti. Prav pride ob slabem vremenu in v poletni vročini. Telovadnico prav tako uporabljamo vsak dan in pozitivni učinki se že vidijo. Otroci so veliko bolj razgibani, tudi zdravi, manj nemirni,« je naštevala. Ko je dovolj toplo, odprejo vrata igralnic v notranji vrt. Pod senčno streho ustvarjajo, malicajo, se igrajo družabne igre in se družijo različno stari otroci. Vsi se med seboj poznajo, je poudarila sogovornica, kar je za nekatere zelo pomembno, saj jih tako ni strah priti v skupino, če jih ne pričaka njihova vzgojiteljica. »Arhitektura zelo olajša delovne razmere. Prej sem delala v vrtcu, urejenem v stari hiši, kjer so bile že do visokega pritličja stopnice, zato so pri prenosu jasličnih otrok morale pomagati še druge sodelavke. Igralnice pa so bile zaradi manjših oken bolj temne in je vladalo povsem drugačno vzdušje,« je dodala za primerjavo.
Vesna Nemec, specialna pedagoginja z oddelka za otroke z avtistično motnjo, je opomnila na še eno odliko: da je v tem vrtcu ob vsem naštetem zelo mirno in da se niti po hodnikih ne sliši otrok. Tako kolektiv vrtca kot njegova arhitektura omogočata sodobne oblike dela tudi z otroki z avtistično motnjo v majhni skupini vrstnikov. (Trenutno) šest takih otrok in trije strokovni delavci dneve preživljajo v svoji igralnici s prilagodljivo opremo za kotičke, za izvajanje individualnega programa pa imajo posebno sobo, med drugim opremljeno z ogledalom, gugalnico in drugimi elementi, potrebnimi za njihovo boljše počutje in uspešnejše delo.
