Planinstvo in alpinizem vpisana v register kulturne dediščine

Ministrstvo za kulturo je na pobudo Planinske zveze Slovenije 30. julija letos vpisalo planinstvo in alpinizem v register nesnovne kulturne dediščine. Gore imajo v slovenskem prostoru močan simbolni pomen, prispevale so k oblikovanju slovenske kulturne identite, so zapisali v PZS, »temeljita na prostovoljstvu, spoštovanju narave ter medgeneracijskem prenosu znanja in izkušenj, zato nista zgolj dejavnosti v gorah, ampak način življenja«.

V registru je planinstvo opisano kot »skupek znanj, vrednot, praks in organizacijskih oblik, povezanih z obiskovanjem gora, planinsko vzgojo, urejanjem poti, delovanjem društev ter planinskih koč. Prispeva k ohranjanju tradicij, prenosu znanj in veščin varnega gibanja v gorah ter k odgovornemu odnosu do gorskega okolja. Alpinizem pa je opisan kot gorska dejavnost, ki združuje plezanje, gibanje po zahtevnem terenu, snežno-ledne vzpone in alpinistično smučanje. Temelji na znanju o gorskem okolju, tehničnem znanju, izkušnjah, etiki in tovarištvu pri premagovanju zahtevnega gorskega sveta.«

Alpinisti v rdečih puloverjih premikali meje v gorah in nesli zastavo na Triglav

Način življenja

Predsednik Planinske zveze Slovenije Martin Šolar je pri tem dejal, da »gre za pomembno priznanje vsem generacijam planincev in alpinistov, ki že več kot stoletje soustvarjajo slovensko planinsko izročilo«. Poudaril je, da ne gre le za dejavnosti v gorah, temveč za način življenja in da »nas veseli, da je država prepoznala njuno kulturno vrednost, saj s tem potrjuje, da dediščina ni le tisto, kar zgradimo, temveč tudi vrednote, ki jih živimo in prenašamo na mlajše rodove«.

FOTO: Tina Horvat

Planinstvo je ena najbolj množičnih oblik preživljanja prostega časa v Sloveniji. Planinska zveza Slovenije povezuje okoli 300 društev in klubov z več kot 60.000 člani. Dejavnost temelji predvsem na prostovoljstvu, medsebojni pomoči, odgovornosti do narave in medgeneracijskem prenosu znanja. Pomembno vlogo imajo markacisti, ki skrbijo za mrežo planinskih poti in značilno Knafelčevo markacijo. Slovenska planinska pot, najstarejša vezna planinska pot v Sloveniji, pa povezuje številne vrhove, koče in naravne znamenitosti.

Treba je vedeti, kdaj se obrniti, gora bo počakala

Začetki organiziranega slovenskega planinstva segajo v drugo polovico 19. stoletja. Ustanovitev Slovenskega planinskega društva leta 1893 je bila pomembna tako za razvoj planinstva kot za narodno uveljavljanje Slovencev v alpskem prostoru. Gradnja koč, označevanje poti in slovenska imena gora so utrjevali slovensko navzočnost v gorah. Eden najbolj prepoznavnih simbolov tega obdobja je Aljažev stolp na Triglavu, ki je postal tudi simbol slovenske narodne in državne identitete.

Škrlatica FOTO: Beti Burger

Precej več kot le osvajanje vrhov

Tudi bistvo alpinizma ni zgolj premagovanje sten in osvajanje vrhov, temveč celovit odnos do gorskega sveta. Združuje tehnično znanje, telesno in duševno pripravljenost, odgovornost, tovarištvo in spoštovanje narave. Pod okriljem PZS danes deluje 45 alpinističnih odsekov in klubov z več kot tisoč registriranimi člani.

Posebnost slovenskega alpinizma je sistematičen prenos znanja prek alpinističnih šol, skupnih tur, odprav in mentorstva bolj izkušenih članov. Tako imenovana slovenska alpinistična šola velja za eno prepoznavnejših oblik alpinističnega usposabljanja v evropskem prostoru. Poleg tehničnega znanja se prenašajo tudi etična načela, odgovornost do soplezalca, samostojnost, zaupanje in solidarnost, navaja PZS.

Prelomnica tudi himalajska odprava leta 1960

Slovenski alpinizem se je začel razvijati ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja. Med pomembnimi pionirji so bili Henrik Tuma, Rudolf Badjura in drenovci, pozneje pa člani Turistovskega kluba Skala. Po drugi svetovni vojni je sledil hiter razvoj, pomembna prelomnica pa je bila prva jugoslovanska himalajska odprava leta 1960. Slovenski alpinisti so se v naslednjih desetletjih uvrstili med svetovno najuspešnejše, alpinizem pa je postal pomemben del slovenske kulturne in nacionalne identitete.