Plemenska skupnost Mesto celjskih knezov

Celje –»Najlepša sta Stari grad in arheološko razstavišče Celeia – mesto pod mestom v kleti Knežjega dvora,« reče znanka, ko jo na Krekovem trgu vprašamo, kaj ji je v mestu najbolj všeč. Receptorka v Knežjem dvoru potrdi: »Italijanski turisti, ko jim povemo, da imamo ostanke starorimske Celeie, vihajo nos, a po ogledu so navdušeni nad načinom prezentacije.« Slavna preteklost pa Celju ne pomaga veliko – v samostojni Sloveniji je po številu prebivalcev s tretjega že zdavnaj zdrsnilo na peto mesto, velikih tujih investicij ni, Celju pa s populističnimi izjavami in delitvijo položajev levim in desnim že dve desetletji vlada župan Bojan Šrot.

Pa če je bilo Celje letos razglašeno za najgostoljubnejše in najlepše urejeno slovensko mesto, je bilo malo tudi zato, ker je že bil čas, da pride na vrsto, saj je ocenjevalna komisija Celje oštela zaradi nepokošenih zelenic ob mestnih vpadnicah, praznih lokalov, vzdrževanja potrebnih stavb, zbledelih talnih oznak prehodov za pešce, kolesarskih poti in križišč v središču mesta.



Celje tudi po pomembnosti zaostaja za primerljivimi mesti. Po velikosti sta ga prehitela Koper in Kranj, a župan Bojan Šrot se hvali z napredkom. Podatki tega večinoma ne potrjujejo. Še produktivnost, če ji pogledamo v drobovje, je spodobna le zaradi dobičkov, ki jih mlati za številne sporna kemična proizvodnja v Cinkarni, da v prvem in dolgo edinem slovenskem centru za ravnanje z odpadki Celjani odložijo največ ločenih odpadkov v državi pa je pohvalno, donosno pa za Celjane ni.

Mestna občina se trudi z drobižem, ki ga zbere v proračun, a pri tem mačehovstvo države deli z drugimi občinami in to ne more biti razlaga za zaostajanja in dejstvo, da v času samostojne države razen nekaj javnih in z državnim ali evropskim denarjem zgrajenih (regionalni center za ravnanje z odpadki, toplarna, čistilna naprava, povečanje poplavne varnosti …) ni prav velikih gospodarskih investicij.



Večni predvolilni projekti

V tednih pred volitvami je tudi Celje eno samo veliko gradbišče. Delavci asfaltirajo križišča, krpajo luknje na ulicah in gradijo avtobusna postajališča za javni mestni potniški promet, ki ga Šrot napoveduje deset let po tistem, ko so ga dobili v bližnjem Velenju. Občinska Energetika pospešeno gradi plinsko črpalko na Bežigrajski cesti in avtobusi naj bi po Celju zapeljali tik pred – morebitnim – drugim krogom županskih volitev. Do konca leta bi celo vozili brezplačno, pozneje pa ne, čeprav so v Velenju brezplačni že desetletje …



Pred volitvami leta 2014 je Šrot napovedal, da ne bo velikih infrastrukturnih projektov, razen tri milijone evrov vredne telovadnice I. Osnovne šole Celje, ki so jo gradili od leta 2011; aprila letos so jo končali in stala je 3,8 milijona evrov. Obljubil je oživitev starega mestnega jedra, a stanovalka, ki jo ustavimo pri enem od vhodov, pove, da ni bilo narejenega dovolj: »V starem mestnem jedru imamo pod okni smetnjake, poslovni lokali samevajo, tu je malo mladih, večina stanovalcev je starejših in z nizkimi dohodki.«



Šrotova večna predvolilna obljuba je tudi gradnja severne vezne ceste med Lavo in Dečkovim naseljem, ki bi omogočila krožni promet bodočih mestnih avtobusov. Do zdaj je bilo zgrajenega nekaj nasipa, zarašča ga grmovje, razpis za dokončanje nasipa še v tem letu pa so preklicali, ko se je izkazalo, da ga morda ne bodo mogli takoj dodeliti podjetju VOC, sedanjemu občinskemu dvornemu gradbincu, za katerega dela županov prijatelj Janez Škoberne.

Turistov več, a še premalo

Šrot je pred štirimi leti obljubil tudi sanacijo območja stare Cinkarne, a zgodilo se je le to, da občina toži Cinkarno Celje in tarna, da bo morala pomagati država, čeprav gre za zemljišče ob robu mesta, kjer bi mesto dobilo komunalno urejena zemljišča, ki jih je v Celju premalo. Tudi zato ni tujih investitorjev, in tudi, ker Celje že skoraj dvajset let ne sprejme občinskega prostorskega načrta. Tako »vrhuška« ribari v kalnem in odvrača investitorje, ki niso iz njihovega kroga znanstev.

Šrot je napovedoval tudi vsebinsko prenovo starega mestnega jedra in rekonstrukcijo Rakuševega mlina ter ustvarjanje novih delovnih mest. Mesto vsebine nima, Rakušev mlin je pogorel dan po volitvah leta 2014, nova delovna mesta pa sami ustvarjajo v nekaterih manjših in srednje velikih zasebnih podjetjih.

Če je turizem, ki ga imajo polna usta vsi kandidati na volitvah, res razvojna priložnost Celja, do zdaj vanj vložena prizadevanja niso obrodila sadov. Letos avgusta se je v Sloveniji prijavilo 943.920 turistov, od tega v Celje le 3217. Občinski turistični zavod in mestne oblasti sicer govorijo o povečanem obisku, a je treba pojasniti, da je v primerjavi z avgustom lani Slovenija letos zabeležila dvakrat več turistov, Celje pa le dober tisoč več, če ne štejemo dnevnih bežnih obiskovalcev, ki se ne prijavijo nikjer in morda tudi skoraj nič ne porabijo.



Cink je zdrav

Pa ima mesto še druge in pomembnejše izzive, ki se jih okorno ali sploh ne loteva. Ponaša se z naslovom Zelena destinacija in Zdravo mesto. Pa vendar in kljub nekaterim manjšim ukrepom ostaja med s prašnimi delci najbolj obremenjenimi slovenskimi kraji, od nekdanje industrije s težkimi kovinami onesnažena zemlja pa tudi. Letos je občina zemljo končno zamenjala na igriščih dveh celjskih vrtcev, a ostaja jih še osem.

Veliko večje območje stare Cinkarne ostaja degradirano, celjski »regijski« projekt z evropskim denarjem financiranega visokotehnološkega središča na tem območju je propadel in končal v stečaju. Na sanacijo pa čakajo še celjski parki in zastrupljeni vrtovi.

Občina je imela v preteklosti že nekaj priložnosti, da bi za sanacijo degradirane zemlje dobila nepovratni denar, a zanj ni zaprosila, poleg tega dolgoletni župan Šrot raje prepričuje manj razgledane volivce in se ne ukvarja veliko z okoljsko sanacijo. Tako je v intervjuju za MMC RTVS pred kratkim razlagal, da cink ni strup, saj v lekarnah prodajajo cinkovo pasto in so pocinkani vsi drogovi, nevaren in strupen je le v čezmernih količinah.

Dvajset let v enem mandatu

Na dan, ko se je začela volilna kampanj, je občina izdala letošnjo tretjo številko mestnega časopisa in jo dostavila vsem gospodinjstvom. Takšne sistemsko dovoljene samoreklame slovenskih županov s proračunskim denarjem ne prepovejo, nanjo opozarjajo le računsko sodišče in medijski strokovnjaki. Šrot je v časopisu dal objaviti vse, kar je bilo v Celju narejenega v zadnjih dvajsetih letih. To volivce zavaja in poznavalci napovedujejo, da Šrot lahko tudi šestič dobi županske volitve, čeprav tokrat brez SLS, ki ga je podpirala poldrugi ducat let.

Napovedi, ki jih v štirih letih ni izpolnil, smo že našteli, nekaj izpolnjenih obljub tudi. Kaj še ostane od iztekajočega se štiriletnega mandata? Celje je pred mesecem dni dobilo sistem izposoje javnih koles, že prej drevesno hiško v mestnem gozdu, nekaj malega novih asfaltnih prevlek na ulicah, z nekaj drobiža je občina vsako leto sofinancirala prenovo mestnih fasad, v mestnem parku je nastal nov drevored, zrasel je nov dom krajanov v Šmartnem v Rožni dolini, v mestu moderen Turistično-informacijski center, obnovili so tudi Muzejski trg. Občinskih projektov, ki še niso končani, in tistih, ki jih napovedujejo, namenoma nismo omenjali in izbrskali smo le tisto, kar je že končano.

Pri tem pa Celje nujno potrebuje več prostora v domovih za starejše, saj jih je na listi čakajočih toliko kot v njih, ne loti se gradnje novih varovanih stanovanj, po dolgih letih prva nova stanovanja za mlade in tiste z občinske liste prosilcev pa bodo na voljo šele okoli leta 2022.

Šrotova lista

A v politični stranki Celjska županova lista – Šrot jo je ustanovil septembra in potem ko je predlani izstopil iz svoje dolgoletne podpornice SLS – ne mislijo, da Celje za komerkoli zaostaja. V pojasnilih, ki nam jih je Šrot poslal pred časom, pravi, da je Celje na peto mesto padlo leta 1994 ob reformi lokalne samouprave, ostaja pa tretje največje mesto.

»Edini imamo skladno z vsemi zakoni in evropskimi direktivami urejeno ravnanje z odpadki, največje število javnih stanovanj na prebivalca, približno dvakrat več pomoči na domu kot večja mesta, največ gozdov v mestni lasti in največ športnorekreacijskih površin na prebivalca,« je zapisal. Pravi, da v Celju ni nadpovprečne obolevnosti zaradi raka, razen za rakom na debelem črevesu, in ima za to tudi razlago: »Ker se prebivalci Celja na žalost zelo slabo odzivajo na program Svit.«

Šrot je prepričan, da so številne celjske družbe, na primer Cinkarna – o njej pogosto pove, da si njeni lastniki delijo dobiček in hkrati s tožbo od nje pričakuje okoljsko sanacijo območja Stare cinkarne – ali Furnirnica Merksha, na visoki tehnološki ravni, uspešne in vodilne v svoji panogi. Takšnih in po razvitosti podobnih družb je v Celju še veliko.

Tuje perje brez denarja

O Alešu Ilcu, ki je pred časom izrekel veliko kritik na račun razvojnega zaostajanja Celja in dejstva, da v Celje ni velikih tujih ali domačih investitorjev, pa Šrot pravi, da ne ve veliko. Tudi o terciarnem izobraževanju ne, saj je Celje z drugimi občinami ustanovilo samostojno višjo šolo Fakulteto za logistiko, poleg tega tu delujeta še dve zasebni višji šoli.

Tudi pripomb o kulturi Šrot ne trpi, saj je kot reden obiskovalec kulturnih prireditev prepričan, da ima Celje odlično gledališče. Omenja tudi muzikal Veronika Deseniška in mlade kulturne ustvarjalce, a je treba pojasniti, da gre za zasebne produkcije, ki jih občina minimalno sofinancira.

Na pripombe, da bi namesto napovedanega visečega mostu s Starega gradu na Miklavški hrib bilo bolje obnoviti preostanek Knežjega dvora, pa pravi, da je vse pripravljeno, a da občina ne premore od osem do deset milijonov evrov za obnovo.
Celjski Stari grad, kjer so to jesen le nekaj let po njegovi obnovi morali popravljati Friderikov stolp tako, kot je bilo treba le pet let po gradnji tudi streho nad otroško knjižnico Osrednje knjižnice Celje, bo po županovem mnenju morda že prihodnje leto imel 100.000 obiskovalcev »s plačano vstopnino«.



»Z visečim mostom in ureditvijo Šmartinskega jezera bomo ob sedanji veliki zasedenosti hotelov morali v Celju začeti razmišljati o gradnji dodatnih kapacitet,« razmišlja Šrot.

Naravni prirastek je samodejen

Pred štirimi leti, ko je Šrot še kandidiral za župana s podporo SLS, so kampanjo vodili pod sloganom Radi imamo Celje, naše najlepše slovensko mesto. Drži, v dvajsetih letih je »neformalna levo-sredinska županova koalicija« SLS, SDS in SD, kakor jo je Šrot letos prvič tudi sam imenoval, prej pa mu takšno poimenovanje v medijih ni bilo pogodu, dosegla izboljšanje poplavne varnosti. A šele v zadnjem mandatu, čeprav je Šrot to obljubljal že na svojih prvih volitvah leta 1998. S čistilno napravo so pred leti začeli ukinjati 10.000 celjskih greznic, občinsko podjetje Simbio ter sosednje občine so prvi v Sloveniji, celo pred Ljubljano, zgradili Regionalni center za ravnanje z odpadki. A dolgoletnih načrtov ne samo o obnovi, ampak tudi dejanski oživitvi starega mestnega jedra, še niso končali. Tudi obljubljene univerze Celje nima, za kar je, seveda, kakor za vse, česar v Celju ni, menda kriva država. Tudi obvoznice sever–jug, ki bi razbremenila mestni promet, ni … Niso pa zamudili pomembnim pripadnikom koalicije zagotoviti služb v javni upravi, javnih zavodih in podjetjih ter stolčkov v svetih zavodov.

Podzemlje

Veliko je še mogoče zapisati o celjskih dosežkih, prav nič manj pa o stagniranju tukajšnjega življenja. Če je naravni prirastek v občini pozitiven in se nekateri s tem hvalijo kot s posebnim dosežkom, bi to lahko pripisali tudi revščini in ne višjemu standardu. Predvsem mladina se po študiju v Celje nerada vrača in mesto se stara hitreje kot druga slovenska mesta.

Za Celje je znano, da kjerkoli na območju starega jedra in njegovega obrobja zasadijo lopate, naletijo na arheološke najdbe. Nekateri celjski gospodarstveniki pikro dodajajo, da tudi ni mogoče dobiti zemljišča za investicijo, če tega osebno ne odobri župan. Zato investitorjev z lopatami v Celje ni.