Tiskane izdaje
Ljubljana − Naše veleposlaništvo v Buenos Airesu je od leta 2008 izdalo nekaj več kot 270 dovoljenj za bivanje v Sloveniji državljankam Dominikanske republike, ki so z različnimi lastniki nočnih lokalov podpisale pogodbe, da bodo pri njih delale kot barske plesalke. Na več mednarodnih ravneh je bila država opozorjena, da ima »slovenska pot«, kot so jo poimenovale argentinske humanitarne organizacije, vse znake trgovine z ljudmi. Med drugimi je to zaznalo ameriško ministrstvo za zunanje zadeve. Tudi zaposleni na edinem slovenskem veleposlaništvu v Latinski Ameriki so izrazili dvom o pravem namenu prihoda praviloma temnopoltih mladenk v državo, saj se je v pogovorih z njimi izkazalo, da so podpisovale pogodbe v slovenščini, ki je ne razumejo, delodajalca niso poznale, niso vedele, kje bodo delale in niti za kakšno plačilo. Več indicev potrjuje, da so tisti, ki jih novačijo, dobro organizirani.
Po uradnih podatkih je zavod za zaposlovanje plesalkam iz Dominikanske republike leta 2008 izdal 93 delovnih dovoljenj, leta 2009 76, leta 2010 20 in lani 85. Vseh skupaj naj bi jih zdaj bilo 354.
Dekleta, ki večinoma prihajajo iz slabih socialnih in ekonomskih razmer, se sicer ne prepoznajo kot žrtve. Pa tudi inšpekcija za delo, ki je obiskala 11 lokalov po Sloveniji, v katerih so zaposlene, ni ugotovila sumov trgovine z ljudmi.
Slovenska pot trgovine z ljudmi
Gabriela je bila stara 21 let, ko je po drugem porodu izgubila službo frizerke v Santu Domingu in se razšla s partnerjem. Od znanke je slišala, da je z delom v nočnem lokalu v Sloveniji mogoče solidno zaslužiti. Kot še več sto njenih rojakinj se je podala na pot, zaradi katere se je Slovenija znašla v poročilih, ki obravnavajo trgovino z ljudmi.
Ples ni bila edina dejavnost, ki jo je delodajalec pričakoval od mlade Dominikanke. Silil jo je v prostitucijo, jo poniževal in maltretiral na različne načine, obljubljenega plačila pa ni dobila. Zavedala se je, da so jo zlorabili in je svojega šefa prijavila policiji. Gabriela je ena redkih, ki si je to upala. Velika večina si ne, tako policisti kot predstavniki nevladnih organizacij pa ugotavljajo, da se le malokatera prepozna kot žrtev trgovine z ljudmi, čeprav za to obstajajo vsi indici. Med drugim je bila pot Dominikank v Slovenijo tema posveta veleposlanikov EU v Argentini. Pojav je leta 2009 evidentiralo tudi ameriško ministrstvo za zunanje zadeve v svojem poročilu o ravnanju z ljudmi.
Opozorila iz Buenos Airesa
Zgodba se je začela pred kakim desetletjem, ko so nekateri lastniki nočnih lokalov začeli novačiti dekleta po Dominikanski republiki za delo v Sloveniji. Natančno so sledili predpisanim postopkom - na zavodu za zaposlovanje so objavili razpis za prosto delovno mesto (na primer plesalke, artistke, animatorke), pogosto z navedbo posebnega pogoja, denimo znanje španščine. Ker v domovini ni bilo odziva, so pogodbe o delu sklenili z državljankami Dominikanske republike, na podlagi teh pogodb so zaprosili za delovno dovoljenje, s katerim so na upravni enoti zaprosili za dovoljenje za bivanje. Po vsa ta dovoljenja so se dekleta peljala iz Santa Dominga v Buenos Aires, kjer je edino slovensko veleposlaništvo v Latinski Ameriki. Zaradi različnih opozoril in indicev je vlada za leti 2008 in 2009 sprejela uredbo o omejitvah in prepovedih zaposlovanja ter dela tujcev konkretno za barske plesalke s karibskega otoka. Prihodov je bilo manj, niso pa se ustavili.
Da se dogaja »nekaj čudnega«, so po eni strani opazili na letališču v Buenos Airesu, kjer so zaznali, da se iz letal, ki priletijo iz Santa Dominga, pogosto izkrcajo temnopolte mladenke, ki razlagajo, da so namenjene na slovensko veleposlaništvo po vizum za pot v Evropo. Argentinska oblast je o tem pobarala tudi veleposlanika, v nekaj primerih pa potnicam niso dovolili vstopa v državo, čeprav državljani Dominikanske republike sicer ne potrebujejo vizuma za Argentino.
Po drugi strani pa so tudi zaposleni na veleposlaništvu v svojih poročilih slovenskemu ministrstvu za zunanje zadeve večkrat izražali dvom o uradnem namenu potovanj. Upravne enote so jim priskrbele podrobne vprašalnike, a so prosilke v nekaj dneh začele prihajati z naučenimi odgovori, včasih pa tudi s »plonk listki«. Potem so pričakovali, da se bo naval zmanjšal ob uvedbi predpisa, po katerem morajo vsi prosilci dovoljenj za bivanje dati prstni odtis, saj to pomeni dvakratno pot z otoka v Južno Ameriko. A so se ušteli. Tudi naslednji pogoj, ki so ga postavili, da naj bodo pogovori v slovenščini, ni bil ovira − pomagal je prevajalec. Zelo verjetno pa na koncu vse te dodatne stroške nosijo sama dekleta.
Zaposleni na konzularnem predstavništvu nimajo nobenega vzvoda, da zavrnejo izročitev dovoljenj. Opozorili so, denimo, na to, da določen garant (državljan Slovenije, ki vabi tujca) ni vreden zaupanja in da je posameznik, ki škodi slovenskim mednarodnim odnosom in krni ugled države.
Po naših informacijah so se tudi nekateri uradniki na upravnih enotah, menda v Sežani, uprli izdaji dovoljenj, zgodilo pa se je tudi, da so iz določene UE tudi po štirikrat urgirali na zunanje ministrstvo, naj že vendarle izroči dokumente. Grožnje s kazenskimi ovadbami zaradi povzročitve gospodarske škode, ker naj bi se postopki dolgo izvajali, menda tudi niso redke.
Inšpekcije niso zaznale ničesar
Pred nekaj meseci je o »slovenski poti« (La ruta eslovena) pisal tudi eden izmed argentinskih dnevnikov Diario Popular. V članku piše, da se je na zemljevidu poslov organiziranega kriminala zlorabe žensk znašla nova, slovenska pot in da v tem primeru sodelujejo »celice« v Argentini, Sloveniji in Dominikanski republiki. Po besedah Fabiane Tunez iz nevladne organizacije La casa del Encuentro so Dominikanke v Buenos Airesu nastanjene v nekem poceni hostlu, državo pa navadno zapustijo v največ treh dneh. Prav dejstvo, da očitno natančno vedo, kdaj bo njihovo dovoljenje prispelo, jih navdaja s prepričanjem, da gre za dobro organizirano mrežo, sumijo pa tudi na povezave v kaki uradni instituciji.
Od leta 2008 je zavod za zaposlovanje izdal 274 dovoljenj za zaposlitev za plesalke iz Dominikanske republike, inšpektorat za delo pa je lani opravil več nadzorov v 11 lokalih, kjer delajo, in ugotovil, da »kršitve delovnopravne zakonodaje na področju barskih plesalk, državljank Dominikanske republike, po številu in naravi pomembno ne odstopajo od kršitev na področju drugih dejavnosti in poklicev ter da ni bilo ugotovljenih sumov trgovine z ljudmi«. Ni skrivnost, da je eden izmed razlogov, zakaj se same ženske ne pritožujejo zaradi svojega položaja, ta, da navadno prihajajo iz zelo slabih ekonomskih in socialnih razmer. Ne glede na to, kako služijo denar, so plačane nekajkrat več, kot bi bile doma, in s tem preživljajo svoje otroke, pogosto pa kar celo družino v domovini. V preteklosti se je pokazalo, da so se tudi tiste, ki so si najprej upale spregovoriti, najbrž zaradi ustrahovanja kmalu premislile. Poznavalci razmer opozarjajo, da je kazenski pregon vodij teh poslov tako zapleten predvsem zato, ker so odločilna pričanja, in ne materialni dokazi.
