Po desetih letih končno proti Darfurju

Klemen Mihelič, Tomo Križnar in Sulejman Džamus v sklepni fazi projekta, ki lahko reši veliko življenj. Vrtalna naprava gre na pot danes zjutraj.

Objavljeno
04. marec 2019 18.10
Posodobljeno
05. marec 2019 06.21
Vasi zasipa pesek, kmetje izgubljajo še zadnje krpice plodne zemlje, nomadi pa so ostali brez čred. Ljudje v Darfurju zato nujno potrebujejo vodo. FOTO: Olivier Jobard
Iz osrčja Afrike je prišel klic na pomoč: »Tam, kjer smo nekoč našli vodo z bajalicami, vode na tradicionalni način ne najdemo več. Niti če kopljemo petnajst in več metrov globoko.«



Za pomoč je prosil Sulejman Džamus, dober prijatelj Toma Križnarja in tudi Janeza Drnovška, saj je ravno nekdanji slovenski predsednik odločilno vplival na njegovo izpustitev iz zapora leta 2007, da je Džamus lahko nadaljeval svoje poslanstvo.

image
Vsa oprema bo šla na pot danes zjutraj. FOTO: Klemen Mihelič


V zadnjih tridesetih letih je namreč zaradi podnebnih sprememb v Sahelu padlo kar štirideset odstotkov manj dežja, zaradi vojnih konfliktov, zastrupljenih vodnjakov ali zbombardiranih vodnjakov pa vode v Darfurju skorajda ni več, vsaj ne na površju.

Po podatkih OZN zaradi segrevanja Indijskega oceana napreduje Sahara proti jugu povprečno sedem kilometrov na leto, po besedah Toma Križnarja pa domačini dobro vedo, kdo je krivec: »Za povečanje Sahare so odgovorni najbolj razvajeni ljudje v industrijsko najbolj razvitih deželah, ki pokurijo največ fosilnih energentov in najbolj prispevajo k pregrevanju planeta.«

image
Nešteto najbolj revnih ljudi na svetu se pripravlja na beg s celotnega področja Sahela od Mavretanije do Sudana. FOTO: Olivier Jobard

 

Revni ljudje se pripravljajo na beg


Stanje na terenu je težko opisati vsem množicam ljudi, ki tega niso videle v živo. »Vasi zasipa pesek, kmetje izgubljajo še zadnje krpice plodne zemlje, nomadi so ostali brez čred in mladi fantje brez živali, ki bi jih ponudili v zameno za neveste in tako sprostili svojo naravno silo,« je dogajanje v Sudanu opisal Križnar. »Nešteto najbolj revnih ljudi na svetu se pripravlja na beg s celotnega področja Sahela od Mavretanije do Sudana, kjer je vojna za vodo in nafto najbolj načela socialno tkivo.«

Ljudje bežijo tudi proti nam v Evropo, toda mi se jih otepamo. Drugi problem je, da so predvsem mladi fantje postali lahka tarča za zlobne vojaške poveljnike. »Iz dežel onkraj Rdečega morja in znova prebujajočih se azijskih imperijev prihajajo agitatorji, ki lovijo neizobražene nomadske fante v nove in nove teroristične skupine. Ti trenirajo v težko dostopnih puščavskih gorah in se zaklinjajo, da se pripravljajo na vojno; na zadnjo veliko vojno z najbolj satanovim imperijem,« je slikovit Križnar.

image
Razmere v Darfurju so katastrofalne. FOTO: Olivier Jobard


Izkušnje med Darfurci je Križnar nabiral kot odposlanec pokojnega predsednika Drnovška, kmalu zatem je k projektu pristopil še Klemen Mihelič, v zadnjih letih vodja projekta pri dostavi vrtalne naprave. »Najprej smo zbirali denar za nakup, potem smo jo morali še večkrat servisirati, saj smo štiri leta čakali na prevoz,« je povedal Mihelič. »Prvotno smo jo želeli peljati preko Kameruna in Čada do Darfurja, toda ko bi lahko šli na pot, so zaprli mejo med Čadom in Sudanom. Kasneje smo našli pot preko Libije, vendar se je tudi tam pričela vojna. Nato smo razmišljali o dostavi preko Kenije in Ugande, toda novo vojno so imeli v Južnem Sudanu.«
 

Črpalko so zaradi varnosti prebarvali


Večkrat je moral rodno grudo zapustiti tudi Sulejman Džamus, plemenski starešina drugega največjega darfurskega ljudstva Zaghawa. Ker se je vztrajno upiral radikalizaciji in ker je vedno v ospredje postavljal revne, lačne in žejne, ga ni marala nobena oblast in je bil vseskozi med dvema ognjema. V zadnjem obdobju pa je uspel prepričati oblastnike, da mu dovolijo prihod vrtalne naprave, pridobil je tudi vse papirje.

image
Vrtalno napravo so preizkusili tudi v Sloveniji. FOTO: Klemen Mihelič


»Nujna je naprava za suho vrtanje, zato smo imeli še več težav. Kupiti smo morali tudi kompresor, da bo z vrtanjem sproti odpihoval prah, pesek in kamenje, a ker je vse preveliko in pretežko, smo morali kupiti še en tovornjak,« je rekel Mihelič. Denar za ta drugi tovornjak je zbral slovenski Karitas, potem ko je takratni vodja Misijonskega središča Stane Kerin spoznal Džamusa, sicer gorečega muslimana.

Vsa oprema je rabljena, tovornjaka so denimo kupili na dražbi od švicarske policije. Tovornjaka in opremo so prebarvali, da črpalka ne bo lahka tarča za bombardiranje. »Prišli so tudi iz Darfurja, da preverijo, ali gre za ustrezno vrtalno napravo in s katero barvo naj jo prebarvamo, da ne bo lahko vidna iz zraka,« je pripovedoval Mihelič. Celoten strošek znaša okoli 160 tisoč evrov, vendar so v ta znesek vključeni zgolj materialni stroški. Vse delovne ure sodelujočih so (bile) prostovoljne.

image
Zadnja dela pred odhodom. FOTO: Klemen Mihelič

 

Nato še 2400 km po kopnem


Vrtalno napravo, kompresor in tovornjaka bodo na pot odposlali danes okoli osme ure zjutraj iz Ljubljane. Naložili jih bodo v ladijske kontejnerje, pripeljali jih bodo v Luko Koper, nato pa jih bodo odposlali do Port Sudana. Tam bo čez približno dva ali tri tedne pošiljko pričakal Sulejman Džamus, nakar jih čaka najtežji del poti – 2400 kilometrov po kopnem od Port Sudana do Darfurja. »Vodo naj bi našli nekje med 20 in 50 metrov pod zemljo, možno pa je kopati vse do globine 80 metrov, z dodatnimi cevmi pa tudi do 120 metrov,« je pristavil Mihelič.

Čeprav bodo vrtalno napravo na pot pospremili tudi šolarji in dijaki, ki so za vrstnike v Afriki zbirali šolske potrebščine, časa za veselje še ni. »Dosedanje izkušnje nam kažejo, da ne smemo biti veseli vnaprej. Pravo zadovoljstvo bomo občutili, ko bo vrtalna naprava na cilju in bo tekla voda. Šele takrat bomo veseli.«

image
FOTO: Tomo Križnar