Pobuda za uvedbo cerkvenega davka

Ministrstvo za finance bo v 30 dneh preučilo pobudo poslanca Saša Pečeta o uvedbi cerkvenega davka. V Nemčiji in Avstriji ga plačujejo vsi člani verskih skupnosti.
Objavljeno
12. junij 2006 08.00
Pravoslavni verniki so praznovali božič
Ljubljana/Berlin/Dunaj – Pobuda za uvedbo cerkvenega davka je zdaj na ministrstvu za finance in od te ustanove je mogoče zvedeti tole: »Ministrstvo bo pobudo ustrezno preučilo in se do nje opredelilo.« Poslanec Slovenske nacionalne stranke Sašo Peče je predsedniku državnega zbora Francetu Cukjatiju izročil pisno poslansko pobudo: »Ker finančno ministrstvo pripravlja davčno reformo, pristojnega ministra pozivam, da vanjo vključi tudi tako imenovani namenski cerkveni davek«. Predsednik državnega zbora je, kakor mu nalaga poslovnik državnega zbora, poslančevo pobudo izročil ministrstvu za finance. Odgovor nanjo je mogoče pričakovati v 30 dneh.

Po poslovniku državnega zbora imajo poslanci pravico vladi pošiljati ustne in pisne pobude in vprašanja. Pisno pobudo izročijo poslanci predsedniku državnega zbora, ta jo je dolžan takoj poslati vladi oziroma ministru ali generalnemu sekretarju vlade, rok za odgovor je 30 dni po prejemu. Tako je po poslovniku državnega zbora potovala tudi pobuda poslanca Pečeta – 8. ali 9. julija bo torej bral odgovor nanjo. Ali si poslanec obeta, da bosta ministrstvo za finance in vlada njegovo pobudo upoštevala in v slovenski davčni sistem vključila dajatev, ki jo nekatere zahodne države poznajo kot cerkveni davek, obvezni prispevek, ki ga verniki plačujejo svojim skupnostim, če se odločijo biti na seznamu njenih članov?

»Po slovenski ustavi so verske skupnosti ločene od države. Po drugi strani pa je cerkev, glede na današnjo zakonodajo, oproščena več davčnih obremenitev. S cerkvenim davkom bi verniki sami omogočili delovanje svojih verskih skupnosti. To bi bilo povsem prostovoljno, saj se državljani Slovenije tudi v popisu prebivalstva prostovoljno izrekajo o svoji veroizpovedi. Tako s financiranjem verskih skupnosti torej ne bi obremenjevali vseh državljanov, ampak le tiste, ki bi se do tega pozitivno opredelili. Ne govorimo torej o splošnem davku, ampak o prispevku kateri koli verski skupnosti, če bi se državljan opredelil, da je njen član,« poudarja pobudnik Sašo Peče, ker, kakor pravi, ljudje nič radi ne slišijo za davke.

Nemčija: manj vernikov, manj denarja

V Nemčiji je temelj za obdavčitev davek na prihodke (dohodnina), zato je znesek plačanega cerkvena davka odvisna od njegove višine. Ureja se na ravni dežel. Razen na Bavarskem, kjer je stopnja osemodstotna, mora vsak zavezanec (član cerkvene organizacije z javnopravnim statusom), plačati cerkvi devet odstotkov dohodnine. Tako tisti, ki zaslužijo več, plačajo tudi višji davek. Starši otrok plačujejo manj, za brezposelne in prejemnike socialne pomoči pa obdavčitve ni.

Če se davčni zavezanec odloči, da ne bo več plačeval cerkvenega davka, mora delodajalcu (ki zanj odvaja davek) dokazati, da ni več član verske skupnosti. Kljub temu se število članov zmanjšuje, vsako leto iz vsake od dveh velikih cerkva, ki imata skupaj okoli 50 milijonov članov, izstopi po najmanj sto tisoč ljudi.

Avstrija: prostovoljno 1,1 odstotka prihodkov

V Avstriji je vsak pripadnik katoliške cerkve, ki ima vire dohodkov, dolžan cerkvi plačevati t. i. cerkveni prispevek (Kirchenbeitrag), ki znaša 1,1 odstotka njegovih letnih prihodkov. Kdor prispevka ne želi plačevati, mora uradno izstopiti iz katoliške cerkve.


Več o tem preberite v ponedeljkovi tiskani izdaji Dela.