Podružnične šole niso drage, so pa dragocene

Na POŠ Podblica nad Kranjem deklica, trije dečki, učiteljica in kuharica. »S šolo kraj živi in brez nje umre.«

Objavljeno
22. maj 2019 07.00
Posodobljeno
22. maj 2019 07.00
Učiteljica Anica Kordež je poosebljenje POŠ Podblica. FOTO: Uroš Hočevar/Delo
Kranj – Kljub glasnim opozorilom o njihovi pomembni vlogi v lokalnem okolju je vsako šolsko leto podružničnih osnovnih šol v Sloveniji manj. V zadnjega četrt stoletja jih je ugasnilo ali se preoblikovalo v samostojne šole kar 77, preživelo jih je dobrih 300. Med njimi tudi najmanjša na Podblici nad Kranjem, ki ima štiri učence, učiteljico in kuharico.

Ko po živahni vožnji iz Stražišča mimo Besnice prispete v Podblico (631 metrov nadmorske višine), se šolska stavba od drugih razlikuje le po igrišču ob njej. In po razpoloženju v njej! Dva prvošolca in dva drugošolca, deklica in trije dečki, se sproščeno pripravljajo na nadaljevanje pouka, kuharica Zinka ravno peče palačinke, učiteljica Anica Kordež, ki pooseblja šolo že 16 let, pa se zazre v preteklost: »Predlani je naša šola praznovala stoletnico, pred 30 leti so jo že nameravali zapreti, a so si skozi čas krajani zelo prizadevali, da bi se obdržala. Zdaj obdobje spet ni spodbudno, priseljevanje se je ustavilo, mladih družin ni.« S 16 učencev so padli na štiri.

image
Nekoč je bilo učencev v POŠ Podblica 16, danes so štirje. FOTO: Uroš Hočevar/Delo


Šolo obiskujejo otroci prve triade. »Nekaj več dela je z usklajevanjem, sicer pa pazim, da se v treh letih preveč ne ponavljam. Včasih smo imeli tudi podaljšano bivanje, v šolskem letu 2008/2009 smo bili na šoli trije učitelji, prvošolcev je bilo sedem in so bili v posebnem razredu, sicer je pouk kombiniran,« poudarja Kordeževa, ki kot glavno prednost podružnic navede možnost individualne pomoči, med pomanjkljivostmi pa, da je sedanje število otrok premajhno za določene dejavnosti. Učenci teženj, da bi raje obiskovali matično šolo v Stražišču, ne kažejo. »Pred kratkim so se zaradi moje bolniške odsotnosti teden dni vozili v dolino. Motilo jih je veliko število otrok in drugačen pouk, mene pa moti, ker smo tu že kar malo preveč družinski.« Pred leti, ob uničujočem žledu, so pouk opravili kar ob sveči: »Lepo je bilo in domače!«


Izziv so standardi in normativi


Vloga podružničnih šol ostaja skozi čas enako pomembna, le vsebine se spreminjajo. »Žal se premalo zavedamo, da s šolo kraj živi in brez nje umre. Šola je središče kulturnega in izobraževalnega dogajanja. Otroci nastopajo na krajevnih prireditvah, razvijajo lokalno pripadnost, se učijo bogatiti svoj kraj, podeželje. Žal je nekaterim staršem pomembneje, da ima otrok glasbeno šolo, športne dvorane in tečaje tujega jezika korak od šole ter da se uči za štirimi zidovi, kot da bi z vsemi čuti srkal lepote, ki mu jih ponuja narava,« poudarja predsednica Društva učiteljev podružničnih šol Katja Bolko in poudarja: »Podružnične šole niso drage, so dragocene!«

Izzivi na podružničnih šolah so predvsem predpisani standardi in normativi, zaradi katerih nekaterim od njih niti ne pripadajo določene dejavnosti razširjenega (neobveznega) programa. »Kar je za nekatere starše vzrok, da otroke vpisujejo na druge, večje šole. Učitelji se trudimo otrokom na podružnicah ponuditi čim več dejavnosti tudi zunaj obveznih vsebin. Na škodo šol na podeželju in že tako deprivilegiranega okolja pa žal nekateri starši ne prepoznajo resnosti umikanja otrok iz njihovega domačega okolja,« pojasnjuje Bolkova in doda, da podružnice izginjajo predvsem tam, kjer lokalna skupnost, starši, učitelji in ravnatelj matične šole nimajo posluha za podeželje in ne prepoznajo pomembnosti šole v kraju.