Poklon umetniku, ki je ustvarjal »na likovnem podeželju«

»V slovenskem likovnem prostoru ni kiparja, ki bi upodabljal tako kot akademski kipar Stane Jarm. Z nekaj potezami z motorno žago je bil sposoben povedati­ zgodbo,« je dejala umetnostna zgodovinarka Nadja Kovačič, kustosinja Pokrajinskega muzeja Kočevje, ki je v Galeriji Vžigalica predstavila kočevskega kiparja s samosvojim kiparskim jezikom.

V Galeriji Vžigalica so v okviru cikla Ljubljana se klanja Sloveniji III do 3. marca razstavljena dela umetnikov, ki so življenjsko ali delovno povezani s Kočevjem. Predstavljajo se Tina Đenadić, Mina Fina, Nataša Gašparac, Marko Glavač, Dora Gorše, Aleš Gregorič, Pavel Gregorič, Tomaž Gregorič, Sašo Koprivec, Polonca Lovšin, Lela B. Njatin, Vito Oražem, Urška Pečnik in Društvo kočevskih glasbenikov.



Večina teh umetnikov se je – še posebej, če so odraščali na Kočevskem – srečala z enim izmed najbolj prepoznavnih in samosvojih kočevskih umetnikov, akademskim kiparjem Stanetom Jarmom. Rodil se je 31. oktobra 1931 v Osilnici, v družini z rezbarsko podobarsko tradicijo. »Druga svetovna vojna, ki jo je doživel kot otrok, mu je vtisnila pečat,« je povedala Nadja Kovačič. »Takrat je dolina Kolpe ostala brez odraslih moških, ti so se vračali domov v krstah ali pa sploh ne.«
 

Pedagoški jarem

Po srednji šoli za umetno obrt se je Stane Jarm vpisal na Akademijo za upodabljajočo umetnost v Ljubljani, kjer je med letoma 1950 in 1954 študiral kiparstvo pri profesorjih Zdenku in Borisu Kalinu, leta 1956 pa končal specialko pri profesorju Borisu Kalinu. »Čeprav so ga kolegi opozarjali, kaj bo v ustvarjalnem smislu pomenila selitev na Kočev­sko, si je tu ustvaril družino in začel poučevati. Veliko kasneje je dejal, da si je 'nadel pedagoški jarem',« je povedala Nadja Kovačič.



V času, ko je bila umetnost tesno povezana z družbenim sistemom, je Stane Jarm izdelal nežno in gracilno, povsem modernistično Deklico s piščalko, ki je bila eno izmed njegovih prvih javnih naročil. Zaradi golote – te danes niti ne opazimo – je takoj, še pred postavitvijo, postala kamen spotike.

V njegovih kasnejših delih – na primer v likovni opremi za kočev­sko pokopališče v šestdesetih letih, Žalujoče žene – je opaziti njemu lasten izraz, ki ga je v naslednjih letih še razvijal: žalostne forme z rutami v obliki mandlja. Leta 1963 je za kip Materi talcev prejel drugo nagrado republiškega odbora za proslavo dvajsete obletnice revolucije, naslednje leto pa nagrado Prešernovega sklada za kip Talca.


 

Profani kipi in sakralna naročila

Prelomnica je leto 1976, ko je namesto tesarskega orodja začel uporabljati motorno žago. Z na prvi pogled grobim strojem je oblikoval zelo občutene kipe. »Jarm ima svoj prepoznavni izraz, ki ga je oblikoval iz okolja, iz izkušenj, v katerih je močno izraženo trpljenje,« je povedala Nadja Kovačič. »Z malo elementi je znal ogromno povedati.«

»Morda je ravno zato, ker je po študiju odšel domov, na periferijo, oblikoval svojstven kiparski jezik, ki je tako drugačen od zapovedanih realističnih usmeritev,« je poudarila umetnostna zgodovinarka, ki je sodelovala tudi pri pripravi Jarmove monografije, ki je izšla leta 2012, leto po njegovi smrti.



Profanim kipom, s katerimi je kljub temu, da nikoli ni postal mestni kipar, oblikoval Kočevje – Rudar, Nevesta, Ostržek, Forma viva na Marofu …–, so se v kasnejšem obdobju pridružila sakralna naročila. »Njegovi Kristusi so ekspresivni, trpeči,« je povedala Nadja Kovačič. »Rekel je, da je les iz kočev­skih gozdov prežet s tragiko medvojnega dogajanja.«

Toda čeprav je Stane Jarm ves čas ubiral svojo umetniško pot, je v mestu ob Rinži skrbel tudi za umetniško dogajanje. S somišljeniki je ustanovil in programsko vodil Likovni salon, kjer so se v nekaj desetletjih zvrstile razstave priznanih slovenskih umetnikov, sodeloval je pri organizaciji likovnih kolonij, nastala je tudi zbirka Likovnega salona Kočevje, v kateri je več kot 50 del. »V lokalnem okolju je imel zelo velik vpliv, ki – čeprav je umrl leta 2011 – traja še danes. V širšem slovenskem prostoru še vedno nima pravega mesta verjetno zato, ker je ustvarjal na periferiji,« je povedala Nadja Kovačič.