Polžje prilagajanje zakonodaje gorsko kolesarski realnosti

Treba bo določiti gozdove, kjer je mogoče izvajati rekreacijsko dejavnost.

Objavljeno
07. maj 2019 09.00
Posodobljeno
07. maj 2019 11.32
Pri nas na splošno velja, da je vožnja v gozdu zunaj gozdnih cest dovoljena le za gospodarjenje z gozdovi ali za reševanje ljudi oziroma premoženja. Foto Blaž Močnik
Ljubljana - Pat položaju med zakonodajo in gorskokolesarsko skupnostjo še ni videti konca, saj po dveh letih strokovne razprave na kmetijskem ministrstvu še vedno niso pripravili izhodišč za rekreacijsko in turistično rabo gozdov. Konflikti v naravi so tako neizogibni, zato tudi lastniki gozdov pozivajo državo, naj potegne ločnico med gospodarskim in rekreativnim gozdom.

Nedavni incident na Pohorju pred tekmo svetovnega pokala gorskega kolesarjenja v spustu, ko je lastnik gozda čez pot nastavil bodečo žico tekmovalcem, ki so se ogrevali zunaj uradnih prog, je vnovič opozoril, da področje vožnje v naravnem okolju ostaja premalo urejeno. Kolesarski turizem pa je v dolgoletnem vzponu, gorsko kolesarjenje po podatkih interesnega gospodarskega združenja Pohodništvo & kolesarjenje predstavlja 40 odstotkov kolesarskega turizma pri nas.

Slovenija z žico gostom ni pustila vtisa gostoljubne države, dogodek pa so obsodili tudi v Združenju lastnikov gozdov Slovenije. »Nobena lastnina in nepremičnina ni vredna več od človeškega življenja, v omenjenem primeru življenja gorskega kolesarja. Zato v ZLGS odločno zavračamo in obsojamo protiukrep lastnika gozda,« je bil jasen predsednik zveze Marjan Hren.

40
odstotkov turističnih kolesarjev pri nas je gorskih kolesarjev – največ od vseh


Dvanajst zakonov

V konzorciju odprimopoti.si opozarjajo, da je razvoj gorskega kolesarjenja dosegel neslutene razsežnosti in je še vedno v strmem vzponu po številu novih kolesarjev kot tudi po organiziranju novih skupin in dogodkov. Ker pa pri nas dejavnost tako ali drugače ureja kar dvanajst zakonov, to graditeljem in vzdrževalcem poti, organizatorjem tekmovanj in drugih dogodkov onemogoča kakovostno izvedbo in ne preprečuje konfliktov. Neprijetno izkušnjo z drugimi uporabniki ima v povprečju slaba četrtina gorskih kolesarjev, še vedno pa so najpogostejši manjši verbalni konflikti med gorskimi kolesarji in planinci, poudarjajo.

Medtem ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano od leta 2017 čaka na strokovna izhodišča za turistično in rekreacijsko rabo, ki jih pripravljajo Gozdarski inštitut Slovenije, Geografski inštitut Antona Melika in pravna fakulteta. »Cilj je ovrednotiti turistično in rekreativno rabo gozdov in prispevati k njuni trajnostni rabi. Končnega poročila oziroma rezultatov na ministrstvu še nimamo,« so nam pojasnili.

Najpogostejši so manjši verbalni konflikti med gorskimi kolesarji in planinci.
Gorsko kolesarjenje ni naravovarstveni problem, opozarjajo v odprimopoti.si.
Zakonske podlage na tem področju so daleč za razvitim delom EU.


Očitno pa se ministrstvu niti ne mudi: »Zakonska rešitev gorskega kolesarjenja z vidika gozdarstva iz leta 2007 je še vedno primerljiva z rešitvami v alpskem prostoru, saj daje ob spoštovanju pogojev in zasebne lastnine zainteresiranim deležnikom in podjetjem možnost dogovora z lastniki gozdov, ZGS in lokalnimi skupnostmi, o čemer pričajo številni primeri dobre prakse na področju urejanja gorskokolesarske infrastrukture.«


Nadomestilo za lastnike zasebnih gozdov

Gorsko kolesarjenje ni naravovarstveni problem, opozarjajo v odprimopoti.si, temveč družbeni problem sobivanja v naravnem okolju. »Med ključnimi ukrepi predlagamo prilagoditev pravnega okvira, ki bo omogočil kolesarjenje v naravnem okolju, kot ga predvideva strategija trajnostne rasti slovenskega turizma,« pravi predstavnik konzorcija Tadej Tekavčič. Za to pa potrebujejo najprej prav omenjena strokovna izhodišča, s katerimi da bi lahko urejali zakon o gozdovih v prid urejanju in razvoju kolesarjenja, zelene rekreacije in zelenega turističnega proizvoda v naših gozdovih.

Lastniki gozdov očitno sprejemajo turistično in rekreativno rabo. »Žal so zakonske podlage daleč za razvitim delom EU, njihovo spremembo pa močno zavirajo posamezne interesne skupine, ki preprečujejo primerljivo ureditev lastninskih pravic na gozdni posesti,« trdi Hren.

Ureditev lastninskih pravic na gozdni posesti pa je temeljni kamen, ki pravno potegne ločnico med gospodarskim in parkovno-rekreativnim gozdom, dodaja: »V Sloveniji imamo dovolj gozda, tako zasebnega kot državnega, za gospodarski gozd in parkovno-rekreativni gozd. To pa ni pogodu tistim, ki skrivajo svoj interes za splošnim dostopom do gozda in tako brez kakršnih koli odškodnin lepo zaslužijo na račun lastnika gozda.«

V konzorciju se strinjajo, da je treba čim prej najti rešitve, primerne za lastnike in upravljavce zemljišč, čez katera potekajo druge kolesarske povezave. »Zaradi velikega števila lastnikov zemljišč in zapletene zakonodaje sta na tem področju potrebna upravljavski model in poenostavljanje postopkov vzpostavljanja legalnih gorskokolesarskih poti v naravnem okolju. Primer je že način določitve gozdov ali območij, v katerih je mogoče izvajati rekreacijsko dejavnost na podlagi gozdnogospodarskih načrtov,« poudarja Tekavec in predlaga tudi nadomestilo za pridobitno uporabo zasebnega prostora (pridobljeno iz turistične takse, znižanja katastrskega dohodka). Plačevanje uporabnine za vzpostavitev ali uporabo gorskokolesarskih poti v državnih gozdovih pa se mu zdi nesmiselno.