Tiskane izdaje
Ljubljana – »Voda je slovenska izjemna konkurenčna prednost, vendar smo jo zaradi lastne nesposobnosti spremenili v eno temeljnih razvojnih blokad,« je na dobro obiskani in energični javni razpravi o poplavah in upravljanju voda dejal ekonomist dr. Bogomir Kovač. Politiko je treba obrniti.
Pobudnica posveta Lidija Globevnik je omenila več rešitev za razmere in poudarila, da je treba začeti delati, se odpraviti iz pisarn, pogledati razmere in se pogovoriti z ljudmi. Občine se lahko povežejo in pripravijo celovite načrte poplavne varnosti, gozdarji oziroma lastniki gozdov lahko preprečujejo poglabljanje hudourniških strug in odnašanje zemlje iz gozdov, stroka, pa ne zgolj vodna, temveč tudi družboslovna, ekonomska, gradbena, naravovarstvena, energetska in druge, pa naj začnejo delati, ne čakati, da se država zgane. Tudi to se bo namreč moralo zgoditi, saj poplavne vode ogrožajo 130.000 prebivalcev, 23.000 stavb in 17.000 podjetij. Poleg tega preprečevanje poplav stane manj, kot znaša škoda, ki jo povzročajo.
Ne ločevati poplav od vode
»Najhujše, kar se nam lahko zdaj zgodi, je, da vodno politiko podredimo zgolj poplavni varnosti. V pol leta lahko Slovenijo doleti pomanjkanje vode, saj razlike med najvišjimi in najnižjimi pretoki vodotokov naraščajo. Zato je nujen nov premislek o vodi in vodarstvu, o multifunkcionalnem zadrževanju vode in družbenih koristih, o izboljšanju stanja voda in o novi funkciji vodnega sklada,« je povedal Pavel Gantar in dodal, da bosta sklepe posveta dobila tudi državni zbor in vlada. Meta Povž iz Društva za proučevanje rib je namreč opozorila, da so poplave koristne za naravo in vse vodne organizme, saj odnesejo nečistoče. Predlagala je zavarovanje vodnih virov, ki ne smejo biti ujeti v kanale. V teh uspevajo le alge.
Naravovarstveniki niso naklonjeni velikim inženirskim posegom v vodotoke, kot so čiščenje in razširjanje strug, sprejemajo pa razlivne površine in zadrževalnike. Gozdarji ob tem predlagajo majhne lesene pregrade v gozdovih, kjer se poplave začnejo. »Izključeni smo iz urejanja voda. Iskanje soglasja za lesene pregrade, ki stanejo manj kot tisoč evrov, pa stane več kot pregrada. Občinam bi tudi morali dovoliti čiščenje strug in odvzem gradbenega materiala, ki je za državo le strošek,« je dejal Damjan Jevšnik iz Zavoda za gozdove.
Nekateri se ob vsem tem čudijo, da akumulaciji nad Ilirsko Bistrico in Vogršček nista energetsko izkoriščeni, pa tudi to, da je veliko projektov malih hidroelektrarn ostalo v predalih. Andrej Vizjak je na očitke, da gre denar vodnega sklada za hidroelektrarne, odgovoril, da so elektrarne na spodnji Savi tipični večnamenski objekti, saj zagotavljajo poplavno varnost, vodo za namakanje, proizvodnjo elektrike, omogočena bo tudi plovnost Save.
Denar je, a tudi nesposobnost
Bogomir Kovač je dejal, da Slovenija greši na dva načina, za upravljanje voda s koncesijami in nadomestili ne zbere toliko denarja, kot bi ga lahko, poleg tega ne zna porabiti evropskega denarja. Zato je nemogoče pričakovati, da bo za sanacijo po poplavah vzela dodaten denar iz proračuna. »Celotna struktura vodenja je napačno postavljena, od zakonodaje do dela in razvoja. Naša največja napaka je nesposobnost projektnega menedžmenta,« pravi Kovač. Roman Kramer iz Slovenskega društva za zaščito voda, ki je bil v Celju koordinator ukrepov za poplavno varnost, je temu pritrdil. Leta 2008 so pripravili celovit projekt za zagotovitev poplavne varnosti na porečju Savinje, ki je predvideval 10 suhih zadrževalnikov in protipoplavne ureditve v naseljenih območjih. »Ta projekt je bil uspešen do Dejana Židana, ki je razbil projektno ekipo. Nekatera območja so še vedno poplavno ogrožena, poleg tega ni predvideno vzdrževanje zgrajenega. Sistem upravljanja voda je v Sloveniji razpadel, prej smo imeli sedem vodnih skupnosti in sedem vodnogospodarskih podjetij, samo Nivo Celje je imel 15 inženirjev hidrotehnikov, toliko jih zdaj niti Arso nima. Nujna je razmejitev pristojnosti med občinami in državo, razmejitev po porečjih, koncesionarji naj postanejo javna podjetja, za vzdrževanje pa naj bo dovolj denarja,« je dejal Kramer.
Drugi so dodali, da je prejšnji sistem upravljanja voda dobil 0,84 odstotka BDP, zdaj je tega denarja bistveno manj. Stroka se je razpršila, zdaj se nekateri, tudi v državni upravi, bolj ukvarjajo s tem, kdo je bolj pomemben, kot pa z vodami. Slišati je bilo tudi, da naši koncesionarji za ureditev kvadratnega metra vodotoka dobijo 0,28 evra, Avstrijci pa 28 evrov, a se še pritožujejo, da je to premalo.
Občine znajo sodelovati
Nekoliko drugačne izkušnje ima Andrej Čas, župan Slovenj Gradca. Povedal je, da je Mislinja prvič poplavila mesto leta 2012, takrat so imeli dobre stike tako z Arsom kot z MOP, večino škode so tudi sanirali. Ob tem pa so se lotili, kako celovito preprečiti prihodnje poplave. Rešitev bi bili suhi zadrževalniki in oživljen vodni prostor v mestu, ne betonski kanal. To nalogo so opravili skupaj z vsemi občinami ob Mislinji in njenih pritokih; načrti torej so, projekti tudi. Zaprli pa so se stiki z Arsom in MOP, saj vmes ni bilo poplav. »Ko se zgodi kaj hujšega, so stiki intenzivni, ko ni posebnosti, pa se nič ne premakne,« je dejal Čas.
Filozof Luka Omladič je poudaril pravičnost na primeru načrtovanega zadrževalnika na Dobrovi, ki ga lokalna skupnost razume kot neupravičen poseg v prostor, saj bi tam povzročil zgolj škodo, vse koristi pa bi imel južni del Ljubljane s poplavno varnostjo. Poplavljenec z Barja je ob tem opozoril, da čiščenje kanalov na Barju ne bo prineslo varnosti, saj Mali graben teče nazaj, ko je struga Ljubljanice polna. Blaž Komac iz Geografskega inštituta Antona Melika je dodal, da v državi nimamo niti pregleda nad vodno infrastrukturo, zemljevidi ogroženih območij pa so na različnih ustanovah, enotnega pristopa ni. Kot je dodal, je treba prilagoditi sistem povračil škode in prenesti odgovornost z države na posameznika. Večini se je zdelo nesprejemljivo, da državljani, ki so na črno postavili hiše na hudourniškem vršaju, zdaj zahtevajo odgovornost od države.
