Poseg v vsebino se kaj hitro lahko sprevrže v poseg v svobodo izražanja

Ljubljana – Kulturno ministrstvo je sklenilo narediti konec različni obravnavi sovražnega govora v medijskih vsebinah in v oglasih. Pojavljajo se pomisleki, zakaj sankcionirati medije, saj je neprimernih vsebin mnogo več na družbenih omrežjih, ki jih nihče ne nadzira, ali inšpektorji dobivajo preveliko moč in ali predlogi pretirano posegajo v svobodo izražanja.

Snovalci sprememb poudarjajo, da nimajo namena sankcionirati četrte veje oblasti, zato ob uvedbi glob za objavo sovražnega govora uvajajo tudi milejši ukrep – odstranitev vsebine, in sicer z varovalko, ki inšpektorju omogoča, da za stališče zaprosi poljubno relevantno strokovno združenje novinarjev.



Čeprav je lani tudi generalni državni tožilec Drago Šketa dejal, da bi medijsko zakonodajo morali prenoviti s kazenskimi posledicami za sporne objave, so mnogi do takšnih novosti zadržani. Veljavna ureditev sicer že prepoveduje vsakršno spodbujanje k sovraštvu, vendar takšno početje sankcionira le pri oglaševalcih.
 

Polje arbitrarnega odločanja

Nekdanji ustavni, danes vrhovni sodnik Jan Zobec, zaradi dikcije, ki uporablja »odprte, izmuzljive, fluidne in nedoločne pojme«, meni, da uvedba takšnega prekrška nevarno posega v svobodo izražanja, še posebej zato, ker je razlaga v pristojnosti inšpektorja – in ne sodnika.

»V svobodo izražanja, ki velja za pravico s posebnim, celo privilegiranim statusom, je mogoče posegati le na podlagi strogega testa sorazmernosti, ki ga opravičujejo šele okoliščine neposredne in neizogibne nevarnosti nasilja. Predlagane spremembe odpirajo prostor arbitrarnemu, lahko celo samovoljnemu inšpekcijskemu poseganju v eno od osrednjih ustavnih vrednot,« komentira. To pa ni edina možnost za arbitrarno odločanje, Zobec jih našteje še več: katero združenje inšpektor izbere, kakšen je pomen tega mnenja, ali ga lahko nasprotna stranka izpodbija in predloži mnenje nekega drugega združenja.



Nove pristojnosti inšpektorjev so nesprejemljive tudi za združenje novinarjev in publicistov, saj se vsak poseg v vsebino lahko kaj hitro sprevrže v poseg v svobodo izražanja, ki jo varuje ustava. »Predlog je toliko bolj sporen zato, ker bi lahko inšpektor o tem, kaj je sovražni govor, presojal izključno na podlagi lastne presoje, na to pa ne bo možnosti pritožbe,« pojasnjuje Aleš Kocjan, tajnik združenja. Kot dodaja, novinarska združenja niso namenjena presojanju o sovražnem govoru, saj med drugim za to niso dovolj usposobljena. Tudi če bodo k temu pozvani, ne bodo sodelovali.



Že pred snovanjem sprememb so opozarjali, da medijski zakon ni pravi poligon za urejanje tovrstnih vprašanj, saj jih lahko urejajo le ustava in kazenski zakonik, zato pričakujejo, da bo ministrstvo v nadaljevanju postopka te določbe umaknilo.


 

Mediji še bolj pod drobnogledom

V društvu novinarjev se bodo s pripombami odzvali med javno razpravo, se pa zavedajo občutljivosti in težavnosti tematike. O predlaganih določbah je treba temeljito premisliti, razlaga njegova generalna sekretarka Špela Stare. »Svoboda govora ni absolutna in sovražnega govora ne ščiti. Pri vsaki objavi je treba presojati, ali je zapisano nekaj, kar je znotraj svobode govora ali nekaj, kar poseže v pravice drugih in zato zunaj zaščite.«

Zagata je po njenih besedah v tem, da bi predlagane novosti veljale samo za medije, čeprav je mnogo več neprimernih in za umik zrelih vsebin na družbenih omrežjih. Slovenija je bila že večkrat opozorjena, da je pri pregonu sovražnega govora neuspešna, poleg tega pa internet ni prepoznan kot javni prostor, zato je nekdo lahko kaznovan, če je nestrpen ali nasilen v gostilni, na spletu pa mu za enako izražanje ni izrečena globa, primerja. Problema se je treba lotiti celostno, saj so klasični mediji v primerjavi z družbenimi in drugimi platformami že zdaj bistveno bolj regulirani.



Če bo ukrep vseeno zaživel, je edini organ, ki je vsaj približno usposobljen za razpravljanje o tako občutljivi temi, novinarsko častno razsodišče, ki deluje v okviru društva in sindikata novinarjev, še poudarja. Generalna sekretarka se tudi sprašuje, ali je sodelovanje inšpektorja z relevantnimi medijskimi organizacijami pri presoji rešitev ali le prelaganje njegove odgovornosti. Pravi pa, da je dobro, ker ministrstvo ne predvideva globe za samo objavo, ampak za nasprotovanje njenemu umiku, ko je protipravnost že ugotovljena.
 

Druge oblike v drugem predpisu

V pripravo besedila so vključili strokovnjake, kot je Rok Čeferin, ki bo konec septembra nastopil mandat ustavnega sodnika. Predlagane rešitve je ocenil kot dobre, vendar je v tujini in nedosegljiv za komentar. Vodja okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani Katarina Bergant je povedala, da nima pristojnosti, da bi govorila v imenu celotne ekipe piscev, je pa dodala, da je nastali predlog stvar strokovnega usklajevanja skupine.

Na ministrstvu so prejšnji teden odprli dvomesečno javno razpravo o predlaganem zakonu, septembra bodo o njem organizirati javno tribuno, do konca leta pa ga poslati v državni zbor. Poudarjajo, da mora biti ta predpis tudi vnaprej utemeljen na načelu zaščite in omogočanju svobodnega izražanja ter svobode medijev.

»Za morebitno urejanje drugih oblik spletnega komuniciranja je mogoče razmisliti o posebnem zakonu po vzoru držav, ki so ga pripravile ali napovedale, denimo Nemčija, Združeno kraljestvo in Irska, pri čemer je treba ukrepanje omejiti na urejanje nezakonitih vsebin s škodljivimi družbenimi učinki, denimo razpihovanje sovraštva ali pozivi k terorizmu, in ne vsebin na splošno,« so zapisali.