Poslovil se je Janko Pleterski

V starosti 95 let je umrl znani slovenski zgodovinar in profesor.
Objavljeno
08. junij 2018 21.27
Posodobljeno
08. junij 2018 21.30
Akademik Janko Pleterski. FOTO: Blaž Samec
Ljubljana – Dr. Janko Pleterski, zgodovinar, univerzitetni profesor, politik in akademik je umrl v starosti 95 let. Zadnja leta je živel v domu starejših občanov Fužine v Ljubljani.

V starosti je fizično opešal in si je želel umreti. Neuspešno si je poskusil vzeti življenje. Za samomor se je odločil, ker ni imel druge izbire. Če bi lahko, bi izbral evtanazijo ali samomor s pomočjo. O tem smo v Delu pisali 19. maja.

Prepričan je bil, da ima človek pravico končati življenje po lastni volji oziroma ima pravico do smrti. Zato je državnemu zboru poslal pismo z vsebino:  »Želim izraziti svojo željo, da uveljavim svojo osebno človekovo pravico do smrti. Izrazil sem svojo željo tudi s svojim dejanjem, o katerem priča brazgotina pod zapestjem moje levice. Ta brazgotina priča tudi o tem, da sistem v Sloveniji te moje človekove pravice ne priznava. Hočem posebej poudariti, da vztrajam pri stališču, da bi morala biti ta pravica do smrti priznana v Sloveniji pa tudi v vseh drugih državah. Moja želja in namen je opozoriti državni zbor RS kot najvišji organ naše državne suverenosti, da mora sistem demokracije to vprašanje pravice rešiti sistemsko. Sam v tem smislu kaj drugega ne morem storiti več.«

Janko Pleterski je bil redni profesor za zgodovino Slovencev in zgodovino jugoslovanskih narodov od sredine 18. stoletja do leta 1918 Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Aktiven je bil tudi v politiki: v letih 1986-89 je bil član Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, med letoma 1988 in 1990 pa je bil član predsedstva SRS kot del reformističnega kroga ZKS okoli Milana Kučana in Janeza Stanovnika.
Rodil se je  1. februarja 1923 v Mariboru. Realno gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, kjer je leta 1941 maturiral, akademsko izobraževanje je do leta 1952 pretrgala vključenost v NOB in obnovo države.

Po začetku italijanske okupacije Ljubljanske pokrajine je bil avgusta 1941 zaradi sodelovanja z Osvobodilno fronto aretiran in zaprt v Alessandrii. Po italijanski kapitulaciji septembra 1943 se je vrnil v Ljubljano in se v juliju 1944 pridružil partizanom. Po koncu vojne je delal na jugoslovanskem zunanjem ministrstvu v Beogradu kot strokovnjak za mejna vprašanja z Italijo in Avstrijo. V letih 1951–1953 je bil novinar na Radiu Ljubljana, leta 1953 pa je postal raziskovalec na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani.

Med prvimi zgodovinarji iz Jugoslavije se je začel leta 1968 udeleževati posvetov o problemih narodov habsburške monarhije na Dunaju. Leta 1972 je povabljen napisal za Avstrijsko akademijo znanosti prikaz zgodovine Slovencev za njeno Zgodovino Habsburške monarhije 1848–1918. Odkril in objavil je avstrijsko vladno poročilo o preganjanju Slovencev v letih 1914–1917.
Največ je pisal o slovenski zgodovini poznega 19. in zgodnjega 20. stoletja, s poudarkom na zgodovini Koroških Slovencev in o odnosih med Slovenci in drugimi jugoslovanskimi narodi.

Med njegovimi deli so Narodna in politična zavest na Koroškem 1848–1914, Slowenisch oder deutsch?, Koroški plebiscit, Politično preganjanje Slovencev v Avstriji 1914–1917, Nacije, Jugoslavija, revolucija, Dr. Ivan Šušteršič 1863–1925, Pravica in moč za samoodločbo, O Rožmanovi vojni, Avstrija in njeni Slovenci. Pred kratkim je objavil zadnje delo - Knjiga pisem: razmišljanje o slovenski državnosti.

Za svoje delo je prejel številna priznanja – nagradi Sklada Borisa Kidriča (1965 in 1970), priznanje Andreja Schusterja Drabosnjaka (1968), nagrado Dimitrija Tucovića (1985), Kidričevo nagrado (1986), priznanji Inštituta za narodnostna vprašanja (1995) in dr. Franca Petka (2007), red zaslug za narod III. stopnje (1945), red dela z rdečo zastavo (1983) in zlati častni znak svobode Republike Slovenije (1993).