Za večno se je poslovil literarni zgodovinar France Bernik
Leta 1997 je prejel zlati častni znak svobode Republike Slovenije, leta 2005 je postal častni meščan Ljubljane.
Odpri galerijo
Akademik in prejemnik mnogih nagrad France Bernik. FOTO: Blaž Samec/Delo
Danes je v 93. letu umrl akademik, literarni zgodovinar in pisatelj France Bernik, so sporočili iz Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU). Bernik je bil med letoma 1992 in 2002 predsednik SAZU, od leta 2003 pa njen častni član. Leta 1997 prejel zlati častni znak svobode Republike Slovenije, leta 2005 je postal častni meščan Ljubljane.
Bernik, avtor šestnajstih knjig in več kot štiristo znanstvenih razprav, je SAZU vodil v poosamosvojitvenem desetletju, v času njegovega predsedovanja je SAZU formalno rehabilitala člane akademije, ki so bili po drugi svetovni vojni ob članstvo iz političnih razlogov, tik ob koncu mandata je kot eno od prvenstvenih nalog akademije izpostavil izjavo o slovenskem jeziku, s katero so akademiki opozorili javnost na malomaren odnos, tudi države, do maternega jezika.
Po smrti Antona Ocvirka je Bernik leta 1981 prevzel urejanje Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev, do leta 2010 je v tej zbirki pod njegovim uredništvom izšlo več kot dvesto knjig, sam je zanjo uredil sedem knjig Ivana Cankarja, dve knjigi Simona Jenka in eno knjigo Janka Kersnika.
Njegova znanstvena preokupacija je bila slovenska književnost, zlasti 19. in 20. stoletja, in sicer v evropskem kontekstu. Med prvimi se je po drugi svetovni vojni obrnil proti pozitivizmu, proti sociološkim, ideološkim in drugim redukcionizmom. Pri razlagi poezije je uveljavil notranji pristop z imanentno interpretacijo, pozneje tudi novejše metode, pri raziskavah pripovedne proze pa dognanja sodobne narativistike, so zapisali na spletni strani SAZU.
Objavil je številne strokovne knjige, znanstvene razprave ter prispevke v nacionalnih in mednarodnih revijah. Predaval je na mnogih znanstvenih posvetovanjih doma in v tujini. Bil je častni član Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU (1995), Slavističnega društva Slovenije (1996), Ameriškega biografskega inštituta (Raleigh, 1996) in Društva za slovenistične študije v ZDA (1997) ter častni doktor Univerze v Mariboru (2002).
Prejel je nagrado Sklada Borisa Kidriča (1975), naziv ambasador Republike Slovenije v znanosti (1994), Zoisovo nagrado za življenjsko delo na področju literarnih znanosti (1999). Med odlikovanji omenimo še red dela z zlatim vencem (1987), Recherche de la Qualité Mednarodnega reda sv. Fortunata (1993), zlatna povelja humanizma – povelje decenije (Sarajevo, 1993), Eques commendator Ordinis sancti Gregorii Magni (Vatikan, 1996), zlati častni znak svobode Republike Slovenije (1997), naziv častni meščan glavnega mesta Ljubljana (2005) in avstrijski častni križ za znanost in umetnost I. reda (2010), so zapisali.
Še lani sta mu Interdisciplinarni doktorski program Ameriške študije Filozofske fakultete v Ljubljani in Center za irske študije Inštituta za anglistiko in amerikanistiko na dunajski univerzi podelila priznanje za življenjsko delo na področju slovenske literarne zgodovine in kritike.
Bernik, avtor šestnajstih knjig in več kot štiristo znanstvenih razprav, je SAZU vodil v poosamosvojitvenem desetletju, v času njegovega predsedovanja je SAZU formalno rehabilitala člane akademije, ki so bili po drugi svetovni vojni ob članstvo iz političnih razlogov, tik ob koncu mandata je kot eno od prvenstvenih nalog akademije izpostavil izjavo o slovenskem jeziku, s katero so akademiki opozorili javnost na malomaren odnos, tudi države, do maternega jezika.
Po smrti Antona Ocvirka je Bernik leta 1981 prevzel urejanje Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev, do leta 2010 je v tej zbirki pod njegovim uredništvom izšlo več kot dvesto knjig, sam je zanjo uredil sedem knjig Ivana Cankarja, dve knjigi Simona Jenka in eno knjigo Janka Kersnika.
V pogovoru za revijo Sodobnost pred dvema desetletjema je Bernik povedal:
»Ob izteku stoletja in morda tudi jeseni svojega življenja sem razpet med obojim, med svojo stroko in drugimi vedami, ki jih spoznavam od zunaj, razpet pa sem tudi med svojimi načrti in načrti, ki mi jih nalaga funkcija. Eno in drugo sprejemam s potrebnim razumevanjem in potrpljenjem; morda sta moj pogled na svet – ki naj bi bil harmonija znotraj sebe in harmoničen odnos do drugih -, torej moj pogled na svet in značaj tista, ki dovo ljujeta, da se ukvarjam tako z enim kot z drugim.«
»Ob izteku stoletja in morda tudi jeseni svojega življenja sem razpet med obojim, med svojo stroko in drugimi vedami, ki jih spoznavam od zunaj, razpet pa sem tudi med svojimi načrti in načrti, ki mi jih nalaga funkcija. Eno in drugo sprejemam s potrebnim razumevanjem in potrpljenjem; morda sta moj pogled na svet – ki naj bi bil harmonija znotraj sebe in harmoničen odnos do drugih -, torej moj pogled na svet in značaj tista, ki dovo ljujeta, da se ukvarjam tako z enim kot z drugim.«
Njegova znanstvena preokupacija je bila slovenska književnost, zlasti 19. in 20. stoletja, in sicer v evropskem kontekstu. Med prvimi se je po drugi svetovni vojni obrnil proti pozitivizmu, proti sociološkim, ideološkim in drugim redukcionizmom. Pri razlagi poezije je uveljavil notranji pristop z imanentno interpretacijo, pozneje tudi novejše metode, pri raziskavah pripovedne proze pa dognanja sodobne narativistike, so zapisali na spletni strani SAZU.
Objavil je številne strokovne knjige, znanstvene razprave ter prispevke v nacionalnih in mednarodnih revijah. Predaval je na mnogih znanstvenih posvetovanjih doma in v tujini. Bil je častni član Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU (1995), Slavističnega društva Slovenije (1996), Ameriškega biografskega inštituta (Raleigh, 1996) in Društva za slovenistične študije v ZDA (1997) ter častni doktor Univerze v Mariboru (2002).
Prejel je nagrado Sklada Borisa Kidriča (1975), naziv ambasador Republike Slovenije v znanosti (1994), Zoisovo nagrado za življenjsko delo na področju literarnih znanosti (1999). Med odlikovanji omenimo še red dela z zlatim vencem (1987), Recherche de la Qualité Mednarodnega reda sv. Fortunata (1993), zlatna povelja humanizma – povelje decenije (Sarajevo, 1993), Eques commendator Ordinis sancti Gregorii Magni (Vatikan, 1996), zlati častni znak svobode Republike Slovenije (1997), naziv častni meščan glavnega mesta Ljubljana (2005) in avstrijski častni križ za znanost in umetnost I. reda (2010), so zapisali.
Še lani sta mu Interdisciplinarni doktorski program Ameriške študije Filozofske fakultete v Ljubljani in Center za irske študije Inštituta za anglistiko in amerikanistiko na dunajski univerzi podelila priznanje za življenjsko delo na področju slovenske literarne zgodovine in kritike.
