Pospešeno so nastajale nove šole
Utrinki iz Šolske kronike: Z uvedbo obvezne sedemletke je slovensko šolstvo nazadovalo
Odpri galerijo
Prvi letnik na enoletni vzgojiteljski šoli v Ljubljani, v šolskem letu 1946/47. Foto Fototeka Slovenskega šolskega muzeja
Leta 1945 je bilo prvič oblikovano ministrstvo za prosveto LR Slovenije, prvi minister je postal Ferdo Kozak. Med prvimi ukrepi tega leta je bilo podržavljanje vseh zasebnih šol, ki so jih prej upravljali cerkveni redovi, začetke povojnega šolstva opisuje Šolska kronika, ki jo je leta 2008 izdal Slovenski šolski muzej.
Junija 1946 je bila uvedena obvezna sedemletna šola, s 4 razredi osnovne in 3 višje osnovne šole. To je bil sicer za večino tedanje Jugoslavije napredek, slovensko šolstvo pa je s tem, glede na predvojno stanje, naredilo korak nazaj, saj je bilo pred tem že uveljavljeno obvezno osemletno šolanje. Gimnazije so imele v tem času 3 nižje in 5 višjih razredov in namesto na višjih osnovnih šolah so učenci lahko nadaljevali šolanje tudi na nižjih gimnazijah. Uveden je bil enoten tip srednje šole – realna gimnazija, klasični sta ostali le v Mariboru in Ljubljani.
V šolski sistem je bila uvrščena tudi predšolska vzgoja, katere financiranje je prevzela država, saj " je ženska – mati prevzemala čedalje večje odgovornosti v proizvodnji in družbenopolitičnem življenju". Leta 1946 je bil po sovjetskem vzoru zasnovan nov tip vrtca, imenovan dom igre in dela (DID), kjer so otroke oskrbovali in vzgajali čez dan, ko so bile mame na delu, ponekod tudi ponoči; pozneje so se preimenovali v predšolske ustanove ali vzgojno-varstvene organizacije.
Ko je bilo leta 1950 spet uvedena osemletna šolska obveznost – utrdil jo je odlok iz leta 1953, ko je bila ustanovljena tudi zvezna komisija za reformo šolstva –, so del nekdanjih sedmletk spremenili v štiriletne nižje gimnazije, ki so postale obvezne, ne več izbirne. Celovito prenovo je prinesla šele šolska reforma v letih od 1958 do 1962. Zakon o osnovni šoli iz oktobra 1959 pa je dokončno uzakonil enotno osemletno osnovno šolo na Slovenskem.
S šolsko reformo leta 1958 je gimnazija izgubljala pomen, namesto mature je bil uveden zaključni izpit, večal se je tudi pomen tehnične vzgoje. Gimnazija je postala štiriletna, nižja gimnazija je bila ukinjena, namesto klasičnih gimnazij pa so ostali samo še posamezni klasični oddleki.
Po letu 1945 se je razmahnilo srednje tehniško in strokovno šolstvo, ki pa je zelo spreminjalo svojo podobo. Nastajale so nove vrste šol: srednje strokovne šole, imenovane tehnikumi, obratne šole za učence v gospodarstvu do leta 1950 in delavski tehnikumi, opuščeni leta 1952. Poklicno izobraževanje je bilo organizirano v vajeniških strokovnih šolah s praktičnim poukom v delavnicah in v mojstrskih šolah.
Učiteljev je zelo primanjkovalo. V šolskem letu 1945/46 so ukinili vsa zasebna učiteljišča, predvojno petletno so skrajšali na štiriletno. Absolventi učiteljišč so se zaposlovali na razredni stopnji v osnovnih šolah. Predmetni učitelji in specialni pedagogi pa so lahko od leta 1947 nadaljevali šolanje na takrat novoustanovljeni Višji pedagoški šoli v Ljubljani; od leta 1961 pa tudi na Pedagoški akademiji v Mariboru. S pripravo reforme osnovne šole je bila oblikovana tudi zahteva po kvalitetnejši izobrazbi osnovnošolskih učiteljev. Državna učiteljišča so se najprej iz petletnih preoblikovala v štiriletna, v šolskem letu 1953/54 so postala znova petletna, dokler leta 1968 niso učiteljišča preoblikovali v štiriletno pedagoško gimnazijo, pravi mag. Stane Okoliš, direktor Slovenskega šolskega muzeja.
Na mnogih šolah so poučevali v dveh izmenah. Leta 1961 je imelo telovadnico le 14 odstotkov vseh šol, v osnovnih šolah pa je na eno učilnico prišlo 47 učencev, v gimnazijah samo 21, na učiteljiščih pa 39 dijakov. Pospešeno so gradili nova šolska poslopja, od leta 1946 do 1965 je bilo zgrajenih 213 novih šolskih poslopij, kar je petina od tedanjih 1053 šol.
Junija 1946 je bila uvedena obvezna sedemletna šola, s 4 razredi osnovne in 3 višje osnovne šole. To je bil sicer za večino tedanje Jugoslavije napredek, slovensko šolstvo pa je s tem, glede na predvojno stanje, naredilo korak nazaj, saj je bilo pred tem že uveljavljeno obvezno osemletno šolanje. Gimnazije so imele v tem času 3 nižje in 5 višjih razredov in namesto na višjih osnovnih šolah so učenci lahko nadaljevali šolanje tudi na nižjih gimnazijah. Uveden je bil enoten tip srednje šole – realna gimnazija, klasični sta ostali le v Mariboru in Ljubljani.
14
odstotkov vseh šol je leta 1961 imelo telovadnico
Država je začela financirati vrtce
odstotkov vseh šol je leta 1961 imelo telovadnico
V šolski sistem je bila uvrščena tudi predšolska vzgoja, katere financiranje je prevzela država, saj " je ženska – mati prevzemala čedalje večje odgovornosti v proizvodnji in družbenopolitičnem življenju". Leta 1946 je bil po sovjetskem vzoru zasnovan nov tip vrtca, imenovan dom igre in dela (DID), kjer so otroke oskrbovali in vzgajali čez dan, ko so bile mame na delu, ponekod tudi ponoči; pozneje so se preimenovali v predšolske ustanove ali vzgojno-varstvene organizacije.
Četrti in peti razred na OŠ Repentabor, 14.4.1948. Foto Fototeka Slovenskega šolskega muzeja
Ko je bilo leta 1950 spet uvedena osemletna šolska obveznost – utrdil jo je odlok iz leta 1953, ko je bila ustanovljena tudi zvezna komisija za reformo šolstva –, so del nekdanjih sedmletk spremenili v štiriletne nižje gimnazije, ki so postale obvezne, ne več izbirne. Celovito prenovo je prinesla šele šolska reforma v letih od 1958 do 1962. Zakon o osnovni šoli iz oktobra 1959 pa je dokončno uzakonil enotno osemletno osnovno šolo na Slovenskem.
47
učencev je bilo v eni osnovnošolski učilnici
učencev je bilo v eni osnovnošolski učilnici
S šolsko reformo leta 1958 je gimnazija izgubljala pomen, namesto mature je bil uveden zaključni izpit, večal se je tudi pomen tehnične vzgoje. Gimnazija je postala štiriletna, nižja gimnazija je bila ukinjena, namesto klasičnih gimnazij pa so ostali samo še posamezni klasični oddleki.
Po letu 1945 se je razmahnilo srednje tehniško in strokovno šolstvo, ki pa je zelo spreminjalo svojo podobo. Nastajale so nove vrste šol: srednje strokovne šole, imenovane tehnikumi, obratne šole za učence v gospodarstvu do leta 1950 in delavski tehnikumi, opuščeni leta 1952. Poklicno izobraževanje je bilo organizirano v vajeniških strokovnih šolah s praktičnim poukom v delavnicah in v mojstrskih šolah.
Zahteva po kvalitetnejši izobrazbi učiteljev
Učiteljev je zelo primanjkovalo. V šolskem letu 1945/46 so ukinili vsa zasebna učiteljišča, predvojno petletno so skrajšali na štiriletno. Absolventi učiteljišč so se zaposlovali na razredni stopnji v osnovnih šolah. Predmetni učitelji in specialni pedagogi pa so lahko od leta 1947 nadaljevali šolanje na takrat novoustanovljeni Višji pedagoški šoli v Ljubljani; od leta 1961 pa tudi na Pedagoški akademiji v Mariboru. S pripravo reforme osnovne šole je bila oblikovana tudi zahteva po kvalitetnejši izobrazbi osnovnošolskih učiteljev. Državna učiteljišča so se najprej iz petletnih preoblikovala v štiriletna, v šolskem letu 1953/54 so postala znova petletna, dokler leta 1968 niso učiteljišča preoblikovali v štiriletno pedagoško gimnazijo, pravi mag. Stane Okoliš, direktor Slovenskega šolskega muzeja.
213
novih šolskih poslopij je bilo zgrajenih od leta 1946 do 1965
Prostorska stiska
novih šolskih poslopij je bilo zgrajenih od leta 1946 do 1965
Na mnogih šolah so poučevali v dveh izmenah. Leta 1961 je imelo telovadnico le 14 odstotkov vseh šol, v osnovnih šolah pa je na eno učilnico prišlo 47 učencev, v gimnazijah samo 21, na učiteljiščih pa 39 dijakov. Pospešeno so gradili nova šolska poslopja, od leta 1946 do 1965 je bilo zgrajenih 213 novih šolskih poslopij, kar je petina od tedanjih 1053 šol.
