Sredi tega desetletja se je iz
Bolnice dr. Petra Držaja v Zgornji Šiški izselil oddelek abdominalne kirurgije, ki se je preselil v osrednjo stavbo UKC. Odtlej je severni bolnišnični trakt prazen, vendar imajo v Kliničnem centru po besedah
Jureta Dolinarja, ki vodi področje naložb, z bolnišnico velike načrte. V zadnjih letih je tam po nekaj zimskih mesecev deloval oddelek za bolnike z gripo.
Na območju nekdanjega gradu Jama nasproti Vodnikove domačije so takoj po drugi svetovni vojni nastajale različne zdravstvene ambulante, predvsem za borce in uslužbence državne uprave, leta 1958 pa se je začela gradnja kirurškega oddelka. Bolnica dr. Petra Držaja je bila uradno ustanovljena 14. februarja 1963 kot finančno neodvisen zavod, leta 1966 so porušili stari del zgradb, kjer je bila med obema vojnama gospodinjska šola, po združevanju ljubljanskih bolnišnic v letih 1969 in 1970 pa je 1. januarja 1971 interni oddelek Bolnice dr. Petra Držaja postal Interna klinika II s 122 posteljami. Bolnišnica je bila za tiste čase precej sodobna, to navsezadnje dokazuje dejstvo, da se je tja preselila dejavnost Sanatorija Emona in da so tam zdravili tedanje politične veljake, med njimi Edvarda Kardelja, ki je umrl leta 1979.
Od gradu do bolnišnice
Bolnica dr. Petra Držaja stoji na kraju, kjer je bil nekoč grad Jama, ki je bil prvič omenjen leta 1331. V nekaj manj kot sedmih stoletjih so se na posestvu zvrstili številni lastniki, od klasičnih fevdalcev in graščakov, prek bosonogih avguštincev, do sodobnejših trgovskih družin. V 20. stoletju je bila tam med drugim meščanska gospodinjska šola, pa dekliška kuharsko-gospodinjska šola, ki sta dali ime bližnji Gospodinjski ulici, kot ga je dal grad Jama – prvič tako poimenovan, ko so se tam utaborili Turki med obleganjem Ljubljane – bližnji ulici Na Jami. Mariborske šolske sestre so v času Kraljevine Jugoslavije nadzidale zgradbo, opremile šolo in internat, zasadile angleški park, šolski vrt ter sadovnjak, kjer sadje najdemo še dandanes. Potem ko je bil aprila 1948 grad nacionaliziran, so se postopoma tja selile zdravstvene ustanove, leta 1963 pa je bila ustanovljena Bolnica dr. Petra Držaja.
Velik problem Bolnice dr. Petra Držaja je, pravi Dolinar, ker vanjo niso veliko vlagali, niti vzdrževanje ni bilo takšno, kot bi lahko bilo. Po izselitvi abdominalne kirurgije, ki so ji zdravniki sicer nasprotovali, so se porajale različne ideje, kaj z bolnišnico, tudi kaj z operacijskimi sobami, kjer se ne operira od poletja 2013, saj je bila oprema že tako ali tako dotrajana in bi jo bilo treba obnoviti. Leta 2018 so dogovorno z vsemi klinikami iskali možnosti, kako bi objekt obnovili in kateri programi bi v njem bili.
Obnova po fazah odvisna od denarja
Ves postopek obnove je postopen, fazen, poudarja Jure Dolinar. Tako je v stavbi že klinični inštitut za radiologijo z napravo za CT, pripravljen je projekt za dializo, končuje se obnova prostorov lekarne, nared je projekt za laboratorij, ki se bo širil v del doslej lekarniških prostorov v kleti. Pripravljena je projektna zasnova za geriatrijo, še naprej se bodo razvijali klinična oddelka za revmatologijo in hipertenzijo ter center za geriatrično medicino.
Projekti za energetsko sanacijo stavbe so nared, v UKC iščejo promotorje, ki bi pripravili dokumentacijo za celovito energetsko sanacijo. Poleg tega je v pripravi projektna dokumentacija za obnovo in ureditev notranjosti. Kot rečeno, so bolnišnico v zadnjih letih nekajkrat aktivirali ob gripi, ob epidemiji novega koronavirusa pa ne. V obnovljeni zgradbi bi lahko pridobili od 50 do 55 dodatnih postelj, po okrog dvajset v prvem in drugem nadstropju in še kakih deset v pritličju. Vse skupaj pa je odvisno od finančnih sredstev. Za celovito energetsko sanacijo je vložena vloga za pridobitev kohezijskih sredstev, ostane pa še vloga za celovito obnovo in zapolnitev vseh prostorov.
Park in sadovnjak spominjata na čase, ko je bila tu gospodinjska šola, ki so jo vodile šolske sestre. FOTO: Vid Svetina/Delo
Načrti so pripravljeni, tudi za parkovno ureditev okolice, marsikaj bi lahko naredili, vendar je vse pač odvisno od razpoložljivih sredstev. Dolinar ugotavlja, da je bilo doslej za to infrastrukturo predvideno malo denarja, skoraj nič, čeprav so bolnišnice za državo izredno pomembne. Ob tako rekoč dnevnih obiskovalcih in pacientih se infrastruktura tudi hitreje iztroši, denarja pa je premalo, tako da sproti rešujejo samo najnujnejše, le kurativo.
Za zdaj je Dolinar optimist. Kot pravi, kaže, da bo fazna obnova uspela, če pa bo še kaj sredstev iz kohezije in sedanjega pokoronskega evropskega svežnja, za sredstva katerega se bo UKC seveda prijavil, toliko bolje. Saj je tudi v primeru Bolnice dr. Petra Držaja vse odvisno od financ. V UKC poznajo dunajsko in graško bolnišnico, kjer imajo pravzaprav nasprotne težave. Ker jim država zagotovi dovolj denarja, je problem, kako ga počrpati. Pri nas pa se išče denar, brez zagotovljenih sredstev pa je težko načrtovati, poleg tega se še tisto malo denarja, ki bi lahko bil na voljo, včasih porabi za urgentno vzdrževanje.
Računajoč na kohezijo
Kohezijska sredstva za celovito energetsko sanacijo bo treba počrpati do leta 2023, ob ugodnem razpletu bi tako obnovo začeli prihodnje leto in končali leta 2022. Vsekakor je Bolnica dr. Petra Držaja ena od prednostnih usmeritev UKC. Želijo dobiti ustanovo, ki ni v sklopu bolnišničnega kampusa, z napravo za CT in dializo pa je že nastal zametek samostojne bolnišnice.
