Potrošniške spore bodo kupci po novem lažje reševali

Ljubljana – V EU se razmere za potrošnike izboljšujejo, ugotavlja evropska komisija v svojem pregledu. Potrošniki imajo manj vzrokov za pritožbe, tisti, ki se pritožujejo, pa so bolj zadovoljni z obravnavo. Da bi še bolj olajšala življenje potrošnika, je komisija prenovila postopek v sporih malih vrednosti.

Novost je začela veljati 14. julija letos. Izhaja iz lani sprejete uredbe, ki velja v vseh državah članicah EU razen na Danskem. Podatek iz raziskave (34,6 odstotka potrošnikov se ne pritoži zaradi premajhnih zneskov, 32,5 odstotka pa zaradi dolgotrajnih postopkov) potrjuje utemeljenost sprememb.

Evropski postopek v sporih malih vrednosti je bil uveden že leta 2007 z namenom poenostaviti in pospešiti reševanje čezmejnih sporov, v katerih je vrednost zahtevka – bodisi prodajalca, bodisi kupca – nizka, do 2000 evrov. V tem času so se postopki pred sodiščem skrajšali z 2,5 leta na pet mesecev. Nova uredba je prag zvišala na 5000 evrov, da lahko zajame več potrošniških sporov.

Malo znani in redko uporabljani

Ker postopek ni novost, nas je zanimalo, kako pogosto in kako učinkovito smo ga Slovenci uporabljali do zdaj. Obrnili smo se na Evropski potrošniški center (EPC); ta je pred kratkim v posebni brošuri popisal različne poti reševanja potrošniških pritožb in sporov, tudi postopek pri sporih malih vrednosti (EPSMV).

Vodja EPC Romana Javornik je povedala, da potrošnika opozorijo na ta postopek, ko reševanje njegove pritožbe v okviru mreže EPC ni uspešno. A potrošniki se za to možnost odločijo redko, po oceni sprožijo manj kot 20 takšnih postopkov na leto. »EPC Slovenija je v zadnjih letih obravnaval štiri čezmejne pritožbe potrošnikov, za katerih reševanje se je potrošnik odločil uporabiti EPSMV. Pomagali smo pri izpolnjevanju obrazcev, pri neformalnem prevodu dokumentacije, za dodatno pomoč smo zaprosili EPC v državi pristojnega sodišča,« pravi Javornikova.

V omenjenih štirih primerih je šlo za nakup potrošniškega blaga (elektronske naprave, obleka) v vrednostih od 100 do 1300 evrov. Dve zadevi sta se končali s sodbo v korist (slovenskega) potrošnika, toženca pa sta bili nizozemsko in madžarsko podjetje. Primer slovenskega potrošnika proti avstrijski družbi se je končal v korist podjetja, ker potrošniku ni uspelo dokazati obstoja stvarne napake ob nakupu. V četrtem primeru je pristojno sodišče v Španiji slovenskega potrošnika vabilo na zaslišanje, vendar se potrošnik – menda zaradi nesorazmernih stroškov – zaslišanja ni udeležil in se je zato štelo, da je odstopil od zahtevka.

Nekatere ovire so padle

Po mnenju Javornikove ti postopki za potrošniške spore niso najprimernejši, povprečni potrošnik pa jih ne pozna. Čeprav so poenostavljeni, so še vedno sodni postopki, potrošniki pa se zanje zaradi nizke vrednosti zahtevkov ne odločajo. »Vseh zapletov ali nevšečnosti ni mogoče predvideti, še manj pa – zaradi nepoznavanja tujega prava – končnih rezultatov sodnega postopka. Sodni postopki so že sami po sebi po državah različno urejeni in izhajajo iz različnih praks. Na primer na Irskem in v Luxembourgu so zelo razumljivi, uporabni in učinkoviti, potekajo kot neformalna mediacija, ki se konča z izvršljivo sodbo sodišča, in so tudi cenovno zelo dostopni. Vsekakor mora potrošnik upoštevati tudi stroške sodnih taks, morebitne stroške prevoda, odvetnikovega zastopanja in izvršilne stroške.«

Lani je EPC zaprosil slovenska okrajna sodišča za informacijo o uporabi EPSMV, tako o številu obravnavanih zadev kot o morebitnih ovirah. Iz odgovorov je sklepati, da je ovira (pri izdaji končne sodbe) vročanje sodne odločbe toženi stranki v tujino, problem pa je tudi opis dejanskega stanja v standardiziranem obrazcu, saj mora ta zadostiti minimalnim pogojem za sklepčno tožbo.

Kot je pokazalo že poročilo Mreže EPC v letu 2012, so potrošnike od uporabe postopkov odvračali relativno veliki stroški (predvsem prevodi), negotovost izida (uporaba postopkovnega prava države, katere sodišče je pristojno za reševanje spora), pomanjkljiva seznanjenost sodišč o teh postopkih ter pomanjkanje praktičnih informacij in pomoči potrošnikom v teh postopkih.

Bo po spremembi uredbe kaj drugače? Romana Javornik: »Da bi pripomogla k preseganju geografskih razdalj ter pocenila in pospešila postopek, ga naredila prijaznejšega do uporabnika, nova uredba spodbuja uporabo novodobnih komunikacijskih tehnologij, prednost daje uporabi elektronskih oblik komunikacije, če so le razpoložljive in dopustne. Dovoljuje se uporaba elektronskega vročanja, ki je enakovredno vročitvi po pošti. Enako velja za zaslišanja ljudi in izvedbe glavnih obravnav, kjer uredba spodbuja uporabo videokonferenc. Pogoj je primerna tehnična opremljenost sodišč. Uredba omejuje tudi zaračunavanje sodnih taks, ki ne bi smele biti nesorazmerne z zahtevkom ali višje od sodnih taks, ki veljajo za poenostavljene sodne postopke v posameznih državah.«

Postopek vodi pristojno sodišče. Velja le za čezmejne spore, za denarne in nedenarne ter sporne in nesporne zahtevke, ne zahteva, a niti ne prepoveduje zastopanja odvetnika, je razmeroma hiter, preprost za uporabo in cenejši od drugih postopkov, ponujen pa je kot alternativa številnim nacionalnim mehanizmom reševanja potrošniških sporov. Izvaja se pisno, razen če sodišče meni, da je potrebna glavna obravnava.

Če ima sodišče na voljo ustrezno opremo, se lahko glavna obravnava izvede po video- ali telekonferenci. Sodba, izdana v takšnem postopku, se prizna in je izvršljiva v drugi državi članici brez razglasitve izvršljivosti in brez vsakršne možnosti nasprotovanja njenemu priznanju.

Postopek poteka s pomočjo pripravljenih standardnih obrazcev, ki so v vseh jezikih na voljo na spletnih straneh EU. Potrošnik, ki se pritožuje, izpolni obrazec A, priloži vsa potrebna dokazila in ga pošlje pristojnemu sodišču.

To prek drugega obrazca pozove toženo stranko k odgovoru, z odgovorom seznani tožnika, če je treba, zbere dodatne informacije in izda sodbo – vse v vnaprej določenih rokih. Sodba in v jezik toženega prevedeno potrdilo sodišča sta podlaga za izvršbo v tuji državi članici, po tamkajšnjih pravilih. Stroški za potrošnika: sodna taksa, morebitni prevodi, morebitno odvetnikovo zastopanje in izvršilni postopki.