Povezuje nas morje zamujenih priložnosti

Vrsto odprtih vprašanj nam rešujejo sodišča; odgovora na najtežje, demografsko vprašanje, ne nam ne sosedom sodišče ne more dati.
Objavljeno
16. februar 2019 06.00
Posodobljeno
16. februar 2019 08.08
Čeprav Hrvati in Slovenci izvrstno sodelujemo na številnih področjih, se politiki teh dveh držav še vedno ne morejo dogovoriti skoraj o ničemer. FOTO: Jure Eržen
Zagreb je Ljubljano že večkrat premagal v boju za naslov najlepše urejenega adventnega mesta v regiji. A to je za prestolnico Hrvaške slaba tolažba, saj si lahko le želi turističnega razcveta, kakršnega v zadnjih letih doživlja Ljubljana. Medtem ko se dve sosednji državi zdita ujeti v vlogi talk večnega tekmovanja, si poleg Jadranskega morja in meje delita veliko skupnega. Tudi težave.

»Bog te obvaruj zlih sosedov in začetnika na violini.« Italijanski rek o sosedih težko kot prispodobo uporabimo pri odnosih s Hrvaško, saj so koncerti hrvaških estradnikov pri nas vedno toplo sprejeti. Tudi štajerski rock trubadur Zoran Predin poslušalcem onstran južne meje vedno vzbudi lepe spomine na minule čase, ki se jih tako pri nas kot pri njih ne spodobi ravno na glas omenjati v nostalgičnem kontekstu.



Two Cellos lahko, politiki ne morejo


Devizne vloge hrvaških varčevalcev pri stari Ljubljanski banki na eni in posojila te banke hrvaškim podjetjem na drugi strani, mejno vprašanje, odpadki iz jedrske elektrarne Krško, to je le nekaj primerov, ki dokazujejo, da politiki tako v Ljubljani kot v Zagrebu skoraj nobenega večjega odprtega problema ne znajo razrešiti brez sodišča. Vsa ta vprašanja ostajajo odprta že skoraj tri desetletja oziroma od razpada nekoč skupne države.

Ko so se večni glavoboli dveh držav začeli, je bil v Pulju rojeni Stjepan Hauser star pet, njegov v Mariboru rojeni prijatelj Luka Šulić pa je imel štiri leta. Od tedaj sta se fantka odlično naučila igrati violončelo, ustanovila svoj duet Two Cellos in s svojimi živahnimi nastopi navdušujeta občinstvo po vsem svetu in seveda žanjeta pošteno zaslužene lepe honorarje.

image
»Vsaj poskusimo med čakanjem, da politiki rešijo vse probleme, skupaj zaslužiti čim več.« FOTO: Arhiv Dela


Bolje zanič violina v Dublinu kot ubrano petje v Zagrebu


Ko se Hauser in Šulić vrneta domov in prižgeta televizijo ter po dnevniku vidita, kako se politiki sosednjih držav še vedno ne morejo dogovoriti skoraj o ničemer, imata preprosto izbiro. Lahko takoj ugasneta televizor ali pa počakata do oglasnega bloka, ko v reklami za največjega slovenskega trgovca, ki je v lasti največje hrvaške družbe, vidita in slišita svoj nastop. In potem ugasneta televizor.

Žal pa nima veliko hrvaških mladih podobne sreče kot omenjena violončelista, ki odideta na turnejo, zaslužita in se vrneta nazaj v svojo lepo domovino. Mladi iz Hrvaške, ki želijo s svojim znanjem in delom spodobno zaslužiti, so vse prepogosto prisiljeni v selitev v perspektivnejše okolje. Tisti, ki ostanejo doma, pa se prav zaradi neperspektivnosti in težke ekonomske situacije težko odločijo za selitev na svoje, poroko in oblikovanje družine. Od tu je kratek korak do resnega demografskega problema, ko se vsako nedeljo popoldne celi konvoji avtobusov iz Slavonije vozijo proti Nemčiji. Irski Dublin je v zadnjih letih sprejel številne mlade Hrvate.

»Vsaj poskusimo med čakanjem, da politiki rešijo vse probleme, skupaj zaslužiti čim več.« Ljubo Jurčić, hrvaški ekonomist


»Pogrešam hrvaške ljudi, ne pa tudi stališča, miselnost, konservativizem in pomanjkanje denarja,« je nedavno za The Irish Times povedal Filip Klubička, član češke skupnosti, ki se je iz hrvaškega Daruvarja odselil v irski Dublin. Kot je pojasnil, je njegova domovina Hrvaška v preteklih nekaj letih skrenila močno v desno in je postala veliko bolj konservativna, tradicionalno konservativna Irska pa postaja vse bolj liberalna.

image
4.105.493 prebivalcev je imela Hrvaška v lanskem letu. FOTO: Arhiv Dela


Povežimo se in zaslužimo več


Hrvaški ekonomist in nekoč gospodarski minister v hrvaški vladi Ljubo Jurčić se ne slepi, da bosta državi prav kmalu rešili najbolj pereče spore. Je pa spomnil, da smo eni in drugi obsojeni na svoje sosede, zato bo vsaka pametna politika storila vse, kar lahko, da bo ustvarila pogoje, da bo lahko s sosedi čim bolje sodelovala in zaslužila čim več denarja. »Vojaki se vojskujejo, politiki politizirajo, poslovneži pa naj delajo posel. Pustimo jim proste roke, naj delajo, služijo denar in plačujejo davke v korist nas vseh,« pravi Jurčić.

4.105.493 prebivalcev je imela Hrvaška v lanskem letu.


Kako se bo razrešilo mejno vprašanje, si Jurčić ni upal napovedati, je pa podvomil, da si bo katerikoli politik upal sosedom dati kos zemlje, za katero njegov narod verjame, da mu pripada. Ob tem pa je spomnil, da tudi Rusi in Japonci že od druge svetovne vojne naprej niso razrešili mejnega spora, pa zgledno sodelujejo na poslovnem področju.

»Dlje ko rešujemo odprta vprašanja, več nas vse skupaj stane. Če zadev ne znamo ali ne zmoremo rešiti, se poskušajmo osredotočiti na tisto, kar znamo in zmoremo. Doslej smo zamudili že veliko lepih priložnosti, a je po moji oceni največja izgubljena priložnost to, da smo po razpadu skupne države opustili tedaj dobro utečene dobaviteljske verige, ki so koristile podjetjem v obeh državah,« pravi sogovornik.

Če bi podobna podjetja na obeh straneh meje stopila skupaj, bi se hitro našle sinergije, ki bi jim povečale konkurenčnost na zahodnih trgih in zmanjšale stroške proizvodnje, pojasnjuje Jurčić. »Če in ko bodo vsi sedanji problemi med državami rešeni, nam bo denar prav prišel. Vsaj poskusimo med čakanjem, da politiki rešijo vse probleme, skupaj zaslužiti čim več,« poziva sogovornik.