Pravi avto v pravem trenutku – fičko

Globalni avto, na pogled zelo skladen, skoraj ljubek, vplival pa je tudi na proizvodni proces in bil je poceni...

Objavljeno
18. julij 2019 12.30
Posodobljeno
18. julij 2019 12.30
Ali je mogoče, da smo se zbasali v fička cela družina in Fido, na strešni prtljažnik naložili vsaj sto kilogramov prtljage preveč in se srečno, le z enim gumidefektom, pripeljali v Budvo?
Foto Fiat
S kakšno odpuščajočo ljubeznijo se spominjamo naših fičkov! Nekako tako kot parnih vlakov. Pa nam je bilo na prelomu 60. v 70. leta od obojega že nekoliko slabo. Olajšanje po lekarniških kapljicah so prinesli stoenka, električne lokomotive, licenčni hrošči, princi in katrce. Seveda noben drug avtomobil ni bil tako poceni kot fičko.

Sploh ni bil tako slab, kot se nam je zdel po desetih letih stroge diete! Če bi leta 1955 že izbirali evropski avtomobil leta, bi moral fičko zasesti drugo mesto – prvega bi pač pospravila žaba. Italija je takrat že postala dežela gospodarskega čudeža in se po rasti uvrstila takoj za Nemčijo (in premagani bodo zmagali ...). Na milanskem salonu motornih koles so Italijani lahko izbirali med več kot petdesetimi domačimi znamkami in čez petstotimi modeli. Toda zdaj so si želeli že kaj več od vespe. Predsednik Fiata Vittorio Valletta je od konstruktorjev zahteval »auto nazionale«.

Fičko je bil obsojen na mednarodni uspeh.

Hrošč in fičko sta ljudska avtomobila, a ne v istem razredu.

Fičke smo vplačevali leto dni vnaprej, če se nam je posrečilo vriniti v dolge čakalne vrste.

Znameniti konstruktor topolina, milečenta in drugih Dante Giacosa: »Po mojem mnenju bi moral množični avtomobil stati tako malo, da bi si ga lahko privoščili celo tisti, ki na avtomobil sicer sploh ne bi pomislili ... Zaradi malenkostnega povečanja gibne prostornine (v primerjavi s topolinom), boljših zmogljivosti in prostornosti je fiat 600 dajal vtis večjega avtomobila, a je bil v resnici občutno manjši od karavanskega topolina. Razmišljali smo o prednjem pogonu, celo o prečnem motorju, toda motor zadaj je bil lažji, preprostejši, torej cenejši. Potem sva z oblikovalcem Albertijem rezala vso odvečno karoserijo in pilila ostre poteze. Iskal sem kar najbolj kompaktno in zaokroženo obliko, s čimer se zmanjša poraba pločevine in torej tudi masa vozila.« Fiat 600 je tehtal danes nepredstavljivih 585 kilogramov.

image
Ah, to je bilo na tistem čudovitem izletu, ko nama je še oče posodil fička in sva se stiskala ... Foto: Reuters


Brez sence agresivnosti

Fiat 600 je bil inženirski, ne dizajnerski avtomobil kot hrošč, spaček in mini. Vendar je na pogled zelo skladen in da, skoraj ljubek. Brez sence agresivnosti, ki danes prodaja avtomobile. Fičko je vplival tudi na proizvodni proces in bil je poceni – razumeš, če primerjaš izdelavo z veliko bolj kakovostnim topolinom. Fičko je bil obsojen na mednarodni uspeh, saj je bil pravi avtomobil v pravem trenutku. V dveh serijah so jih Italijani med letoma 1955 in 1969 naredili čez 2,6 milijona, koliko je bilo šele licenčnih, ki so jih delali vse do poznih 80. let.


Hrošč in fičko sta ljudska avtomobila, a ne v istem razredu. Povprečen Nemec si še ni mogel privoščiti hrošča, torej je kupil fička, ki so ga izdelovali pri NSU. Avstrijci so ga delali pri Steyr-Puchu, Španci pri Seatu, na Poljskem je imel Fiat proizvodnjo že od 20. let. Fička so izdelovali tudi v Turčiji, v Sovjetski zvezi so prekopirali karoserijo in vanjo namestili lastni, zračno hlajeni motor (zaporožec). V Južni Ameriki so fičke sestavljali v Argentini (do leta 1982), v Čilu in Kolumbiji, kjer so vanje vgrajevali štirideset odstotkov jugoslovanskih delov. Globalni avtomobil torej, ampak to je bil že zdavnaj ford T.

Se spominjaš, ko smo si iz Trsta na strehi pripeljali pralni stroj,

otroka sta pa komaj dihala,

ker sta imela na sebi po pet parov kavbojk?


V Jugoslaviji je JLA v 50. letih kupovala terenske fiate in so se dogovorili za licenčno proizvodnjo večjih fiatov za vladne potrebe. Dobili so dobro ponudbo za licenčno proizvodnjo novega 600 in narodu obljubili širno motorizacijo. Toda kaj, ko je prva leta iz Crvene zastave pricurljalo manj kot tisoč vozil na leto! Fičke smo vplačevali leto dni vnaprej, če se nam je posrečilo vriniti v dolge čakalne vrste na razpisane prodajne dneve. Leta 1970 smo izdelali 45.267 zastav 750 (posodobljeni fiat 600) in v Sloveniji je v prometnih nesrečah umrlo 561 ljudi.
Naš fičko je dobil spredaj obešena vrata približno desetletje za italijanskim, pokrova motorja pa nam nikdar ni uspelo prilagoditi našim registrskim tablicam – ali teh pokrovu.


 

Oh, to je bilo na tistem čudovitem izletu

Zdaj odprimo stari album fotografij: glej, ali je mogoče, da smo se zbasali v fička cela družina in Fido, na strešni prtljažnik fadip smo naložili vsaj sto kilogramov prtljage preveč in se prav srečno, le z enim gumidefektom, pripeljali v Budvo? O, poglej: se spominjaš, ko smo si iz Trsta na strehi pripeljali pralni stroj, otroka sta pa komaj dihala, ker sta imela na sebi po pet parov kavbojk? Vidiš tule, ko smo šli k stari mami po ozimnico in jo naložili kar v naš zložljivi počitniški priklopnik treska! Kako pa to, da na tej fotografiji ni prav ničesar na zadnji klopi? Ah, to je bilo na tistem čudovitem izletu, ko nama je še oče posodil fička in sva se stiskala ...
Fičko? V srbskem časniku Borba je nekoč izhajal priljubljen strip z junakom po imenu Fića, pa še slučajno se sliši približno tako kot mali fiat. Saj bi nam fičko morda še danes zadoščal, a smo menda zrasli za najmanj deset centimetrov ...
Ali je mogoče, da smo se zbasali v fička cela družina in Fido, na strešni prtljažnik naložili vsaj sto kilogramov prtljage preveč in se srečno, le z enim gumidefektom, pripeljali v Budvo?