»Preberi, napiši. Misli. Deluj. Delaj dobro, bolje, najbolje«

Gibanje Rastoča knjiga: Slovenija tudi zaradi svoje majhnosti potrebuje dva milijona široko razgledanih osebnosti, ljudi, ki so pokončne drže

Objavljeno
13. november 2018 13.00
Posodobljeno
13. november 2018 13.00
Če bomo sledili le splošnem valu, ki velja v svetu, nas kmalu ne bo več, pravi dr. Janez Gabrijelčič. Foto Simona Fajfar
Idejni oče gibanja Rastoča knjiga dr. Janez Gabrijelčič pravi, da je smisel vsega tega spodbujanje mladih in starejših, da beremo, razmišljamo in tudi nekaj naredimo, vsak dan. In da smo lahko veseli, ker se je pri tem projektu pojavilo veliko različnih inovativnih zamisli, nastajajo medgeneracijske rastoče knjige, ki povezuje vse, od malčkov v vrtcih, ki jih spodbujamo k prikazanim vrednotam, pa učence v osnovnih šolah in gimnazijah do odraslih in tudi upokojencev.

Dr. Janez Gabrijelčič

Janez Gabrijelčič (79 let) je doktor ekonomskih znanosti in Novomeščan, idejni oče projekta in gibanja Rastoča knjiga, ki poudarja vrednote, kot so znanje, razmišljanje, sodelovanje, povezovanje, visoka etična merila ali – na kratko – odličnost. To pridobimo, pravi iskrivi sogovornik, s knjigami, ki jih postavlja na posebno mesto z gibanjem Rastoča knjiga. Z odličnostjo se Slovenija tudi v prihodnosti ne bo utopila med velikimi državami in narodi.

 

Po izobrazbi ste doktor ekonomskih znanosti, ki je večino življenja preživel v gospodarstvu, bili ste zaposleni na računskem sodišču, bili ste tudi vrhovni državni revizor. Ste pa tudi idejni oče projekta Rastoča knjiga, ki je zdaj preraslo v gibanje. Ste to ljubezen do knjig in do določenih vrednot prinesli od doma?


Zagotovo. Moj oče je bil velik rodoljub, rojen v Plavah pri Gorici, ki je – druge izbire ni imel – hodil v italijanske šole. Toda rekel si je, da ga fašistična Italija ne bo zlomila, zato je pobegnil v Slovenijo. V Ljubljani je šel v šole in potem delal kot gradbeni delovodja, a je vedno imel na nočni omarici Prešernove Poezije. To je bil moj zgled. Oče pa mi je tudi prigovarjal, naj bom krepak kot on: »Ne daj se, razmišljaj s svojo glavo.«
»Filozofija Rastoče knjige in tudi Deklice z rastočo knjigo temelji na odličnosti. Odličen je lahko vsakdo izmed nas. Po odličnosti pa segamo, če beremo, razmišljamo in povečujemo znanje.«

Z vprašanjem kako ravnati s časom sem se veliko ukvarjal, saj je poznan rek: »Kdor ne zna ravnati s časom, ta ne zna ravnati z ničimer«. Čas je pomemben. In ko se je približevalo novo tisočletje, sem s svojimi znanci razmišljal, kaj bi lahko Slovenci naredili na makro ravni, da bi, tako kot veliki narodi, tudi mi zaznamovali ta izjemni časovni mejnik. Smo majhen narod, a imamo svojo državo in svojo zgodovino, na kar smo lahko izredno ponosni. Toda kaj je tisto, kar nas je ohranjalo skozi zgodovino? Kaj nas je vseskozi spremljalo? Kaj nam je omogočilo, da smo preživeli, da se nismo utopili v katerem od večjih narodov? Knjiga je bila tista in z njo slovenski jezik. Zato smo somišljeniki z denarjem, ki smo ga nabrali, ter s sodelovanjem Narodne in univerzitetne knjižnice naredili velike razstave o tem, kar je za Slovence najpomembnejše: o knjigah, o naših, slovenskih knjigah. Nastala pa je tudi ideja, da pomen knjige ohranjamo s pomnikom, da postavimo kip, ki smo ga potem poimenovali Deklica z rastočo knjigo.


Začeli ste s tujino?


S seznanjanjem ljudi po Evropi, ki so izvedeli, da smo Slovenci narod knjige. Naredili smo velike razstave Rastoče knjige v Bruslju, Gentu, Münchnu, Celovcu, Gorici, kjer smo predstavljali bogato zgodovino knjig, od Brižinskih spomenikov, Trubarja, prevoda Biblije, Prešerna, Cankarja, knjig naših znanstvenikov ... Ključne ugotovitve teh razstav so bile, da po Evropi niso vedeli, da imamo toliko pomembnih znanstvenikov in da smo bili Slovenci po vrsti 12. narod na svetu, ki je dobil Biblijo v svojem jeziku. Niso vedeli, da imamo Brižinske spomenike, ki so najstarejši znani ohranjeni zapisi v slovenščini in najstarejši latinični v katerem koli slovanskem jeziku, nastali že pred letom 1000.
Pa tudi veliko Slovencev tega ni vedelo, zato jim je treba to povedati. V letih 2002, 2003 in 2004 smo z razstavo seznanjali tudi naše ljudi v Kostanjevici, Ljubljani in Piranu, kjer smo predstavili našo bogato zakladnico knjig skozi zgodovino. Ljudje so bili navdušeni, tujci in tudi prebivalci Slovenije.


Vzporedno s tem pa ste razmišljali tudi o pomniku knjigi, o kipu Deklice z rastočo knjigo, ki ste jo postavili v parku ob Navju?


Nismo mirovali. Zbirali smo denar in razmišljali, kako narediti kip. Ni bilo ne vem koliko denarja in ga nismo mogli dati delati ne vem kako znanemu kiparju, zato smo šli na Akademijo za likovno umetnost in vprašali, ali bi ta kip lahko naredili študentje. Naredili so več osnutkov kipov, potem pa so profesorji, študentje in predstavniki Rastoče knjige odločili, kateri kip bo Deklica z rastočo knjigo. Izbrali so delo kiparja Jerneja Malija. Postavili smo ga v Župančičevi jami tik ob Navju, pokopališču velikanov slovenske kulture in njihovih velikih podpornikov.
Zame je ključno, da ima deklica knjigo kot osnovni rekvizit, v resnici pa v trenutku, ko jo je ujel kipar, razmišlja. To je bistveno sporočilo. Že France Prešeren je rekel: »V Ljubljani je dihur, ki noč in dan žre knjige, od sebe pa ne da najmanjše fige.« In to je pomembno, ker pri knjigah ne gre samo za branje, za množice prebranih knjig, pa potem ni nič od tega. Preberi pa napiši. Misli. Deluj. Delaj dobro, bolje, najbolje.
»Pri knjigah ne gre samo za branje, za množice prebranih knjig, pa potem ni nič od tega. Preberi pa napiši. Misli. Deluj. Delaj dobro, bolje, najbolje.«


Kip Deklice z rastočo knjigo je poseben tudi zato, ker je to prvi kip, ki v resnici raste. Vsako leto dodate dva centimetra?


Deklico z rastočo knjigo se vzame s podstavka, se ji doda nov del podstavka, ki je debel dva centimetra. Potem se Deklico z rastočo knjigo postavi na novo, višjo raven. Nihče ne more reči, da knjiga ne raste. Ključno pa je, da je na vsakem povišanju vklesana spodbujajoča misel našega pomembnega razumnika, s katero naj bi se poistovetili. Misel izberejo na naši SAZU. Smisel vsega tega je spodbujanje mladih in starejših, da beremo, razmišljamo in tudi nekaj naredimo, vsak dan. Za to obstaja toliko priložnosti.


K Deklici z rastočo knjigo pa ste pripeljali tudi svetovno literaturo, saj ste v parku postavili portale Združenih rastočih knjig sveta. Prvi so bili Rusi?


Pol leta so na Ruski akademiji znanosti in umetnosti razmišljali, s katerim pisateljem bi se Rusija predstavila v Združenih rastočih knjigah sveta – je pomembnejši Dostojevski ali Tolstoj? Izbrali so Tolstojevo Vojno in mir. Zdaj je tam že 13 držav, ki se na portalih predstavljajo s svojimi najpomembnejšimi literarnimi deli. Zadnja je oktobra k združenju pristopila Češka, ki je izbrala Václava Havla in njegov esej Moč nemočnih.

image
Deklica z rastočo knjigo v parku v ljubljanski Župančičevi jami ob Navju niti v vetrovnem novembrskem po poldnevu ne sameva. Foto Silva Čeh


Zakaj je branje in razmišljanje pomembno? Sprašujem zato, ker del družbe oziroma velik del današnjih sporočil pravi, da je pomembno videti lepo, imeti veliko denarja, misliti le nase … Vi pa pravite, da je pomembno branje in razmišljanje?


Z branjem in razmišljanjem si ustvarjamo bogat notranji svet. Danes se zelo poudarja zunanjost, toda v sebi lahko s sto milijardami celic, ki jih imamo v glavi, ustvarimo notranji svet, s katerim bogatimo sebe in druge. Razmišljajmo širše in bolj poglobljeno. Slovenija tudi zaradi svoje majhnosti potrebuje dva milijona široko razgledanih osebnosti, ljudi, ki so pokončne drže. Tone Pavček, naš veliki pesnik in rodoljub, nas je učil, da mora država imeti svojo držo, svojo vizijo in tudi v tem okviru mora to imeti vsak posameznik oziroma vsak Slovenec.
Zato z Rastočo knjigo poudarjamo vzdušje prijaznosti oziroma medsebojne ljubezni, da se spoštujemo in smo si naklonjeni. Tudi Deklica z rastočo knjigo si je letos ob svoji polnoletnosti zaželela, da bi tako v Sloveniji kot v svetu prevladovale vrednote sožitja, solidarnosti in ljubezni. Te njene želje poskušamo uveljavljati v že več kot petdesetih Rastočih knjigah, ki na različne načine sejejo potrebe po znanju, odgovornosti, človečnosti, kulturi. Veseli smo lahko, da se je pri spodbujanju vsebin Rastočih knjig pojavilo veliko različnih inovativnih zamisli oziroma spomenikov. Tako smo dobili Babico z rastočo knjigo, Gimnazijko z rastočo knjigo, Kopalko z rastočo knjigo, Družino z rastočo knjigo … Nastajajo medgeneracijske rastoče knjige, ki povezuje vse, od malčkov v vrtcih, ki jih spodbujamo k prikazanim vrednotam, pa učence v osnovnih šolah in gimnazijah do odraslih in tudi upokojencev.


Zakaj so vrednote, o katerih govorite, pomembne za tako majhen narod, kot smo Slovenci?


Nas je dva milijona in vsak ne more imeti le specialističnih znanj, ampak so pomembni tudi splošna znanja in skupne vrednote. Zato pravim, da je knjiga dragotina, branje je pomembno, pa razmišljanje in tudi to, da nekaj naredimo. Ni dovolj, da le govorimo, filozofiramo, treba je tudi nekaj udejanjiti.


Kaj pa bo, po vašem mnenju, v nasprotnem primeru?


Če bomo sledili le splošnem valu, ki velja v svetu, nas kmalu ne bo več. Zato mi potrebujemo nekaj več in moramo težiti k odličnosti, k nadpovprečnosti. Na Dolenjskem smo že pred 27 leti začeli s Forumi odličnosti in mojstrstva. Zdaj je Dolenjska po rezultatih, ki jih dosega gospodarstvo, visoko nad povprečjem Slovenije in mnogi pravijo, da je to posledica tega, da gojimo odličnost in mojstrstvo. Od leta 1989, ko smo imeli prvi Forum odličnosti, vsako leto tudi promoviramo Slovence, ki so odlični. Takrat, prvo leto, smo izbrali našega Leona Štuklja, odličnika, ki je, ko je hodil v gimnazijo, takoj zjutraj, še pred poukom, najprej telovadil, potem je šel k pouku, po pouku pa je spet šel na Loko telovadit. Bil je človek vztrajnosti, človek znanja, človek telesa in kulture. Naslednje leto smo zbrali Pio in Pina Mlakarja, spet človeka kulture, ona Čehinja in on Novomeščan, ki sta nam vzor kot svetovljana in velika človeka.
Dejstvo je, da se moramo v današnjih razmerah povezovati s svetom, a vendar s premislekom, zato da se ne bomo utopili v določenih standardih, ki veljajo trenutno v svetu. Mi ne moremo na primer konkurirati pri ekonomiji obsega s Kitajsko. Prizadevati pa si moramo za nadpovprečnosti, za to, da smo sposobni narediti nekaj posebnega, drugačnega, boljšega, nekaj inovativnega.
Prava pot ni v tem, da bomo prodali naša podjetja in bodo tu ostale le še roke, s katerimi bomo delali. Tudi glava mora biti tu in tudi srce. Brez rok, glave in srca, ki so trdno povezani med seboj, nas ni. Bodimo torej pogumni in čim bolj upoštevajmo čudovito Tolstojevo misel: »Življenjski cilj vsakega posameznika je vedno isti: napredovanje v dobrem.«


To so vrednote, ki jih spodbujate z Deklico z rastočo knjigo?


Filozofija Rastoče knjige in tudi Deklice z rastočo knjigo temelji na odličnosti. Odličen je lahko vsakdo izmed nas. Po odličnosti pa segamo, če beremo, razmišljamo in povečujemo znanje. Na letošnjem 27. forumu odličnosti in mojstrstva, v Trebnjem, smo podelili dve nagradi odličnosti in mojstrstva. Eno je prejel Matjaž Berger, ravnatelj Anton Podbevšek Teatra, ker se trudi, da bi vrednote odličnosti in mojstrstva pripeljal v slovenski kulturni prostor in tudi širše. Drugo pa Andrej Bajuk, direktor TEM Čatež, d. d., ker v uspešnem podjetju gradi klimo vrhunskosti, ki temelji na inovativnosti in spoštljivem medsebojnem sodelovanju. Toda foruma odličnosti ne moremo imeti v vsakem kraju. Lahko pa imamo v vsakem kraju, po šolah, vrtcih, različnih društvih in organizacijah Rastočo knjigo, ki v nas spodbuja vrednote odličnosti ter mojstrstva. Dobro si je zapomniti, kar je rekla Rita Mac Brown: »Besede imajo skrit vpliv, kakor luna na plimovanje.«


Omenjate pa tudi Toneta Pavčka?


Da, vsi, ki sodelujemo pri Rastoči knjigi, poskušamo ponotranjiti prvo kitico Pavčkove pesmi o Rastoči knjigi: »Rastoča knjiga je več kot knjiga, je skrinja narodne zaveze, je duh, ki se nad časom dviga, je zvezda stalnica ljubezen.« Tu je zajeto vse: pogled nazaj in naprej, z razmišljanjem, kako se vključiti v svetovne tokove. Toda prava pot ni v tem, da bomo prodali naša podjetja in bodo tu ostale le še roke, s katerimi bomo delali. Tudi glava mora biti tu, in tudi srce. Brez rok, glave in srca, ki so trdno povezani med seboj, nas ni. Bodimo torej pogumni in čim bolj upoštevajmo čudovito Tolstojevo misel: »Življenjski cilj vsakega posameznika je vedno isti: napredovanje v dobrem.« Hkrati pa tudi priporočilo, napisano pri Deklici z Rastočo knjigo: »Naj ne mine dan, da ne bi naredil česa dobrega zase, za družino, za ožjo in širšo skupnost.«