Tiskane izdaje
Ljubljana - Natanko eno leto po zaprtju balkanske migracijske poti je v državi 249 prosilcev za azil, Slovenija pa je mednarodno zaščito od lanskega januarja do danes podelila 207 ljudem. Prejšnji teden ustanovljeni urad za migracije čaka velik zalogaj.
Urad za oskrbo in integracijo migrantov naj bi 1. junija dokončno prevzel naloge, med katerimi je tudi organiziranje in upravljanje kapacitet za nastanitev tujcev - tako tistih, ki so zaprosili za mednarodno zaščito (prosilci za azil) kot za ljudi, ki jim je država status priznala (begunci) ali jim le dovolila začasno zadrževanje, ker jih pač ne more vrniti nikamor.
Glede na vse zaplete, ki spremljajo praktično vsak poskus ureditve namestitve za pribežnike, ne glede na to, v katero kategorijo spadajo, kjerkoli v državi, bo tisti, ki bo prevzel vodenje urada, pred precejšnjim izzivom.
Prosilci za azil
Za tujce, ki v Sloveniji zaprosijo za mednarodno zaščito, država skrbi v azilnem domu, ki je v Ljubljani na Viču, in njegovih izpostavah v Ljubljani na Kotnikovi (kjer so večinoma nastanjeni samski moški) in v Logatcu (kjer živijo družine z otroki). Ta teden je ministrstvo za notranje zadeve podpisalo najemno pogodbo, da bo izpostava azilnega doma tudi v Velenju, čeprav tamkajšnja civilna iniciativa o tem napoveduje celo referendum. V njem bo prostor za največ 30 ljudi, prednostno družine oziroma ranljive skupine.
Še 15 prosilcev za azil je zdaj zunaj azilnih domov, večinoma so to mladoletniki brez spremstva, ki so jih sprejeli v dijaških domovih v Postojni in Novi Gorici, nekaj jih je tudi v bolnišnicah ali drugih institucijah; dvanajstim pa so dovolili bivanje na zasebnih naslovih.
Za povečavo kliknite na fotografijo. Vir: Delo Infografika
Koliko časa je kdo v azilnem domu, je odvisno od več dejavnikov. V povprečju traja postopek za pridobitev statusa približno 100 dni, s tem, da se lahko zlasti tistim, ki se na izid pritožijo, zelo podaljša. Pri tistih, ki so v državo prispeli po evropski solidarnostni shemi premestitve iz Grčije in Italije, je to obdobje precej krajše.
Tudi člani zadnje skupine, ki jo je Slovenija sprejela januarja, so že prejeli svoje odločbe. Doslej je v okviru načrta premestitve k nam prispelo 124 ljudi. Med njimi je država 111 podelila status begunca, 7 subsidiarno zaščito, 5 je bilo zavrnjenih, en postopek pa so ustavili, ker prosilca ni več tukaj. Med prosilci v tako imenovanih spontanih migracijah, ki vstopijo iz sosednjih držav, večinoma Hrvaške, je še vedno več kot 60 odstotkov zaustavitev azilnih postopkov, ker sami odidejo iz države.
Integracijske hiše
Potem ko država posamezniku prizna, da je v domovini preganjan oziroma je zbežal iz vojnega območja, in mu odobrila status begunca ali subsidiarne zaščite (ki je časovno omejena), ima pravico, da se preseli v integracijsko hišo. V njej lahko biva največ eno leto, izjemoma lahko zaprosi še za 6-mesečno podaljšanje. Eden od pogojev za podaljšanje pa je obiskovanje tečaja slovenskega jezika.
Zdaj sta v Sloveniji dve integracijski hiši - v Ljubljani in Mariboru. Še eno integracijsko hišo nameravajo vzpostaviti v Škofijah, kar pa je povzročilo precej razburjenja med tamkajšnjimi krajani. Pogodba zanjo, po naših informacijah, še ni podpisana.
Pred nekaj več kot pol leta je ministrstvo za notranje zadeve poskusilo najeti prostore za drugo integracijsko hišo v Mariboru, a pri tem ni bilo uspešno.
Kot smo pisali že prejšnji teden, pa imajo tisti begunci, ki poskušajo najeti stanovanja od zasebnikov, tudi precejšnje težave.
Brez sprejemnih centrov
Posebej veliko vznemirjenja so v minulih mesecih na različnih koncih države povzročili načrti ministrstva, da bi blizu meje s Hrvaško organizirali sprejemno-registracijske centre, ki bi jih aktivirali v primeru množičnih migracij, kot so bile jeseni 2015. Namenjeni bi bili popisu ljudi, ki so ilegalno prečkali mejo, od tam pa bi jih bodisi vračali na Hrvaško bodisi, tiste, ki bi zaprosili za azil, preselili v azilne domove. V teh centrih bi se, po zagotovilih pristojnih, tujci zadrževali največ po tri dni, njihov smisel pa bi bil zagotavljanje varnosti vsem, prišlekom in domačinom. A so protesti prebivalcev v Črnomlju, Ilirski Bistrici in še kje oblasti pripeljale do tega, da so opustili iskanje morebitnih lokacij.
Če bi se ponovila situacija izpred leta in pol, bi policija najbrž za namen registracije namenila svoj objekt v Jelšanah.
Od vseh lokacij, ki so bile v kontingenčnem načrtu za migrantsko krizo leta 2015, so na seznamu, če bi bilo treba, ostali le še objekti MNZ na Debelem Rtiču.
Center za tujce v Postojni ima pa drugačen status kot vse druge nastanitvene zmogljivosti in je za tujce, ki niso legalno v državi, niso pridobili nobenega statusa oziroma jim je bil zavrnjen in jih ima država namen izgnati.
