Predsednik države le Bavčarju ni poslal vabila

Borut Pahor želi obletnico Odbora za varstvo človekovih pravic svečano obeležiti brez njegovega ustanovitelja.

Objavljeno
05. junij 2018 08.00
Posodobljeno
05. junij 2018 10.45
Odbor je v ključnih trenutkih ustanovitve nove države povezal več kot 100 tisoč ljudi.
Ljubljana - Ljubljana – Predsednik države Borut Pahor se je odločil, da bo ob 30. obletnici ustanovitve Odbora za varstvo človekovih pravic, ki je tlakoval pot slovenski osamosvojitvi, sprejel njegove nekdanje člane. Vabila pa ni poslal njegovemu ustanovitelju Igorju Bavčarju. Nekdanji sekretar odbora Bojan Fink meni, da je to nezaslišano.

»Če res želi obeležiti dogodek, kljub temu ne bi smel prezreti ključne osebe tega civilnega gibanja,« meni nekdanji sekretar odbora Bojan Fink. Z njim se strinja več drugih članov, ki so prepričani, da bi predsednik moral povabiti tudi Igorja Bavčarja, čeprav je v zaporu.

»Človeško bi bilo, če bi ga povabili. Odbor bi prav lahko bil tudi Bavčarjev odbor,« pravi Fink in utemeljuje, da mu je takrat uspelo nemogoče: za isto mizo je 3. junija 1988 posedel posameznike z vseh vetrov in jih opogumil, da stopijo skupaj za isto stvar – najprej za Janeza Janšo, nato za druge aretirane kolege, v vsakem primeru pa za svobodo vseh. »Drugače ni šlo. Preganjajo te, ti grozijo, te zmerjajo, v tebi vzbujajo strah in jemljejo svobodo. To ni bilo dopustno. Ne bilo takrat, ne bi smelo biti niti zdaj,« pravi Fink.
 

»Nekaj je bilo treba storiti«


Tistega dne so vedeli, da se morajo odzvati na aretacijo takratnega komentatorja tednika Mladina Janeza Janšo. Na kratko se je samoorganizirano gibanje sicer poimenovalo Odbor za varstvo pravic Janeza Janše, ker pa je tajna komunistična policija Službe državne varnosti v kratkem pridržala še podčastnika JLA Ivana Borštnerja in novinarja Mladine Davida Tasića, so spoznali, da se je treba postaviti v bran demokraciji in človekovim pravicam nasploh, zato so se preimenovali v Odbor za varstvo človekovih pravic. »Nekaj je bilo treba storiti,« je takratno vnemo in skrb pojasnil Fink.

Člani so se zato zavzeli za varstvo pravic obtoženih v Procesu proti četverici, bolj znanem kot afera JBTZ, in zahtevali, da se jim omogoči obramba s prostosti, da imajo civilnega zagovornika, da proces poteka v slovenskem jeziku in tudi javno, pozneje pa so opozarjali na neskladnost ustave in zakonov s standardi varovanja človekovih pravic. Odbor, v katerega je bilo vključenih več kot sto tisoč ljudi, članov alternativnih gibanj in institucij, znanih intelektualcev, pisateljev, igralcev, pa tudi Katoliške cerkve, je bil dejaven do volitev 1990, do takrat pa je organiziral tudi demonstracije med sojenjem in več množičnih zborovanj.

»Zato lahko trdim, da brez tega odbora ne bi bilo Bavčarja in ne bi bilo Janše,« pravi Fink. Sočasno pa se je s povezovanjem civilne družbe postavljal temelj za spoštovanje človekovih, državljanskih in nacionalnih svoboščin in parlamentarno demokracijo Slovenije, kar priznava tudi Borut Pahor.

image
Borut Pahor.

 

Pismo hvaležnosti


»Zamisel za sprejem je bila predsednikova. Ves čas si je prizadeval za ohranitev spomina na prelomne dogodke, ki so pripomogli k osamosvojitvi države,« pravijo v predsednikovem uradu in dodajalo, da so ti dogodki pokazali, da Slovenci zmoremo stopiti skupaj in premagati razlike, zato ne pomenijo zgolj poklona zgodovini, ampak tudi vizijo za prihodnost. »Vse doslej ta dogodek na ravni države ni bil obeležen. Zdaj bo,« pravijo. Njegovemu takratnemu vodji Igorju Bavčarju pa so posredovali pismo, v katerem mu je izrazil hvaležnost.

»Če ne upoštevamo dejstva, da je v zaporu, je to vendarle bil Bavčarjev odbor. Glede na to, s kom vse se Pahor sestaja, ni razloga, da se prav z Bavčarjem ne bi,« pravi Fink. Bavčar bi pod določenimi pogoji zavod za prestajanje kazni zapora sicer lahko zapustil, ne nazadnje mu občasen namenski izhod omogoča zakon o izvrševanju kazenskih sankcij, vendar usklajevanje logistične podrobnosti ni bilo vzrok, zakaj pismo z vabilom zanj ni šlo iz urada predsednika države.

Iz urada so nam včeraj sporočili, da bi bilo narobe, če sprejema sploh ne bi priredili. Res pa je, da so imeli različne poglede o tem, ali bi bila udeležba na slovesnosti primerna ali ne. Predsednik se je nazadnje odločil, da ne. »Ni si namreč želel, da bi kdo zaradi vabila našel vzrok, da bi diskreditiral samo obeležitev ali sporočilo zgodovinskega dogodka.«

Predsednik odbora je bil Igor Bavčar, kolegij pa so sestavljali: Igor Bavčar, Bojan Korsika, Igor Omerza, Alenka Puhar, Gregor Tomc, Spomenka Hribar, Tine Hribar, Lojze Peterle, Dušan Keber, Franc Zagožen, Ali Žerdin, Slavoj Žižek, Srečo Kirn, Pavle Gantar, France Bučar, Mile Šetinc, Matevž Krivic, Anton Stres, Rastko Močnik, Dare Valič, Marko Hren, Boris Cavazza, Alojz Križman, Viktor Blažič, Rado Riha, Braco Rotar, Tomaž Mastnak, Drago Demšar, Veno Taufer, Igor Vidmar, Tone Remc, Franco Juri, Bojan Fink, Roman Lavtar.