Premalo je izvedencev in pravnikov na centrih

Postopki se že zdaj podaljšujejo, ker je le 17 kliničnih psihologov izvedencev.

Objavljeno
23. april 2017 22.15
Sodnica Končina Petrnel. V Ljubljani 21.4.2017[Končina Petrne.Sondnica.pravosodjel]
Barbara Hočevar
Barbara Hočevar
Družinski zakonik, ki je začel veljati prejšnji teden, nalaga kar precej novih nalog okrožnim sodiščem. Ta imajo dve leti časa, da se na to pripravijo, opozarjajo pa na težave, s katerimi se že zdaj srečujejo pri družinskih zadevah. O tem smo se pogovarjali z vrhovno sodnico Matejo Končina Peternel.

Ali je prenos pristojnosti odločanja na sodišča korak v pravo smer?

Mislim, da je, saj so po prejšnji ureditvi centri za socialno delo v posameznih zadevah opravljali svetovanje, ki poteka prostovoljsko, potem so pa v nekem trenutku ugotovili, da je otrok tako ogrožen, da ga je treba odvzeti iz družine, in so ta svetovalni del nenadoma spremenili v uradni postopek odvzema otroka. Ta meja ni bila popolnoma jasna. Zato se mi zdi boljša sedanja ureditev, da bo moral center takrat, ko se bo odločil, da je konec svetovanja, ker z njim ni mogoče več pomagati družini in je treba sprejeti ukrep za zaščito otroka, vložil predlog na sodišče. Tako bo jasna meja, kdaj se začne postopek in se izreče ukrep, s katerim se poseže v starševsko odgovornost.

Prenašajo se tudi rejništva in posvojitve.

Drži. Vsi ukrepi se selijo na sodišča, ki bodo po novem imenovala tudi rejnike in skrbnike. Center za socialno delo bo obdržal samo nujni odvzem otroka, to so v glavnem primeri, ko se zgodijo umori ali hude prometne nesreče in je treba takoj poskrbeti za otroka. Torej ob res izjemnih primerih. Tudi ob teh mora potem center v 12 urah predlagati izdajo začasne odredbe.

Glavi izziv, ki ga jaz vidim, je to, da centrom doslej ni bilo treba pripraviti formalnih predlogov za sodišča, zdaj pa jih bodo morali. Tu se bojimo, da bi morda lahko nastajale težave, saj je na centrih zelo malo pravnikov. Zato sodniki upamo, da bo ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti poskrbelo za pravno podporo centrom za pripravo teh predlogov. Tudi sodniki smo obljubili skupna izobraževanja, da bi mi predstavili, kakšni bi predlogi morali biti, morda pomagali določiti tudi neke smernice za pripravo predlogov. Skrbi nas komunikacija med centri in sodiščem. Centri bodo morali najbrž že kar v predlogu napisati, katerega rejnika ali skrbnika predlagajo, saj bo izbira na njihovi strani. Če se bo pokazalo, da neki rejnik ali skrbnik ni ustrezen, bo o tem odločalo sodišče.

Sodišča opozarjate, da je izvedencev za družinske zadeve že zdaj premalo, pričakovati pa je, da bo potreb po njihovih mnenjih v prihodnosti še več.

Pomanjkanje kliničnih psihologov je akutno. Na to opozarjamo vsi, ki se srečujemo s problematiko zaščite otrok. Izvedenci so opozorili, da je eden od problemov, da specializacije praviloma plačujejo zavodi, v katerih so ti ljudje zaposleni. Zaradi pomanjkanja sredstev ti zavodi razpisujejo manj specializacij.

Od leta 2010 do danes se je število izvedencev kliničnih psihologov tako rekoč zmanjšalo za polovico, ker se je starejša generacija upokojila, dotoka mladih pa ni. Zdaj imamo za vso Slovenijo za družinske postopke 17 izvedencev. Sodniki na prvi stopnji poročajo, da prekličejo ves seznam, pa ne dobijo izvedenca, ki bi bil voljan prevzeti delo. Pogosto traja tri mesece, da pridejo na vrsto, da izvedenec sploh prevzame zadevo, potem pa – če vse poteka normalno in v redu – še tri mesece, da to mnenje napiše. Tako so zaradi tega strašni zastoji, na katere ne moremo vplivati. Ministrstvo za pravosodje nima ne vem koliko možnosti, ker sploh ne dobijo ljudi, ki bi lahko bili izvedenci. Torej je velik sistemski problem, ki ga moramo nekako rešiti. Eno od možnost vidimo v tem, da bi bila že mnenja centrov za socialno delo, ki jih dajo v vsaki zadevi, tako kakovostna, da ne bi bilo treba postaviti izvedenca.

Spraševali smo, ali so res samo klinični psihologi ustrezno usposobljeni, in zbornica kliničnih psihologov nam zatrjuje, da za potrebno diagnostiko nihče drug nima pravih sredstev. Je pa tako, da izvedence postavljamo v najtežjih primerih, ko sta, na primer, starša zelo izenačena ali pa so pri obeh kakšne osebnostne posebnosti, kjer je res pomembno, da nekdo kompetentno oceni, kaj je najbolje za korist otroka. Če je sum, da gre za bolezen, za izvedenca postavimo tudi psihiatra. Imamo pa, na primer, zelo malo ljudi, ki bi bili usposobljeni za opravljanje razgovorov s spolno zlorabljenimi otroki.

Družinske zadeve včasih trajajo tudi po več let. Ali bi se lahko zgodilo, da bi v nekem trenutku ugotovili, da se s tem prenosom na sodišča stvar še slabša?

Mislim, da je z vidika korektnosti postopka in pravic, ki jih bodo imeli vpleteni starši, prenos na sodišča zagotovo boljša rešitev. Vselej je tako, da če posamezniku v postopku zagotoviš večje pravice, to zagotovo podaljša postopek. To gre eno z drugim. Ne sme ga pa podaljšati čez razumne meje. Mi se bomo trudili, da ga ne bo. Predsednik vrhovnega sodišča je že ustanovil delovno skupino za sodstvo, katere namen je pogledati, na kakšen način je mogoče te postopke kar se da skrajšati, ne da bi bilo kaj škode za procesne pravice udeleženih. Mislim, da bo zelo pomemben način komunikacije s centri za socialno delo, zaplet z izvedenci bomo poskušali rešiti. Intenzivno potekajo iskanja novih kandidatov.

Ali so sodišča pripravljena na nov pripad zadev?

Začeli smo se pripravljati. Dve leti imamo časa. Nekaj bo organizacijskih sprememb, zaradi nujnih odvzemov ali nujnih zdravniških posegov bo treba uvesti dežurno službo za hitro odzivnost. A je tega zelo malo, to so ekstremni primeri. Zagotovili bomo tudi neke smernice za postopkovna ravnanja, ki bodo deloma pospešila zadeve. Pogovarjamo se, na primer, kako bi oblikovali informacijsko nadgradnjo seznama izvedencev, da bi videli, koliko je posamezni izvedenec obremenjen.

Težko je napovedati, koliko se bodo morala sodišča kadrovsko okrepiti. Kar smo dobili podatkov s centrov za socialno delo, predvidevamo, da bo 450 zadev na leto. To v prvi fazi pomeni devet novih sodnikov za to področje za vso državo.

Večina sodišč nima specializiranih družinskih oddelkov.

Organizacija je različna po Sloveniji. Družinske oddelke imata Maribor in Ljubljana, druga sodišča imajo pa specializirane sodnike. Ponekod se ti ukvarjajo samo z družinskimi zadevami, drugod pa zraven še s klasičnimi pravdnimi zadevami. Vsako leto pripravljamo posebna izobraževanja za družinske sodnike. Spremembe v organizaciji verjetno ne bo, se bodo pa posamezna sodišča prilagodila glede na vrsto zadev, ki jih imajo. En tip organizacije na sodiščih za vso Slovenijo zagotovo ni primerna rešitev. Ni racionalno.

Zakonik daje sodišču možnost, da ob razvezi določi skupno varstvo in vzgojo otrok, čeprav se starši s tem ne strinjajo. Tisti, ki se ukvarjajo s preprečevanjem nasilja v družini, takšni določbi oporekajo in se jim ne zdi primerna.

Strinjam se; skupna vzgoja in varstvo prideta v poštev takrat, ko so starši tako nekonfliktni, da so se sposobni o vsem dogovarjati in vse poteka brez težav. Pogosto pa se zgodi, da starši pridejo na sodišče, predlagajo skupno vzgojo in varstvo, potem pa sodnik ob njunem zaslišanju ugotovi, da je odnos tako hudo konflikten, da starši tega vprašanja niti odpreti nočejo, da ne bi prišli na dan vsi spori. V takšnem primeru zagotovo ni primerno, da se otrok zaupa v skupno varstvo in vzgojo. Mislim, da je verjetno, da se bodo sodniki tudi vnaprej odločali za takšno možnost samo ob res nekonfliktnih primerih, da bo odločitev res v korist otroka. Sicer se dogaja, da se ne moreta dogovoriti o ničemer. Če je otrok zaupan enemu od staršev, on odloča o dnevnih vprašanjih – od krožkov, potrebščin do obiska pri zdravniku. Pri skupnem starševstvu pa odločata skupaj. Če sodnik iz dokaznega postopka zazna, da starši niso sposobni tega dogovarjanja, ne bi smel tako odločiti.

Pri družinskih zadevah so stvari tako čustveno naporne, da ljudje pogosto izgubijo občutek, kaj s tem počnejo otroku. Pogosto se zgodi osnovni nesporazum – starši, ki so edino, ki poznajo otroka in točno vedo, kaj mu je v korist, zvračajo krivdo med seboj, delajo grdobije, uporabljajo vsa sredstva, na koncu pa rečejo, da je sodišče krivo, ker ni odločilo prav.

Z zakonikom se mediacija uvaja že pred sodnim postopkom, v upanju, da se sporazumno dorečejo stvari, ker je tedaj več verjetnosti za dogovor. Takoj ko je vložena tožba, se stvari zelo zaostrijo.