Vsakih 40 sekund si na svetu nekdo sodi sam
Govoriti o samomoru je težko, saj zaznamba ostaja, a to je mogoče spremeniti.
Odpri galerijo
Strokovnjaki si prizadevajo, da bi se število samomorov v prihodnjih letih zmanjšalo za 15 odstotkov. Foto Blaž Samec
Ljubljana – Družinski zdravniki se povprečno enkrat na dve leti srečajo s primerom samomora, v celotni karieri torej dvajsetkrat, je čez palec izračunala zdravnica Nena Kopčavar Guček. Količnik samomorilnosti se sicer znižuje, a bi ga lahko še bolj zmanjšali. A le če bomo stopili skupaj, so si edini strokovnjaki.
Samomor je še vedno stigmatiziran. Ljudje, katerih bližnji si je sodil sam ali so bili sami žrtve samomorilnih misli, ostajajo prizadeti. Govoriti je težko, zaznamba ostaja.
Govornica, ki bi morala svojo osebno izkušnjo včeraj predstaviti na okrogli mizi, organizirani ob svetovnem dnevu preprečevanja samomora, si je premislila. Tudi naš sogovornik, ki je pred tedni spregovoril o samomoru v družini, se ni želel izpostavljati z imenom. Sklenil je, da bi bili starši umrlega najstnika dodatno in preveč prizadeti, sam pa meni, da bi bilo treba o takih dogodkih govoriti na glas in jih preprečevati tudi na ta način. Tragična izkušnja ga je tako močno prizadela, da si je za osebni cilj določil, da pripomore k spremembam na tem področju.
Za spremembe si že več let prizadevajo strokovnjaki. Če je bilo še pred letom dni njihovo delo zaradi pomanjkanja strateških dokumentov težje in razdrobljeno, so njihovi cilji zdaj jasno določeni v marca sprejeti Resoluciji nacionalnega programa o duševnem zdravju (2018–2028). Z njo so bile sprejete preventivne aktivnosti, ki so se v zadnjih letih zbrale na področju preprečevanja samomora. Vodile naj bi do tega, da bi se število samomorov v prihodnjih letih zmanjšalo za 15 odstotkov. Pri doseganju tega cilja bodo morale sodelovati vse stroke, kar izpostavlja tudi letošnje geslo Skupaj za preprečevanje samomora. Vzroki, da se to zgodi, so kompleksni, zato mora biti kompleksno tudi njegovo preprečevanje. Pri tem mora biti ključno povezovanje družine, prijateljev, sodelavcev, skupnosti, zdravstvenih delavcev, verskih voditeljev, politikov in vlade.
Posebno pozornost bo treba nameniti tudi žalujočim, ki so posebej ogrožena, a žal velikokrat prezrta skupina. Psihologinja Onja Grad Tekavčič je pojasnila, da je žalovanje po samomoru specifično: »Gre za čustvovanja, povezana tudi z odzivom iz okolja in prepletena z občutki vpletenosti, nemoči in krivde.«
Samomor je še vedno stigmatiziran. Ljudje, katerih bližnji si je sodil sam ali so bili sami žrtve samomorilnih misli, ostajajo prizadeti. Govoriti je težko, zaznamba ostaja.
Govornica, ki bi morala svojo osebno izkušnjo včeraj predstaviti na okrogli mizi, organizirani ob svetovnem dnevu preprečevanja samomora, si je premislila. Tudi naš sogovornik, ki je pred tedni spregovoril o samomoru v družini, se ni želel izpostavljati z imenom. Sklenil je, da bi bili starši umrlega najstnika dodatno in preveč prizadeti, sam pa meni, da bi bilo treba o takih dogodkih govoriti na glas in jih preprečevati tudi na ta način. Tragična izkušnja ga je tako močno prizadela, da si je za osebni cilj določil, da pripomore k spremembam na tem področju.
Skupnostni pristop
Za spremembe si že več let prizadevajo strokovnjaki. Če je bilo še pred letom dni njihovo delo zaradi pomanjkanja strateških dokumentov težje in razdrobljeno, so njihovi cilji zdaj jasno določeni v marca sprejeti Resoluciji nacionalnega programa o duševnem zdravju (2018–2028). Z njo so bile sprejete preventivne aktivnosti, ki so se v zadnjih letih zbrale na področju preprečevanja samomora. Vodile naj bi do tega, da bi se število samomorov v prihodnjih letih zmanjšalo za 15 odstotkov. Pri doseganju tega cilja bodo morale sodelovati vse stroke, kar izpostavlja tudi letošnje geslo Skupaj za preprečevanje samomora. Vzroki, da se to zgodi, so kompleksni, zato mora biti kompleksno tudi njegovo preprečevanje. Pri tem mora biti ključno povezovanje družine, prijateljev, sodelavcev, skupnosti, zdravstvenih delavcev, verskih voditeljev, politikov in vlade.
Pomoč je težje iskati, če se stiska poglablja. Zato bodite pozorni že ob zgodnjih spremembah razpoloženja in se s kom pogovorite o težavah.
Posebno pozornost bo treba nameniti tudi žalujočim, ki so posebej ogrožena, a žal velikokrat prezrta skupina. Psihologinja Onja Grad Tekavčič je pojasnila, da je žalovanje po samomoru specifično: »Gre za čustvovanja, povezana tudi z odzivom iz okolja in prepletena z občutki vpletenosti, nemoči in krivde.«
Kam po pomoč?
Posameznik, ki čuti hudo duševno stisko ali ima samomorilne misli, lahko strokovno pomoč poišče v organizacijah, ki nudijo neposredno pomoč. Lahko se obrne na svojega osebnega zdravnika ali pa na eno od spodnjih služb oziroma skupin.
Pomoč v stiski:
112 – Center za obveščanje (za takojšnjo nujno pomoč)
116 123 – Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24h/dan)
116 111 – TOM – telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12. in 20. uro)
01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj)
031 233 211 – Ženska svetovalnica – krizni center (24h/dan)
Posameznik, ki čuti hudo duševno stisko ali ima samomorilne misli, lahko strokovno pomoč poišče v organizacijah, ki nudijo neposredno pomoč. Lahko se obrne na svojega osebnega zdravnika ali pa na eno od spodnjih služb oziroma skupin.
Pomoč v stiski:
112 – Center za obveščanje (za takojšnjo nujno pomoč)
116 123 – Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24h/dan)
116 111 – TOM – telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12. in 20. uro)
01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj)
031 233 211 – Ženska svetovalnica – krizni center (24h/dan)
