Preselil se je v sporočilu praznika

Zdajšnji ljubljanski nadškof Stanislav Zore je Uranovo smrt naznanil z zelo pomenljivo primerjavo s Kristusom na križu.
Fotografija: Ljudje so ga poznali po lepem petju in v pogledu ljudi ni bil politično kompromitiran. FOTO: Roman Šipić
Odpri galerijo
Ljudje so ga poznali po lepem petju in v pogledu ljudi ni bil politično kompromitiran. FOTO: Roman Šipić

Na veliko soboto krščanske velike noči je umrl upokojeni ljubljanski nadškof Alojzij Uran. Njegova osebna in duhovniška pot je bila vse kaj drugega kot lahka. Nadškofovsko in metropolitsko službo je po papeškem imenovanju prevzel oktobra 2004, čez dobrih pet let, novembra 2009 je bil z nje razrešen. V službovanju je nasledil nadškofa Franca Rodeta, predhodil je nadškofu Antonu Stresu. Obdobje, ki je bilo v Sloveniji tudi politično sicer izredno turbulentno, je bilo zelo turbulentno tudi v slovenski katoliški Cerkvi. Med leti 2005 in 2011 je mariborska škofija doživela hurokanski finančni zlom, v javnosti poimenovan »sveta polomija«, kar je bil le vrh ledene gore dogajanja, ki je slovensko Cerkev kot tako že vsaj poldrugo desetletje peljalo proti moralnemu bankrotu.

Alojzij Uran je bil imenovan kot del rešitve iz tega položaja. Nasledil je današnjega kardinala Franca Rodeta in izbran je bil kot blaga, umirjena, nekonfliktna, ljudska osebnost. Ljudje so ga poznali po lepem petju in v pogledu ljudi ni bil politično kompromitiran. Ni se slišalo, da bi bil kakor koli vpleten v tranzicijsko-privatizacijske in finančne spletke, kapitalske dogovore ali kaj temu podobnega. Nastopil je kot razbremenitvena osebnost, ki naj bi (raz)rahljala tako ideološke vozle kot družbene nesporazume, ki so se kopičili z nanovo zaostreno škofovsko paradigmo njegovega predhodnika. Bil je nekdo, ki naj bi Cerkev razbremenil očitkov atavističnega klerikalizma, in nekdo, ki je veljal za duhovnika z »zdravo« mero populizma, ljudskosti. K temu mu je in naj bi pomagalo tudi dejstvo, da je bil zelo dober pevec.

Vse to je delovalo, dokler ni odjeknila novica, da je odstopil s položaja. Uradni razlog naj bi bilo lastno zaprosilo, toda okoliščine so dale vedeti, da ni šlo za prostovoljno odločitev. V igri je bila teza o Uranovem očetovstvu in čez leta še o dekretu Vatikana o nadškofovem umiku iz države Slovenije. Maja 2012 je njegov naslednik, nadškof Stres, zanikal, da bi iz Vatikana prišel kakršen koli dekret, nekateri so trdili, da ga sploh ni bilo. Toda že oktobra 2012 je nadškof Uran škofovskim sobratom napisal občuteno in pretreseno pismo, med drugim tole: »Sedaj, postaran in bolan, potreben pomoči in nesposoben samostojnega življenja, mi je ukazano, naj zapustim svojo domovino«. V tem pismu je tudi razkril naravo svojega odstopa: »Besedilo odpovedi je bilo že napisano in jaz sem ga samo ročno prepisal«. Napisan odstop mu je jeseni 2009 prinesel papeški nuncij Santos Abril Y Castella.

FOTO: Uroš Hočevar
FOTO: Uroš Hočevar


Poznavalci razmer poznajo okoliščine, ki so spremljale ta pogrom nad nadškofom Uranom, nekateri v zvezi s tem precej poznavalsko omenjajo interese kardinala Franca Rodeta, kar je ta ostro zanikal. Toda končno je obstalo dejstvo, da je bil Alojzij Uran, če primerjamo druge cerkvene dostojanstvenike s hudimi zgodbami nad glavo, »kaznovan« relativno nesorazmerno. Izseliti se je moral iz Slovenije, pristal je v Trstu. Novembra 2015 je v javnost prišla informacija, da se sme vrniti v Slovenijo, toda izvedelo se je tudi, da je slabega zdravja in potreben zdravstvenih operacij.

Zdajšnji ljubljanski nadškof Stanislav Zore je Uranovo smrt naznanil z zelo pomenljivo primerjavo s Kristusom na križu. Pribit na križ in tik pred smrtjo je rekel: »Oče, odpusti jim.« V to ljubezen, je rekel, se je preselil zaslužni ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Uran.

Preberite še:

Komentarji: