Venezuelski Slovenci dogajanje v domovini spremljajo s tesnobo in veseljem

Z napetostjo ter mešanico tesnobe, strahu in upanja, da se avtoritarni režim, zaradi katerega so morali zapustiti domovino, vendarle bliža koncu, dogajanje v Caracasu spremljajo Venezuelci po svetu. V zadnjih letih je državo, ki jo je čavistična oblast politično in gospodarsko opustošila, zapustilo med sedem in osem milijonov ljudi.

Večina se jih je zatekla v druge dele Latinske Amerike, mnogi tudi v ZDA in Španijo. K nam je v okviru repatriacije venezuelskih Slovencev prišlo okoli 150 ljudi, nekaj posameznikov se je pri nas ustalilo tudi po drugih poteh.

Nobelova nagrada za mir kot test ideološke kratkovidnosti

Izseljeni Venezuelci so v več mestih, zlasti v špansko govorečih državah, odšli na ulice in se z navdušenjem odzvali na prijetje predsednika Nicolása Madura. V Sloveniji, kjer je venezuelska skupnost maloštevilna in razpršena, takšnih prizorov ni bilo. Namesto fizičnega povezovanja so padec predsednika spremljali priklopljeni na telefonske zaslone v zasebnosti svojih domov. »Imamo skupino na whatsappu, v kateri smo povezani skoraj vsi Venezuelci v Sloveniji. Tam smo zelo aktivni in tudi danes smo si ves dan izmenjali informacije,« je v soboto za Delo dejala María Voglar. »Rekla bi, da med nami vlada tiho veselje. Čakamo, kaj bo, ker vemo, da to, kar se je zgodilo, še ni dovolj.«

Štiriinsedemdesetletna venezuelska Slovenka je o strmoglavljenju režima, ki ga je na prelomu tisočletja vzpostavil pokojni predsednik Hugo Chávez, sanjala, še preden je ta pod njegovim naslednikom Nicolásom Madurom postal odkrito avtoritaren. V Valencii, kjer se je po selitvi iz Jugoslavije ustalila njena družina, se je redno udeleževala opozicijskih protestnih shodov, dokler to ni postalo prenevarno, in na volitvah sodelovala kot opazovalka. Zaradi kljubovanja oblasti ji je bila odvzeta pravica do pokojnine, ki pripada državnim uslužbencem. 

Za demokratične spremembe se je prizadevala vse do trenutka, ko bivanje v Venezueli ni bilo več vzdržno, in je pred šestimi leti skupaj s sorojenci zaprosila za repatriacijo. V Ljubljani si je ustvarila novo življenje, toda pozornosti od dogajanja na drugi strani Atlantika ni nikoli odvrnila, prav tako ni izgubila upanja na menjavo oblasti.

Upanje se po letih agonije vrača med repatriirance

Pričakovanje o neizbežnem padcu Madura je bilo prisotno že leta 2019, ko je njegovo vladavino ob podpori Zahoda izzval prehodni predsednik Juan Guaidó. Upanje na prelom sta po spornih volitvah leta 2024 okrepila Nobelova nagrajenka María Corina Machado in opozicijski predsedniški kandidat Edmundo González. Pa vendar se je čavistični represivni aparat vsakič znova izkazal za močnejšega od političnih pritiskov in mobilizacije.

Po letih razočaranj María Voglar upa, da bo po Madurovem prijetju drugače; ne le zaradi zunanjih pritiskov, temveč predvsem zaradi razmer v državi. »Najprej zato, ker ima opozicija z Marío Corino Machado svoje vodstvo. Po drugi strani pa so ljudje pripravljeni na vse. Vzeli so jim že toliko, da jim včasih ni več mar niti za to, da bi izgubili življenje,« je pojasnila.

Z optimizmom gleda na aktualno dogajanje v Venezueli tudi Annie Millán-Gračner, ki se je iz Maracaiba v Posavje preselila pred sedmimi leti. »Danes se odpira novo poglavje, začetek gradnje nove države. Madurov padec je bil nujen, da bo Venezuela ponovno svobodna in da se bo lahko postavila na noge po škodi, ki jo je za seboj pustil čavistični režim,« je dejala v tekoči slovenščini. Obeta si, da bo oblast prevzel González, ki je na podlagi zapisnikov, zbranih s strani opozicije, na zadnjih volitvah prepričljivo porazil Madura.

V Trumpu prepozna marsikaj Madurovega

Z več zaskrbljenosti razvoj dogodkov spremlja Carolina Zibert van Gricken, ki je v Slovenijo v sklopu repatriacije prišla leta 2020. Priznava, da je ob novici o Madurovem prijetju občutila olajšanje in celo »prvinsko zadovoljstvo«, vendar sta te občutke zasenčila strah in negotovost. Boji se, da nihče nima načrta za dan potem. »Venezuela ni zgolj Maduro. To je mreža ljudi z ogromno močjo, z dolgoletno navzočnostjo v strukturah oblasti, z nadzorom nad orožjem, nasilnimi skupinami in kriminalnimi združbami, ki dejansko obvladujejo državo. Dejstvo, da je Venezuela zdaj tako destabilizirana, je izjemno zaskrbljujoče,« je izpostavila 44-letna informatičarka.

Kakor pravi, ne zaupa ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu, v katerem prepozna marsikaj, kar je zavračala pri Chávezu in Maduru. »Dojemam ga kot demagoga in manično egocentrično osebnost. Vladavina prava ga ne zanima, prav tako ne spoštovanje ustreznih postopkov in utemeljevanje odločitev na dejstvih. Svoje poteze opravičuje z neresnicami, čeprav celo lastne obveščevalne službe opozarjajo, da to, kar trdi, ne drži,« je dejala.

Venzuelci v Argentini po prijetju Madura. FOTO: Tomas Cuesta/Afp

Razmišljanje o vrnitvi

Kljub različnim pogledom na aktualne razmere doma si vsi sogovorniki želijo, da bi po mučnih desetletjih v Venezueli vendarle zavladali demokracija in svoboda, da bi se grobo razdrte družine in prijatelji ponovno srečali v domovini in da bi življenje spominjalo na dni pred krizo, ki se lahko primerja le z državami v vojni.

A vendar kljub smelim željam o vrnitvi v Južno Ameriko – naj si bo zaradi starosti, utrujenosti od selitev ali drugih razlogov – ne razmišljajo. Izjema je 57-letni repatriiranec Victor Hugo iz Barquisimeta. »Seveda bi se rad vrnil v Venezuelo,« je bil jasen. »Vzpostaviti moramo načrt, kako se znebiti vsega, kar je čavistični režim v 26 letih zasejal. To ne bo lahko in pri tem bodo potrebovali vse mlade in strokovnjake, ki smo odšli.«

___

/ Foto Delo

Projekt je prejel sredstva iz programa Evropske unije za raziskave in inovacije Horizon Europe (št. pogodbe 101119678). Izražena stališča in mnenja pripadajo avtorju in ne odražajo nujno stališč in mnenj Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za raziskave (REA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti organ, ki financira akcijo.