Pri biologiji ni časa za poduk o defibrilatorjih

Ravne na Koroškem – Ob srčnem zastoju je zgodnja defibrilacija edina rešitev, zato je nujno, da je javno dostopen aparat AED v bližini in da ljudje ne pomišljajo, ko ga je treba uporabiti. Vendar podatkov o tem, koliko javno dostopnih AED je po državi in koliko življenj so z njimi rešili, ni, njihovo nameščanje in izobraževanje ljudi o uporabi pa sta prepuščeni entuziastom v lokalni skupnosti in bolj ozaveščenim podjetjem, namesto da bi za to skrbela država. Ker področje ni sistemsko urejeno, javno dostopnih AED marsikje sploh ni.

Na Koroškem je nameščenih 133 defibrilatorjev (AED), od tega so javno dostopni 103, celo na Uršlji gori, 1699 metrov nad morjem. Gostejšo mrežo javno dostopnih AED imajo le še na območju upravne enote Trebnje. Razmere drugod so kaotične, stanje pa se razlikuje od kraja do kraja. »To področje bi moralo biti sistemsko urejeno, na kar s številnimi pobudami že več let zaman opozarjamo odgovorne na ministrstvih,« pravi Peter Kordež iz Koronarnega kluba Mežiške doline. »V Sloveniji je preživetje ob srčnem zastoju od 10- do 12-odstotno, na Švedskem in v Švici, kjer se zavedajo, kako pomembna je pomoč laikov v takšnih trenutkih, pa od 40- do 50-odstotno,« pravi internistka Cirila Slemenik Pušnik, strokovna sodelavka kluba.  A aparati nič ne pomagajo, četudi so v bližini, če si jih ljudje ne upajo uporabiti. Iniciativa za AED, ki je združila enako misleče po Sloveniji in si prizadeva za razvoj zgodnje zunajbolnišnične defibrilacije, je na ministrstvo za šolstvo naslovila pobudo, naj se devetošolci s postopki oživljanja z uporabo AED seznanijo v okviru rednega šolskega programa pouka biologije in športne vzgoje, in sicer dve šolski uri na leto. Zdenko Šalda, specialist medicine dela, prometa in športa v Zdravstvenem domu Trebnje: »Ministrstvo je pobudo zavrnilo, češ da so šolski programi prenatrpani in da ni nobene možnosti, da bi uvedli dodatni dve šolski uri na leto.« 

Obnovitveni tečaji prve pomoči

Koronarni klub Mežiške doline kljub temu že šest let prostovoljno in s finančno pomočjo občin izobražuje osmo- in devetošolce ter dijake srednjih šol. »Otroci so izjemno dovzetni za učenje in nimajo zadržkov, ko pristopajo k temeljnim postopkom oživljanja,« pravi Primož Krajnc, ki je na to temo napisal magistrsko nalogo. »Življenja lahko rešujejo samo izobraženi laiki in gosta mreža defibrilatorjev,« opozarjajo v klubu, kjer ugotavljajo, da bi morali znanje prve pomoči redno obnavljati tudi vozniki. Predlog za obvezne obnovitvene tečaje na vsakih pet let so poslali na Rdeči križ Slovenije. Generalna sekretarka RKS Renata Brunskole se jim je za poslano pobudo zahvalila in predlagala, da bi se o njej ponovno pogovorili s pristojnimi ministrstvi. 

»Neprestano pišemo in pošiljamo pobude tudi na ministrstvo za zdravje,« pravi Zdenko Šalda. Zadnjo so poslali sredi novembra. V njej opozarjajo, da je v velikih mestih problem spomeniška zaščita nekaterih stavb, ki onemogoča montažo omaric za AED na pročelja. V Iniciativi za AED so ministrstvu predlagali izdelavo samostoječih omaric za AED, ki bi jih lahko namestili na pločnik pred vhodom v takšne stavbe. Na gluha ušesa je naletel tudi predlog, naj ministrstvo izda uredbo o označevalni in usmerjevalni signalizaciji za AED. »Edino, kar je pozitivno, je, da je ministrstvo za zdravje letos prvič objavilo razpis, na katerem je Koroška dobila devet novih defibrilatorjev, od tega šest Zdravstveno reševalni center Koroške. Namenili smo jih prvim posredovalcem v odročnih krajih regije, do koder ekipe nujne medicinske pomoči potrebujejo več časa,« pravi Peter Kordež.

»Ministrstvo na pobude ne odgovarja«

Ivan Žagar je defibrilator potreboval le tri mesece po tem, ko sta ga krajevna skupnost Strojnska reka in Koronarni klub Mežiške doline namestila v bližino njegove hiše, v gostišče Brigita. Zgrudil se je, ko je tekel v breg, da bi rešil spor, v katerega se je zapletla njegova psička. »Na tleh je ležal kot mrtev. Na pomoč nas je prihitelo več. Eni so samo gledali, drugi so ga držali za roke in tolažili, tretji je stekel po defibrilator, jaz pa sem ga uporabil. Z AED se nisem srečal prvič, saj poučujem na osnovni šoli, kjer smo se o njegovi uporabi poučili tako učitelji kot učenci. A kljub temu ... Vodil me je adrenalin. Nič nisem pomišljal,« se spominja Emil Petek. V spomin na ta dogodek Ivan Žagar vsako leto povabi vse, ki so mu pomagali: »S pritiskanjem na prsni koš so mi ročno poganjali kri po žilah, z umetnim dihanjem so mi bogatili kri s kisikom, z električnim sunkom avtomatskega defibrilatorja pa ustavili migetanje srčne mišice. Rešili so mi življenje.« 

Število AED se vsak dan povečuje, a nabavljajo se množično in nesistemsko. »Racionalno bi bilo, da bi bili vsi, neodvisno od lastnika, vključeni v enotno mrežo javno dostopnih AED,« meni Zdenko Šalda in nadaljuje: »Spremeniti bi morali pravilnika o organizaciji, materialu in opremi za prvo pomoč na delovnem mestu. Če bi to naredili že leta 2013, kot smo predlagali, bi danes že imeli mrežo stalno javno dostopnih AED po vsej Sloveniji. Na ministrstvo za zdravje smo poslali osemnajst pobud. Na nobeno nismo dobili odgovora.«

Koncept zgodnje zunajbolnišnične defibrilacije Zdravstvenega doma Trebnje deluje in bi ga lahko uporabili kot sistemsko rešitev na državni ravni. »O tem sem prepričan. A do njega ne bi prišli brez zgleda Korošcev,« meni Šalda.