Pri izkopavanju deblaka odkrili še rimsko ladjo

Vrhniški deblak, odkrit že v 80. letih, izvlekli iz vode, ladja bo morala počakati

Objavljeno
10. julij 2015 14.46
Brane Maselj, Panorama
Brane Maselj, Panorama
Pod strmim bregom, ki se mu rečni tok od nekdaj izogiba, je dva tisoč let v miru počival velikanski rimski deblak. Pokrit z debelimi plastmi usedlin, je njegov počrneli les že zdavnaj postal sestavni del rečnega dna. Zdaj pa so prišli arheologi, opremljeni s sodobnimi tehnologijami, in ga izvlekli na dan.

Potapljača v vodi sta že od jutra pripravljala ostanke nekdanjega deblaka, torej plovila, ki je bilo stesano iz enega debla, za dvig iz vode in transport do ljubljanskega restavratorskega centra. Na desni breg Ljubljanice je pripeljalo veliko avtodvigalo, da v posebej pripravljene banje preloži nenavadni tovor, ki bi ga nepoznavalec imel za kose ožganega lesa, na hitro pogašenega z vodo. Arheologom, ki so se zbrali ob reki za črpalko na Vrhniki, pa so bila počrnela »polena«, ki sta jih potapljača naložila na provizorična nosila, nadvse dragocena najdba. Pravzaprav niso pričakovali, da bo deblak tako velik, morda celo velikan med tovrstnimi plovili, pripoveduje podvodni arheolog David Badovinac, medtem ko si briše vodo z obraza. Pravkar je bil, v polni potapljaški opremi, prilezel iz kalne vode, v kateri je pripravljenih na ponovno »splavitev« še nekaj kosov drevaka. Tisti hip še ne ve, da tik za drevakom, ob samem robu izkopnega polja, še globlje v usedlinah in v bregu počiva tudi velika rimska rečna ladja, kakšno smo v naših krajih doslej našli le eno.

Ladja ostane v pesku

Nekaj ur kasneje, ko bodo ostanki drevaka že v Ljubljani, bo nenavaden kos lesa, ki so ga našli takoj za drevakom, že toliko očiščen, da bodo lahko sporočili vest o presenetljivem odkritju šivane ladje iz rimskih časov. Poleg lesenih elementov se je ohranila tudi vrv, s katero so bili ti sešiti skupaj in nato zatesnjeni s smolami. Takšno ladjo so doslej pri nas odkrili leta 1890 na Lipah na Ljubljanskem barju. Po posameznih ohranjenih kosih, ki počivajo v narodnem muzeju, je bila dolga trideset in široka pet metrov in arheologi sklepajo, da gre tudi pri novi najdbi za podobne dimenzije. Ladjo bodo toliko zaščitili, da bo lahko počakala na nove raziskave, saj ta hip zanje ni denarja.

Deblak, ki so ga tisti dan spravljali iz vode, je bil odkrit že konec 80. let prejšnjega stoletja. Našel ga je takratni potapljač Zaščitne enote milice Miro Potočnik: iz usedlin je gledal le njegov premec, preostali del je bil zakopan v dnu. Kljub temu mu vodni tok ni prizanesel; že leta 2001 so potapljači opazili, da se je bil en del prelomil pravokotno na strugo, zdaj pred dvigom pa so ugotovili, da je še enkrat prelomljen. Če bi z reševanjem odlašali, bi voda te odlomljene kose v nekaj letih zmlela. Glavni in najdaljši del čolna bo na dvig počakal kakšen teden ali dva, saj je še dobro zasidran v originalih sedimentih, ki jih morajo potapljači najprej previdno odsesati.

Na provizoričnih nosilih, pripetih na dolgo mehansko roko avtodvigala, je že naložen največji kos tistega dne. Vodja dviga, stoječ tik ob vodi, z rokami in prek vokitokija usmerja strojnika, ki začne previdno dvigati tovor. Potapljača še zadnjič preverita, ali je antična razbitina pravilno nameščena v gumijasto oporo, da se ne bo med dvigom prelomila sama vase, in nato se nosila odlepijo od vode; les po dveh tisočletjih znova pogleda na svetlobo dneva. Roka dvigala ga dvigne visoko nad obrežne vrbe in previdno ponese do posebej zanj narejene kovinske banje, napolnjene s taisto vodo, v kateri je ves ta čas počival. V mokrem elementu, katerega del so tako dolgo bile, bodo razbitine najbolje zavarovane med prevozom do restavratorskega centra. Čeprav za gumijasto podlogo poprime deset parov rok, da bi jo čim bolj varno spustili v vodno zavetje, se delček lesa, nič večji od dlani, ob robu banje odlomi.

Število artefaktov se tako poveča še za enega in ta dobi identifikacijsko številko PN 0052. Študentka Urška, deklica za vse, kot si pravi sama, ga skupaj z zapisom vloži v plastično vrečko in potopi k drugim podobnim kosom. Med njimi je tudi nekaj takšnih, ki ne pripadajo čolnu. Takšen je denimo podolgovat, rahlo zakrivljen kos kovine, ki ga vodja podvodnega izkopa Matej Draksler označi za turški lovski nož iz srednjega veka ali antični trnek za ribolov. Skoraj zagotovo bodo med odkopom krme rimljanskega čolna našli še kakšne artefakte, saj je Ljubljanica znana kot prava zakladnica arheoloških najdb. »Ljubljanica je fenomen, ker so jo skozi tisočletja uporabljali kot prostor darovanja. Samo na dvajsetih kilometrih reke je bilo vanjo odvrženih od 14.000 do 15.000 predmetov, ki so registrirani, po ocenah pa bi jih bilo v vodi lahko tudi do 50.000,« je za Delov De facto pred kratkim povedal podvodni arheolog Miran Erič.

Dragocen že v rimskem času

Zaradi takšnega arheološkega bogastva, ki nima primerjave v svetu, je bila Ljubljanica leta 2009 razglašena za spomenik državnega pomena. »Mnogo prepozno,« vzklikne vodja območne enote zavoda za spomeniško varstvo Boris Vičič, ki je tudi med opazovalci dviganja čolna iz vode. »Do takrat so barabini že vse pokradli iz vode in nekateri od tega tudi dobro živeli,« se jezi državni uradnik, arheolog po poklicu. Nekateri od njih, kot je že omenjeni Miro Potočnik, pa so najdbe konservirali in ohranili za bodoče rodove. Potočnik se je odločil svojo menda imenitno zbirko artefaktov pokloniti novonastajočemu muzeju vodne dediščine porečja Ljubljanice na Vrhniki, v katerem bo dobil prostor tudi vrhniški drevak. Takšnih čolnov je v Ljubljanici verjetno še kakšnih 30, ugiba dr. Andrej Gaspari z oddelka za geologijo na ljubljanski filozofski fakulteti. Nekdanji terenski arheolog in potapljač ve za 14 podobnih najdišč, devet čolnov je tudi že dokumentiranih. V takšni fazi bodo raziskave verjetno tudi ostale, meni profesor, saj je za trenutne potrebe znanosti in promotivne razstavne dejavnosti dovolj en dobro ohranjen deblak. Na celotnem območju Ljubljanskega barja je bilo doslej skupno odkritih že 76 plovil. Vrhniški deblak so prvič podrobneje raziskali leta 2001, ko so vzorček poslali na radiokarbonsko analizo v Zagreb. Takrat je bila ugotovljena starost plovila približno 2000 let. Zagotovo pa gre za enega največjih deblakov, po dosedanjih ocenah dolgega vsaj 15 metrov. Za najdaljši deblak doslej velja 16-metrsko plovilo, ki so ga našli na Irskem, medtem ko je običajna dolžina deblakov okrog devet metrov. Morda je vrhniški celo daljši od irskega, a tega še ne morejo vedeti, ker se je pri prelomu en del odlomil in ga je odnesla voda. Šele ko ga bodo restavrirali in s posebnimi postopki zaščitili, ga bodo lahko sestavili in izmerili. Zagotovo je bil zaradi velikosti zelo dragocen, saj so poleg njega in v njem našli tudi nekaj kovinskih spojk, ki so ga držale skupaj, ugotavlja Matej Draksler.

Pokopališče ladij

Morda pa je počil že pri sami izdelavi, saj je bilo tesanje tako velikega deblaka zelo redko, meni Andrej Gaspari, medtem ko si ogledujemo kose lesa na suhem: »Za takšen deblak so potrebovali vsaj 17-metrsko ravno deblo od tal do začetka krošnje, debeline kakšnih 130 centimetrov v premeru. Hrastovo drevo, iz katerega so ga stesali, je moralo biti pravi orjak in je zelo verjetno zraslo nekje v teh krajih, lahko sklepamo po teksturi lesa in obliki letnic izvlečenih artefaktov.«

Deblake je človek tesal ali izžigal že v predrimskem obdobju. Največ tovrstnih najdb na Ljubljanskem barju je iz časa koliščarjev, izdelovali pa so jih tudi vse do konca srednjega veka. Vrhniški drevak bi lahko šesterica izurjenih tesarjev izdolbla v kakšnih treh tednih. Da bi ga bolje zavarovali, so ga verjetno prezimili tako, da so ga potopili v vodo, kar kažejo pravilno izvrtane luknje v trupu, ki so jih med uporabo začepili, še sklepa strokovnjak za podvodno arheologijo.

Delo arheologa pod vodo je težko, včasih nevarno in poteka počasneje kot na kopnem. Tudi vidljivost je majhna, saj je voda pogosto kalna, dodatno pa jo kali tudi prah, ki nastaja pri sesanju usedlin. »Te so zelo kompaktne, zato jih moramo najprej narezati in nato jih počasi odsesavamo in budno spremljamo, ali bodo razkrile kaj zanimivega,« še pove David Badovinac in spet zdrsne pod zeleno površino mirno tekoče Ljubljanice. Njena struga gre danes nekaj metrov bolj desno kot v antičnih časih; povsem mogoče je, da levi breg, ob katerem so našli drevak in ladjo, prekriva »pokopališče« odsluženih rimskih vojaških plovil.

Kompresor na bregu reke ves čas brni in poganja črpalko, s pomočjo katere potapljača v vodi odsesavata debele plasti usedlin s čolna, potopljenega v smeri vožnje proti Ljubljani. V eni izmeni so štirje potapljači, v obeh izmenah jih je osem in vsi so člani zavoda za podvodno arheologijo, v katerem so združili ljubezen do potapljanja in arheologije. Priložnosti za raziskovanje jim v Ljubljanici, kot kaže tudi sveže odkritje rimske ladje, ne bo zmanjkalo. Za vsak potop, tudi tega, ki poteka s finančno pomočjo norveškega sklada, pa morajo pridobiti soglasje zavoda za varstvo kulturne dediščine.