Primanjkljajev iz otroštva ne moremo nadomestiti

Ljubljana - »Pri otrocih in mladostnikih opažamo več obremenjenosti, nemira, dvomov o družbi ter vase in v svoje sposobnosti,« pravi Anita Ogulin, predsednica Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje, ki je že več kot 20 let pozorna poslušalka­ otrok in se trudi za njihovo dobrobit.

Kaj po vašem povzroča obremenjenost in nemir? Kako se to kaže?

Otroci so vse bolj umaknjeni v neki svoj svet. Ne znajo mirno in preprosto komunicirati z vrstniki. Ves čas jih preganja neki nemir, nestrpnost. Čisto prevečkrat ne zmorejo mirno sedeti niti ob obrokih. Umikajo pogled iz oči v oči. In kaj jih pomiri? Telefon, tablica - virtualni svet. Za primer: ko smo na počitnicah dečka, ki je bil silno razigran, opozorili na nevarnosti, je dejal, da ima tako več življenj. Pa ni bil edini.

Danes jih je teže spodbuditi k vključevanju v aktivnosti. Otroci so nam povedali, da potrebujejo oddih od vsega, kar se jim je zgodilo med letom. Prav zato bi opozorila, da so otroci odlični opazovalci, posnemovalci, da je njihov vrednostni svet vezan na dejanja odraslih. In družinske navade so sila različne.

Kdo povzroča dvome vase in dvome o družbi?

Prav vsi, ki smo v stiku z otrokom, vplivamo na to, kako živijo in bodo živeli, kakšna bosta njihov razvoj in vrednostni sistem. Ne nazadnje tudi mediji. Otroci nas posnemajo. Oni so najboljši opazovalci. Zavedati se moramo, da pred njimi ne moremo skriti ničesar, zato je tako pomembno, da smo pristni. Moramo jim razložiti, kaj pomenijo naša čustva in od kod izvirajo. Ni narobe, če smo jezni, žalostni, veseli … le primerno moramo otrokom povedati o čustvih. Hkrati se moramo zavedati, da otroci potrebujejo naš čas, potrebujejo objem, tolažbo, spodbudo, podporo.

Opažamo, da otroci ne znajo izražati čustvenih odzivov - tavajo in bežijo od vsega. Po drugi strani se ne zavedajo odgovornosti, kar je delno tudi sindrom današnje družbe.

Več kot dvajset let ste v tesnem stiku z otroki. Kaj se je ta čas spremenilo?

Zagotovo se je spremenilo veliko, vendar otroška čistost in odkritost ostajata. V času odraščanja otroci tako kot pred dvajsetimi leti potrebujejo širšo družino, ki bo imela čas zanje, v kateri bodo lahko merili svoje verbalne in fizične sposobnosti. Potrebujejo vrstnike, naravo, živo komunikacijo in ves čas nekoga, ki jih razume in komur lahko zaupajo. Pa naj bo to znotraj ali zunaj družine. Nekoga, na kogar se bodo lahko obrnili, ko bodo v stiski, ko ne bodo znali pravilno ovrednotiti svojih dejanj, komur bodo zaupali svoje težave, ki jih bo razumel. Za otroke moramo imeti čas. Starši, učitelji, vsi, ki prihajamo v stik z njimi. Ni nadomestila za živo komunikacijo. Ni nadomestila za sprehode v naravi, za raziskovanje, doživljanje, spontanost in pristnost.

Otroci so razslojeni. Čeprav bi deklarativno morali biti enaki, enakovredni, v resnici niso. Kot družba usmerjamo veliko pozornosti na dobrine, pozabljamo pa na odnose. Namesto v pogovor se usmerjamo v tehnologijo, na računalnike, telefone in tablice, veliko manj pa v domišljijski svet knjig. Ni otroka, ki ne bi imel vsaj enega močnega področja. Veliko otrok ne more razvijati svojih močnih področij, ker jim to preprečuje finančno stanje družine. Preveč otrok v Sloveniji se še vedno sooča s pomanjkanjem, ki krni njihove sposobnosti, zdrav razvoj.

Kako je po vašem kriza vplivala na vrednostni sistem?

Pa še kako je vplivala! Kdo pa je v družbi priznan in spoštovan? Tisti, ki ima veliko znanja, je plemenit, empatičen, a živi v stanovanju stanovanjskega sklada s subvencijami in se vozi s kolesom ali slabim vozilom, ali tisti, ki ima ogromno in lepo hišo, pa sodobno in varno vozilo in še kakšen vikend? Da se razumemo, nič ni narobe s tem, da imajo ljudje standard ali nadstandard, narobe je to, da smo kot družba usmerjeni k materialnim dobrinam in ne vrednostnemu sistemu po vrednotah spoštovanja, solidarnosti, empatije, prijateljstva, zdravja in predvsem sodelovanja. Pozabljamo, da nismo odgovorni samo zase, temveč tudi drug za drugega.

Kako pomanjkanje zaznamuje otroke? Se otroci, ki so občutili revščino, razlikujejo od vrstnikov?

Navzven, na prvi pogled, morda razlike niso tako očitne. Opažamo pa, da otroci, ki živijo v pomanjkanju, kljub intelektu, talentom in pridnosti podredijo svoje življenjske in izobrazbene cilje golemu preživetju. V projektu Botrstvo pomagamo otrokom kriti stroške bivanja v dijaškem domu. Če tega ne bi omogočali, bi prav ti otroci opustili želje in sanje o svojem poklicu ter se odločili za šolo bližje kraju bivanja, da bi tako lahko pomagali preživeti svoji družini.

Opažamo tudi, da se otroci iz socialno šibkejših okolij odločijo za čim krajše izobraževalne programe, da lahko čim hitreje začnejo delati – in to ne glede na njihove sposobnosti.

Pomembno je še nekaj. Otroci iz različnih okolij se vedno manj srečujejo. Vedno manj možnosti imajo za deljenje izkušenj, srečo ali nesrečo. Zaradi tega jim manjka spoznanj o različnih navadah, družinskih okoljih pa tudi razvoja empatije, solidarnosti in ne nazadnje brezpogojnega prijateljstva. Spoznati morajo, da če si ne bomo pomagali, če ne bomo sodelovali, če ne bomo spoštovali - tudi spoštovani ne bomo.

Se strinjate, da otroci izgubljajo možnosti sobivanja in imajo manj izkušenj v socialnih mrežah, kot smo jih imeli nekoč?

Absolutno. Iz lastnih izkušenj lahko zagotovim, da so otroci veliko manj funkcionalni in povezani, kot so bili pred desetletjem ali več. S kom naj otrok primerja svoje veščine, talente, s kom naj tekmuje, če ne z vrstniki? S kom naj oblikuje svoje vrednote, če ne z vrstniki? S kom naj ustvarja socialno mrežo, če ne z vrstniki?

Neposredne socialne mreže opremljajo otroke za zdrav razvoj, jim nudijo pristne odnose. Tako se naučijo funkcionirati v družbi, razvijajo socialne veščine pa tudi strpnost, solidarnost in spoštovanje. Odgovornost in naloga vseh nas, odraslih, je, da jim to omogočamo. In ker nam je mar, se v vseh projektih in programih ZPM Moste - Polje, za otroke po vsej Sloveniji, tako trudimo, da bi imeli enake možnosti, enake dostopnosti – da bi jih varno popeljali na pot ­odraščanja.

Kaj po vašem potrebujejo otroci in mladostniki?

Odgovorne odrasle, ki se ne bomo sprenevedali pred njimi in bomo spoštljivi drug do drugega, ki se ne bomo merili, kaj kdo ima, ampak kaj kdo zmore in zna, koliko je v kom empatije, koliko je kdo odgovoren, ne le do sebe, ampak do okolja, v katerem živi. Potrebujejo vzorčne odrasle, ki bodo njihov smerokaz. Potrebujejo več spodbud, več ukvarjanja drug z drugim, vrstnike, s katerimi se bodo lahko zdravo merili in razvijali. Potrebujejo dejavnosti, ki jim bodo omogočale najti pravo pot, in potrebujejo pot nazaj k miru in naravi. Spoznati morajo, da je tehnologija pomoč, ne znanost življenja.

Ali starši preveč prelagamo odgovornosti na šolo?

Rekla bi, da preveč prelagamo odgovornosti za vzgojo. Hkrati veliko odgovornosti za izobrazbo pristane na plečih staršev. Veliko je domače naloge, pri kateri otroci potrebujejo pomoč staršev. Vsi starši pa nimajo dovolj dobrega znanja, zaradi česar je otrok prikrajšan. Pa tudi časa za druženje je vedno manj.

V tem norem tempu je to tekanje za življenjem in ne življenje samo. Ustavimo se. Ne bomo zmogli na maraton. Živi se danes – tukaj in zdaj. Ne bo ponovitve naših enodejank življenja. Otroštvo tako hitro mine in primanjkljajev iz otroštva v odrasli dobi ne moremo ­nadomestiti.