Tiskane izdaje
Pobude civilnih iniciativ, društev in neformalnih skupin za večjo družbeno solidarnost, ki so zrasle iz gospodarske in družbene krize, se tudi v Sloveniji nezadržno množijo. Nekatere so se obdržale, druge hitro izgorele. Vsem je skupna načelna podpora odločevalcev, ki pa jim za izpeljavo projektov, pogosto v skupno družbeno korist, niso pripravljeni nič primakniti.
Središča njihovega delovanja so mesta, saj je v teh najti vsa stranpota sedanjega in izzive prihodnjega razvoja. Pobude in projekti, ki jih različne samoorganizirane skupine poskušajo izpeljati, so prav tako pestre. Obsegajo oživljanje mestnih četrti in sosesk ter povezovanje njihovih prebivalcev (park Tabor, vrtički Onkraj gradbišča, Knjižnica reči v Savskem naselju), prizadevanja za večjo prehransko samopreskrbo (souporaba kmetijskih zemljišč), skupinska naročanja (hrane, elektrike) in celovito strategijo prehoda skupnosti v bolj trajnostno. Preverili smo, kako uspevajo tri pobude, o katerih smo v Delu že pisali: Iniciativa mestni zbor, Tranzicijsko mesto Trbovlje in projekt Nakupujmo skupaj.
Z ulic na zbore
Siti domačijskega vodenja župana Franca Kanglerja so prebivalci Mestne občine Maribor svoje nezadovoljstvo najprej pokazali na ulicah, neposredno z njih pa so se konec 2012 organizirali v Iniciativo mestni zbor (IMZ) z namenom aktivirati tudi druge Mariborčane in narediti kaj konkretnega. »IMZ ni formalna organizacija, ampak skupek posameznikov, ki želijo spremembe od spodaj navzgor,« pravi članica Maja Šušteršič. Zamislili so si jo v obliki zborov občanov v posameznih četrtnih in krajevnih skupnostih v občini.
Prvi zbor se je oblikoval aprila 2013 v mestni četrti Nova vas, skupaj jih zdaj poteka enajst. Cilja, da bi se zbori samooblikovali v vseh mariborskih četrtih in krajevnih skupnostih, IMZ tako še ni dosegla. Občani se srečujejo vsaka dva tedna, razpravljajo o aktualni problematiki v svojem kraju in predlagajo rešitve. Potek srečanj za zdaj še moderirajo člani IMZ, želja pa je, da zbori postanejo samostojni oziroma da njihovo koordinacijo prevzamejo občani sami, pravi Šušteršičeva.
Med udeleženci je več pripadnikov »zlate generacije«, ki so podobnih srečanj vajeni še iz časov hišnih svetov, mladih je manj, a to se Šušteršičevi ne zdi nenavadno. Navajeni so, da jih nihče nič ne vpraša, da o ničemer ne odločajo in njihovo mnenje nič ne šteje, zato ga marsikdaj res nimajo, meni. Najpogostejša tema zborov je komunalna problematika, saj enako teži vse mariborske skupnosti: »Javna komunalna podjetja želijo biti bolj dobičkonosna, namesto da bi si prizadevala za čim bolj kakovostne storitve po najnižji ceni,« jedro težave opiše Šušteršičeva.
Pred nekaj dnevi se je zato samoorganiziral svet za varstvo uporabnikov javnih dobrin, ki bo bdel nad delom javnih podjetij. Svoje delo je začel prav s pregledom poslovanja Mariborskega vodovoda, pri katerem so našli številne nepravilnosti. Ker na občini nimajo sogovornika, bodo svoje ugotovitve posredovali javnosti, če bo treba, tudi organom pregona.
Druga skupna tema zborov je okolje. Ker so zelene površine v občinski lasti vse slabše urejane, so občani marsikje kar sami zavihali rokave in izpeljali delovne akcije. Na socialnem področju so aktivni prebivalci mestne četrti Magdalena, ki po švicarskem zgledu poskušajo uresničiti projekt, v okviru katerega bi si prebivalci blokovskih sosesk med seboj izposojali uporabne predmete. »Trudimo se vzpostaviti tudi hišico, v kateri bi si vrtičkarji lahko izmenjevali presežke pridelkov,« načrta projektov navede Maja Šušteršič.
Za financiranje različnih pobud v IMZ rešitev vidijo v uvedbi participativnega proračuna, ki bi Mariborčanom omogočil, da sami odločajo o razporejanju denarja enega dela investicijskega proračuna. »Žal so trenutno ušesa občine gluha, kljub temu da so ljudje, ki jo vodijo, pred volitvami podpirali uvedbo participativnega proračuna, podprlo ga je tudi nekaj manj kot 4000 ljudi. A ne bomo odnehali,« je odločna Šušteršičeva.
Prehransko
V občini Trbovlje, ki se kot mariborska spopada z visoko stopnjo brezposelnosti, so leta 2011 ustanovili društvo Tranzicijsko mesto Trbovlje in po vzoru tranzicijskega modela prehoda v nizkoogljično družbo, ki se je rodil v britanskem mestecu Totnes, izdelali celovito strategijo in časovne načrte trajnostnega razvoja občine. Za prednostno nalogo so določili povečanje prehranske samopreskrbe, in sicer z ustanovitvijo kmetijske zadruge pod okriljem njihovega socialnega podjetja Zveze socialnih društev in zavodov Zasavja, ki bi povezovala zasavske kmete in javne ustanove. Trboveljski občinski svet je zamisel društva tudi umestil v strategijo razvoja občine 2014–2022.
Predsednik društva Tranzicijsko mesto Trbovlje Zoran Jurij Tomsits je v pogovoru za Delo pred pol leta dejal, da načrtujejo tudi odprtje socialnih trgovin v Zasavju, dolgoročneje pa nameravajo (vz)postaviti popravljalnico stvari, dom za starejše in invalidne, gručo vetrnih elektrarn, ekološko kmetijo, s čimer bi v Trbovljah pridobili okoli 50 novih delovnih mest. Sčasoma bi uvedli lokalno valuto zasavsko lipo, pri poslovanju s katero bi v lokalnem okolju ostalo več denarja.
V tokratnem pogovoru je Tomsits, ki je predsedovanje socialnega podjetja prepustil Katarini Bebar, povedal, da je to prek programa javnih del zaposlilo tri delavce, ki izdelujejo izdelke iz recikliranih materialov. Odprtje socialne trgovine čaka na finančni vir, poteka pa že prodaja pridelkov po ugodnejših cenah na lokalni tržnici. V kratkem bo zaživela spletna aplikacija kmetijske zadruge, ki bo zasavskim javnim institucijam olajšala naročilo sadja in zelenjave pri lokalnih kmetih.
Z rudnikom Trbovlje - Hrastnik v zapiranju se socialno podjetje dogovarja, da bi rudnik del degradiranih zemljišč prenesel na lokalno skupnost, socialno podjetje pa bi poskrbelo za njihovo sanacijo, po kateri bi Trboveljčani tam lahko pridelovali hrano. Tomsits meni, da je društvo doseglo zametek neposredne demokracije, saj si je zagotovilo dostop do direktorjev strokovnih služb in trboveljske županje; s to se člani – aktivnih s predlogi je 60 – sestajajo enkrat na mesec in pogovarjajo predvsem o prehranski samopreskrbi. Občinski uradniki sicer kažejo pripravljenost za sodelovanje, zapleta pa se, ker socialno podjetje nima kapitala, saj država ne za preteklo ne za letošnje leto ni objavila razpisov zanje. »Pričakujemo njeno pomoč, saj zaposlujemo ljudi iz ranljivih skupin.«
Da bi bolj cenili sezonsko
Uroš Bric pa si je konec leta 2012 zamislil projekt skupinskega naročanja ekoloških in lokalnih živil, ko je tuhtal, kako zmanjšati svoje stroške nakupa takšne hrane, ter za idejo navdušil še dva prijatelja. Tako je nastal projekt Nakupujmo skupaj. Sprva so bili bolj pozorni na doseganje nižje nabavne cene, danes pa dajejo prednost zagotavljanju kakovostne ponudbe lokalnega in ekološkega sadja in zelenjave, pravi Bric, ki je pri projektu edini od prvotne ekipe. Pridružili so se mu trije drugi partnerji, že od začetkov pa jim pri sprejemanju naročil in prevzemih pomagajo prostovoljci.
Člani društva po vsakem skupinskem nakupu izpolnijo ankete, na podlagi katerih določajo pogoje za bodoče ponudnike. Ti so večinoma preverjeni ekološki kmeti, ki jim takšno sodelovanje zagotavlja takojšnjo prodajo pridelkov in finančno stabilnost. Potrošniki so na začetku naročila prevzemali v skladišču v Ljubljani, danes pa jih prevzemajo od kmetov, ki prav tako pridejo na dogovorjeno prevzemno točko.
Zaradi udeležbe kmetov tudi naročanje zdaj ne poteka več enkrat na teden, ampak na tri tedne. Temu primerno se je spremenil obseg posamičnih naročil; ob začetkih skupinskih nakupov so bila manjša, zdaj pa so bolj ozimnična, ugodnosti pa so povezane prav s količinsko večjimi naročili. »Če kilogram korenja na ekotržnici stane 2,50 ali tri evre, ga je pri skupinskem naročilu, pri čemer posamično znaša najmanj tri kilograme, mogoče dobiti za evro in pol,« navede primer Bric.
Včlanitev v društvo je brezplačna, za pokritje stroškov organizacije naročil in prevzemov pa morajo člani plačati prispevek v višini desetih odstotkov vrednosti vsakega svojega naročila. Ustanovni člani društva nikoli niso imeli namena projekta spremeniti v tržnega. Vsi imajo druge službe, radi pa bi ljudi navadili na boljše načrtovanje svojih nakupov, oživili idejo o sezonski hrani in pomagali ljudem, da si jo v okviru skupine zagotovijo lažje in ugodneje.
