Pro Plusu je bila kršena pravica do pravičnega sojenja

Država mora Pro Plusu plačati 52.500 evrov odškodnine, saj sodišče ni dopustilo glavne obravnave.

Objavljeno
23. oktober 2018 13.17
Posodobljeno
24. oktober 2018 13.54
Pro Plusu je bila kršena pravice do pravičnega sojenja, zato mu mora država izplačati nekaj več kot 52.000 evrov, je odločilo Evropsko sodišče za človekove pravice. FOTO: Jožže Suhadolnik/Delo
Strasbourg – Pro Plusu je bila kršena pravice do pravičnega sojenja, zato mu mora država izplačati nekaj več kot 52.000 evrov, je odločilo Evropsko sodišče za človekove pravice. »To ni prva zadeva, v katerem je ESČP obsodilo Slovenijo zaradi neopravljanja glavnih obravnav na sodiščih. Očitno imamo sistemski problem,« pojasnjuje pravni strokovnjak Matej Avbelj.

Razsodba ESČP se nanaša na spor iz leta 2011 oziroma 2012, ko je takraten Urad za varstvo konkurence (danes Agencija za varstvo konkurence AVK) na pobudo televizijskih hiš TV3 in RTVS sprožil postopek proti medijski hiši Pro Plus (v lasti ima Pop TV in A Kanal). Konkurenčni televiziji sta se na urad obrnili, ker naj bi Pro Plus z ugodnejšimi pogoji oglaševalcem zlorabljal monopolni položaj na medijskem trgu. Sledila je preiskava prostorov, pri čemer pa naj bi pri Pro Plusu ovirali pooblaščene osebe pri izvajanju dolžnosti. Zaradi tega je bila medijski hiši izrečena globa v višini 105.000 evrov. Globo so, kot so sporočili iz AVK, poravnali v postopku izvršbe.

Od vrhovnega sodišča pa je Pro Plus zahteval glavno obravnavo, na kateri bi predstavili svojo plat zgodbe. Sodišče je zahtevo zavrnilo, saj je, kot je za Delo pojasnil Matej Avbelj, odločilo, da v tisti točki postopka ni več mogoče razpravljati o dejanskem stanju. »Opravljanje glavne obravnave v zadevah, kjer je sporno dejansko stanje, je temeljni sestavni element poštenega sojenja in v tem delu je bila pravica kršena,« pojasnjuje Matej Avbelj, izredni profesor za evropsko pravo na Fakulteti za državne in evropske študije.

Kot že omenjeno, vsekakor ni prvič, da je ESČP razsodil proti Sloveniji zato, ker sodišča niso izvedla glavnih obravnav, kjer bi se lahko predstavila vsa mnenja v nekem postopku. Kot pojasnjuje Avbelj, je bila predvsem v upravnih zadevah doslej praksa, da se, če je le mogoče, glavnih obravnav ne razpisuje. Avbelj vidi razloge v ekonomičnost postopka in pa narava samega upravnega spora – gre za spor med posameznikom in državo.

Glavno obravnavo lahko, denimo, zahteva tudi posameznik, ki se ne strinja o upravičenosti kazni, ki jo je izrekel policist. Na glavni obravnavi naj bi dobil priložnost, da pojasni svojo stran zgodbe. In če sodišča zavračajo tovrstne zahteve? »Imamo neko vrsto inkvizicijo, ker sodišče popolnoma zaupa policistu ali  državnemu uradu. In ker mora biti sodišče neodvisno in nepristransko, so glavne obravnave namenjene temu, da se dejansko stanje v celoti razsvetli. V tej zadevi je bilo stanje sporno, sodišče pa se s tem ni hotelo niti ukvarjati.«
 

Napake v postopku


AVK je primer zaključil avgusta 2014, ko so Pro Plusu zaradi zlorabe prevladujočega položaja izrekli kazen v višini 4,9 milijona evrov. Ljubljansko okrajno sodišče in pozneje še višje sodišče sta izrečeno globo razveljavila. Družba Pro Plus je v odzivu na odločitev ESČP sporočila, da so zadovoljni z razsodbo, ki je potrdila, da so jim bile kršene temeljene pravice do poštenega postopka. Odzvali so se tudi v AVK, kjer so poudarili, da ESČP ni odločal o upravičenosti izrečene globe, ampak zgolj o postopku sodišča. Direktor AVK Andrej Matvoz je za Delo povedal, da je Pro Plus še vedno plačal 105 tisoč evrov kazni zaradi oviranja postopka.

Matej Avbelj pojasnjuje, da se ESČP v tovrstnih primerih ne spušča v vsebino postopka države proti posamezniku, ampak se zgolj ukvarja z vprašanjem, ali je bila kršena pravica do poštenega sojenja. 52.500 evrov (in pa 10.000 za stroške) je znesek, ki je namenjen nekemu pravičnemu zadoščenju. »Ni pa to odškodnina v nekem klasičnem civilno-pravnem smislu,« še dodaja Avbelj.