Prodaja pijač na tekmah? Tehtanje med javnim zdravjem in dobičkom

Ljubljana – Strokovna javnost nad predlaganimi spremembami zakona, ki bi uvedle točenje alkohola na športnih prireditvah, ni navdušena. Stroški, ki nastanejo zaradi pitja alkohola, državo namreč na leto stanejo 242 milijonov evrov. A prodaja alkohola bi nekaterim športnim klubom lahko prinesla več sredstev za njihovo delovanje, menijo v Zaabu.

Zavezništvo Alenke Bratušek (Zaab) je napovedalo, da bo novelo zakona v državni zbor vložilo predvidoma prihodnji teden. Z njo želijo omogočiti organizatorjem športnih prireditev, da bi se sami odločal o prodaji – kdaj bodo točenje alkohola omejili ali pa ga prepovedal. »Z ekskluzivnostjo te pravico bo prihodek iz naslova gostinske ponudbe ostal v športu,« opisuje stranka in dodaja, da prepoved točenja ni pravična, saj možnost prodaje odreka samo športnim prireditvam, medtem ko kulturnim prireditvam pušča prosto pot za prodajo. Vesna Kerstin Petrič, vodja sektorja za krepitev zdravja ter obvladovanja kroničnih nenalezljivih bolezni in stanj na ministrstvu za zdravje, je povedala, da je takšna ureditev anomalija in da jo bodo v prihodnosti poskušali spremeniti.

V Zaabu poudarjajo, da novela ne odpravlja popolne prepovedi prodaje alkohola, temveč dopušča prodajo pijač z nižjim odstotkom alkohola, torej piva in vina. Poleg tega uvaja novost pri vzdrževanju javnega reda na športnih prireditvah, saj policiji omogoča preverjanje opitosti obiskovalcev in njihovo odstranitev z dogodka. V stranki zaradi sprememb na športnih dogodkih pričakujejo tudi več obiskovalcev, spremembe pa ne bodo vplivale na javno zdravje, pravijo, saj gre le za prerazporeditev pitja alkohola z okolice prizorišč na prizorišče samo. Kako pa gledajo na očitke, da so spremembe pripravili, ker naj bi želeli pomagati športnemu parku Stožice? »Absolutno ne drži, da bi bile pisane na kožo kateremu koli posameznemu športnemu objektu ali klubu, ampak so v oporo celotnemu slovenskemu športu, ki v danih razmerah ter ob varčevalnih ukrepih države in občin izjemno težko ohranja kakovostno delo.« Dodajajo še, da bi bolj kot velikim nova ureditev pomagala manjšim športnim organizacijam, ki so vezane le na lokalno ali regionalno okolje.

V nogometnem klubu Šenčur idejo o točenju pijač močno podpirajo, saj bi z večjim obiskom in prihodki lahko pokrili vsaj stroške reševalnega vozila. A prodaja alkohola ne bi bistveno pomagala njihovemu proračunu, pravijo.

Omejitve najbolj učinkovite

Ministrstvo za zdravje ter njemu podrejeni organi in nevladne organizacije spremembam ostro nasprotujejo. Uživanje alkohola povezujejo z zdravstvenimi tveganji, številnimi nesrečami in nasiljem, zmanjšanjem produktivnosti in stroški, ki nastanejo zaradi duševnega trpljenja bližnjih. Opirajo se tudi na opozorila Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), ki Sloveniji predlaga prepoved oglaševanja alkohola, njegove višje cene in uvedbo licenc oziroma specializiranih trgovin (kar menda vsebuje tudi predlog Zaaba). A teh sprememb, kot je dejala ministrica za zdravje Milojka Kolar, letos še ni pričakovati.

»Naša družba je do opijanja v javnosti tolerantna in spodbuja pitje, kot država pa imamo velike težave zaradi zdravstvenih posledic uživanja alkoholnih pijač, saj smo že desetletja v vrhu držav EU po porabi popitega alkohola,« je opozorila in navedla nekaj skrb zbujajočih podatkov.

Med drugim kar desetina prebivalcev pije tvegano, deset oseb na dan zaradi alkohola sprejmejo v bolnišnico, 725 na leto jih umre zaradi škodljivih učinkov alkohola. Za zdravstvene stroške, povezane s pitjem alkohola, je država leta 2011 namenila 159 milijonov evrov; skupaj z drugimi stroški (kriminalna dejanja, nasilje v družini, prometne nesreče) se številka poveča na 242 milijonov. Zato moramo po ministričini oceni pretehtati, kaj nam je bolj pomembno – dobiček ozke skupine podjetij ali ugodna zdravstvena in socialna slika prebivalstva.

Najbolj ostri so v nevladni organizaciji Inštitut za raziskave in razvoj Utrip: »Poslance pozivamo, da ne postanejo slepi sledilci alkoholne industrije.« Zavzemajo se tudi za popolno prepoved sponzoriranja športnih dogodkov iz naslova alkoholne industrije.

Ali zaradi prepovedi res pijemo manj?

Podatki Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) in statističnega urada kažejo, da se je po sprejetju zakona o omejevanju porabe alkohola, ki je začel veljati februarja 2003, registrirana poraba čistega alkohola v litrih na prebivalca, starejšega od 15 let, ni veliko zmanjšala. Leta 2003 je povprečni prebivalec spil 11,2 litra čistega alkohola; poraba je bila pozneje še nekoliko višja – 13,5 litra (2004) in 12,2 litra (2006); ostala leta pa je bila nižja (od 10,29 litra leta 2005 do 11 litrov v letih 2007 in 2012).

Kako pa je alkohol povezan s kaznivimi dejanji? Policija s podatki, ki bi verodostojno povedali, koliko storilcev je kazalo znake alkoholiziranosti na športnih prireditvah, ne razpolaga. »Dolgoletne analize pa kažejo, da je več kot 70 odstotkov vseh, zoper katere so bila uporabljena prisilna sredstva, kazalo znake alkoholiziranosti oziroma vpliv psihoaktivnih substanc.« Podatki zadnjih pet let kažejo, da je bilo število kršiteljev pod vplivom alkohola ob storitvi prekrška zoper javni red in mir lani 43, v letih med 2010 in 2013 pa od 27 do 53.

Ali bi bilo namesto nadaljnje prepovedi bolj smiselno vlagati v preventivne dejavnosti, saj so na mnogih športnih prireditvah ljudje vinjeni, četudi alkohola niso mogli kupiti na prireditvenem prostoru? Na NIJZ pravijo, da je aktivnosti treba usmerjati tako v nadaljnje omejevanje dostopa do alkohola kot tudi v sočasno ozaveščanje javnosti glede škodljivih posledic uživanja alkohola.