Tiskane izdaje
Notranji podatki panamske družbe za registracijo podjetij v davčnih oazah Mossack Fonseca, ki jih je pridobil nemški časnik Süddeutsche Zeitung, z uredništvom Dela in več kot sto drugimi medijskimi partnerji pa jih je delil Mednarodni konzorcij preiskovalnih novinarjev (ICIJ), so razkrili pet nekdanjih in sedanjih slovenskih javnih uslužbencev: nekdanjega zaposlenca na policiji Dejana Zavca, sedanjega inšpektorja na agenciji za zdravila Janeza Obrezo in nekdanjo inšpektorico iste agencije Tatjano Alfirević.
Danes razkrivamo še, kaj sta v davčnih oazah počela podsekretarka ministrstva za kulturo Tanija Kofalt in profesor na fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo dr. Tomaž Urbič.
Neakademska dejavnost profesorja
Urbič ni novo ime med Slovenci, ki se pečajo z davčnimi oazami. Prvič je o njem poleti 2013 poročala POP TV v razkritju Offshore Leaks, še enega projekta ICIJ, v okviru katerega so bili razkriti družbeniki in direktorji podjetij v davčnih oazah. Urbič je po ugotovitvah kolegov prek družbe Slogold na Sejšelih odprl vsaj 50 podjetij.
Tomaž Urbič Foto: POP TV
Ob razkritju je trdil, da je družbo prodal podjetju Avia and Slogold Group iz Paname, da Slogolda ni prijavil slovenski davkariji, da za svoje delo ni bil plačan, da nima več podjetij v davčnih oazah in da je postal profesor na fakulteti za kemijo.
Toda podatki Mossacka Fonsece (MF) kažejo, da se je Urbič najmanj novembra 2013 še vedno ukvarjal z ustanavljanjem družb v davčnih oazah. Takrat je v MF poizvedoval, ali ustanavljajo fundacije na Bahamih, kakšna je cena te storitve in kaj potrebujejo za ustanovitev. Prek MF je sicer za osebo po imenu Juliana Ching, ki nam je ni uspelo identificirati, na Bahamih ustanovil tri podjetja: Peony Group, Peony Resources in Peony Wealth Management. Poizvedoval pa je tudi o drugih podjetjih in fundacijah.
Z registracijskim agentom je nenehno komuniciral Urbič osebno − to velja tako za leto 2013, ko je po lastnih trditvah svojo družbo Slogold že prodal panamski Avii kot v prejšnjih letih. Našli smo le par e-poštnih sporočil, ki jih je v imenu Slogolda poslal neki Wilson (brez priimka). Vse druge je poslal Tomaž Urbič.
Fakultete ni obvestil
Leta 2013, ko naj ne bi več sodeloval pri ustanavljanju podjetij v davčnih oazah, je Urbič komuniciral z MF po e-naslovu Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled., kar še dodatno kaže, da je profesor na kemijski fakulteti vsaj novembra 2013 še vedno podpiral podjetje Slogold in se je še vedno ukvarjal z isto dejavnostjo. Poleg tega družbo Avia and Slogold Group v Panami vodijo profesionalni direktorji, kar spet kaže, da je za njo nekdo, ki svoje identitete noče razkriti. Arhiv spletnega mesta slogold.net prav tako kaže, da je bil Slogold »član skupine Avia and Slogold« že več let, in ne zgolj od leta 2013, kot je bilo letos mogoče razumeti Urbičeva pojasnila novinarjem.
Podatki Mossacka Fonsece kažejo, da se je Tomaž Urbič najmanj novembra 2013 še vedno ukvarjal z ustanavljanjem družb v davčnih oazah. Foto: Slogold.net
Urbič na naša vprašanja ni odgovoril. Njegovega delodajalca, fakulteto za kemijo in kemijsko tehnologijo, pa smo vprašali, od kdaj je Urbič tam zaposlen in ali je svojo neakademsko dejavnost prijavil vodstvu fakultete.
Tajnik fakultete Janez Topovšek je pojasnil, da se je Urbič na fakulteti zaposlil že novembra 1998 kot mladi raziskovalec, kar pomeni, da je bil v času, ko je ustanavljal podjetja, že javni uslužbenec. Ker smo našli Urbičeva e-poštna sporočila od leta 2002 do najmanj novembra 2013, se je z ustanavljanjem podjetij v davčnih oazah vsekakor ukvarjal v času zaposlitve v javnem sektorju.
»Do zdaj vodstva fakultete ni obvestil o svojih podjetniških in drugih svojih zasebnih poslovnih zadevah, zato tudi nismo mogli preveriti, ali gre v teh primerih za opravljanje fakulteti konkurenčne dejavnosti ali ne,« je še sporočil Topovšek. Pri tem bi bilo treba dodati, da je po zakonu o javnih uslužbencih za uradnika lahko sporno ne le opravljanje dejavnosti, ki bi bila konkurenčna, ampak tudi dejavnosti, ki je »v škodo ugledu organa«.
In še: Mossack Fonseca kot svojega klienta v evidencah vodi Urbiča osebno.
»Britanski Deviški otoki? Kje je to?«
Tanija Kofalt je javna uslužbenka, podsekretarka na ministrstvu za kulturo, ki je v javni upravi zaposlena že več kot ducat let. A po naših podatkih so njene poslovne ambicije pred leti presegle okvire javnega sektorja: med letoma 2006 in 2008 je bila namreč direktorica podjetja v eni izmed popularnih davčnih oaz.
Tako je vsaj navedeno v dokumentih, s katerimi razpolagamo v uredništvu. Ko smo Tanijo Kofalt vprašali o tem, je bila nad našim poizvedovanjem najprej presenečena. »Pojma nimam o tem. Direktorica nisem bila nikoli in nikjer,« nam je zatrdila.
A te informacije smo dobili na podlagi notranjih podatkov Mossack Fonsece. Govorijo o tem, da je bila na čelu podjetja Blue Infinity Limited. Registrirano je na Britanskih Deviških otokih. »Britanski Deviški otoki? Kje pa je sploh to?« se je začudila Kofaltova, ko smo jo natančneje vprašali po udeležbi v omenjenem podjetju z naslovom v znani davčni oazi v Karibskem morju.
Nekaj dni pozneje nas je Tanija Kofalt poklicala ter pojasnila, da so naše navedbe resnične. »To je bilo res. Ko sem pozneje o tem razmišljala, sem se spomnila, da so me nekoč vprašali, ali bi lahko sodelovala. Prosili so me za uslugo; ne vem, zakaj, a dejali so, da potrebujejo še nekoga, še tretjo osebo, za ustanovitev podjetja.« Ker da ni nikoli imela dejansko nič s tem podjetjem, je to odmislila in se ob našem prvem pogovoru tega zato ni spomnila.
Davčna oaza − kompromisna lokacija?
Pozneje nam je pojasnila, da sta bila oba družbenika iz različnih držav: eden, takrat njen prijatelj, zdaj zunajzakonski partner, iz Slovenije, drugi iz Južne Afrike, zato sta se odločila, da družbo ustanovita v »tretji« državi. »Takrat so me pozvali, da pristopim, podpisala sem papir in potem s celotno zadevo nikoli nisem imela nič.« Kot nam je še dejala, funkcije direktorice ni nikoli opravljala, pravzaprav se je zanjo zadeva takrat končala, saj z njo nikoli ni imela nikakršnega opravka več. »Jaz v tem nisem imela nobenega poslovnega interesa in nobene osebne koristi,« nam je zatrdila.
»Ne vem povedati več«
S podjetjem Blue Infinity sta sicer povezana še Goran Nagy iz Slovenije in Chris Lee, ki sta v okviru podjetja po dostopnih objavah razvila orodje za analizo besedil po ključnih besedah in druga programska orodja ter mobilne aplikacije. Na naše vprašanje, ali je lastništvo podjetja prijavljeno slovenskim organom, nam je Kofaltova odgovorila, da »o poslovanju (in podobnem) tega podjetja ne vem povedati več, kot sem že. Nisem bila lastnica in nisem imela nobenih prihodkov od tega podjetja. Niti nisem bila vključena v kakršnekoli zadeve glede podjetja. Vse so urejali lastniki. Tudi z nobenimi listinami ne razpolagam, ampak to sem že povedala. Mislim oziroma verjamem pa, da je bilo vse v redu.«
Tanija Kofalt je bila po naših podatkih direktorica omenjenega podjetja dve leti, in sicer med 12. 9. 2006 in 30. 10. 2008. Ker gre torej za preteklo udejstvovanje, nas je zanimalo, ali je tudi v tem času bila zaposlena v javnem sektorju. Izkazalo se je, da je Kofaltova zaposlena v javni upravi od 1. 4. 2003. Na naše vprašanje, ali je naznanila svojemu delodajalcu, da opravlja direktorsko funkcijo, je odgovorila z »Nisem«, saj tega nikoli ni imela za svoje podjetje.
Na ministrstvu za kulturo so nam pojasnili, da je prav tam (vmes tudi na ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport pri Žigi Turku) zaposlena od 18. 1. 2010, in sicer na delovnem mestu podsekretarja. Pred tem pa je bila zaposlena na Agenciji RS za kmetijske trge in razvoj podeželja.
Foto: Tomi Lombar/Delo
