Prvi korak
Po večletnih poskusih je ustavni komisiji uspelo narediti prvi korak k omilitvi očitkov o pretirani centralizaciji države na eni strani in pretiranemu drobljenju na občine na drugi.
Po večletnih poskusih – tako strokovnih kot političnih –, da bi se premaknili s točke nenehnih očitkov o pretirani centralizaciji države na eni strani in pretiranemu drobljenju na občine na drugi, je ustavni komisiji uspelo narediti prvi korak k omilitvi tovrstnih očitkov. Da lahko ta hip govorimo le o njihovi omilitvi, izhaja iz dejstva, da bo pot do dejanskega oblikovanja druge ravni lokalne samouprave še zelo dolga in zapletena.
Sprejetje predloga za začetek postopka spreminjanja treh ustavnih členov je izraz politične volje, tako koalicije kot opozicije (z zadržanostjo NSi in SNS do predlaganih rešitev), da se na tem področju kaj naredi. Ali bo ta volja zadostna tudi potem, ko bodo poslanci začeli razpravljati o postopku za ustanovitev pokrajin, o sami ustanovitvi, imenih in sedežih pokrajin, njihovih pristojnostih, nalogah, financiranju, volitvah v pokrajinske svete in še o čem, ne vemo. Veliko je bilo namreč tovrstnih poskusov, prvi segajo v leto 1999.
Če bo tudi državni zbor podprl začetek ustavno-revizijskega postopka, o čemer sicer ni mogoče dvomiti, saj je kompromisni predlog za spremembe 121.,140. in 143. člena ustave podprlo 72 poslancev, potem se bo začelo dolgotrajno in naporno iskanje soglasja o vsaki posamični ustavni rešitvi ali celo o vsaki besedi.
Iz kompromisnega predloga, njegovega najpomembnejšega člena, to je 143., izhaja, da bo državni zbor pokrajine ustanovil z zakonom, s katerim bo določil njihova območja, sedeže in imena, sprejeti pa ga mora z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev. In še izjemno pomemben dodatek: v tem zakonodajnem postopku mora biti zagotovljeno sodelovanje občin. Tako sta že na začetku postavljeni dve oviri: kako zagotoviti zadostno soglasje poslancev, ko se bodo risale pokrajinske meje in s tem določalo njihovo število, in kakšna naj bi bila dejanska vloga občin pri ustanavljanju pokrajin.
Če bodo politične ambicije šle zgolj v smeri, kdo bo obvladoval več pokrajin, potem se bo proces, kakršnemu smo priča danes in ki smo ga omenili na začetku, samo nadaljeval, prepad med centrom in 210 občinami pa samo še poglabljal.
Sprejetje predloga za začetek postopka spreminjanja treh ustavnih členov je izraz politične volje, tako koalicije kot opozicije (z zadržanostjo NSi in SNS do predlaganih rešitev), da se na tem področju kaj naredi. Ali bo ta volja zadostna tudi potem, ko bodo poslanci začeli razpravljati o postopku za ustanovitev pokrajin, o sami ustanovitvi, imenih in sedežih pokrajin, njihovih pristojnostih, nalogah, financiranju, volitvah v pokrajinske svete in še o čem, ne vemo. Veliko je bilo namreč tovrstnih poskusov, prvi segajo v leto 1999.
Če bo tudi državni zbor podprl začetek ustavno-revizijskega postopka, o čemer sicer ni mogoče dvomiti, saj je kompromisni predlog za spremembe 121.,140. in 143. člena ustave podprlo 72 poslancev, potem se bo začelo dolgotrajno in naporno iskanje soglasja o vsaki posamični ustavni rešitvi ali celo o vsaki besedi.
Iz kompromisnega predloga, njegovega najpomembnejšega člena, to je 143., izhaja, da bo državni zbor pokrajine ustanovil z zakonom, s katerim bo določil njihova območja, sedeže in imena, sprejeti pa ga mora z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev. In še izjemno pomemben dodatek: v tem zakonodajnem postopku mora biti zagotovljeno sodelovanje občin. Tako sta že na začetku postavljeni dve oviri: kako zagotoviti zadostno soglasje poslancev, ko se bodo risale pokrajinske meje in s tem določalo njihovo število, in kakšna naj bi bila dejanska vloga občin pri ustanavljanju pokrajin.
Če bodo politične ambicije šle zgolj v smeri, kdo bo obvladoval več pokrajin, potem se bo proces, kakršnemu smo priča danes in ki smo ga omenili na začetku, samo nadaljeval, prepad med centrom in 210 občinami pa samo še poglabljal.
Predstavitvene vsebine
Ne spreglejte
VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine
Komentarji