Tiskane izdaje
Ljubljana – Štiriinštiridesetletni vzgojitelj Milan Jakopovič, ki dela z otroki z motnjami v duševnem razvoju, se je po televizijskem prispevku o otroku v stiski vprašal, kaj lahko sam naredi, da bo revščine manj. Domislil se je projekta Petka za nasmeh. Pet evrov za šolsko kosilo.
V štirih letih je s člani društva, član pa je vsakdo, ki podari pet evrov, zbral 165.000 evrov. Danes 720 petkarjev, kot pravijo tistim, ki vsak mesec namenijo pet evrov za otroka v stiski, skrbi za 167 otrok. Sodelujejo z 42 osnovnimi šolami in eno srednjo. Še posebno zadovoljen je, ker dobrotnike najdejo, tudi če otroka ne izpostavijo v javnosti. »Ljudje pomagajo, ker se jim to zdi prav. Čeprav je resnični problem prav to, da se pri nas pretvarjamo, da težav ni, dokler nam jih kdo slikovito ne prikaže.«
Po dveh letih je ugotovil, da je čas za peticijo, ki bo opozorila, da je treba spremeniti sistem. Ker je takrat že vedel, da je bilo razprav o tem, kako reševati problem revščine, veliko, s peticijo ni zgolj želel spodbuditi še ene, ampak pridobiti tudi konkretne podatke, koliko je revnih otrok v državi. Izkazalo se je, da jih nima nihče. Pošiljali so ga od enega uradnika do drugega in nazadnje so jih dobili pri informatiku na ministrstvu za socialo. Ob koncu peticije, ki jo je podpisalo 15.000 ljudi, so se s poročilom obrnili na vse vladne stranke, a se nihče ni odzval. V vsem tem času so se le enkrat sestali z državno sekretarko na ministrstvu za socialo. »To je škoda. Če se nekdo ukvarja s področjem, sodeluje s šolami in drugimi nevladnimi organizacijami, po določenem času pridobi veliko informacij in znanja. Lahko bi si vzeli pet minut časa in nam prisluhnili. Sem pa vesel, da smo jih na koncu, ko smo stopili skupaj še z Anito Ogulin in Zvezo prijateljev mladine, Unicefom in drugimi, prisilili, da so nam prisluhnili.«
Iskrene čestitke, bralci so vas izbrali s prepričljivo večino. Že petič zapored je Delova osebnost človek, ki pomaga drugim. Kaj nam to pove o naši družbi? Da nam gre res slabo? Ali da smo občutljivi za stisko drugih?
Meni pove predvsem, da država nima dovolj posluha za stisko, državljani pa razumejo, kaj je treba narediti, da se stvari uredijo. Fascinira me ta razlika med državo in državljani. Državljani znamo stopiti skupaj, ko je to nujno. Sodelujemo v humanitarnih akcijah. Hkrati pa kot družba ne izvajamo pritiska na oblast, naj spremeni sistem. Raje pomagamo sami. Nakažemo denar na bančni račun. S klikom na spletno anketo podpremo nekoga, ki pomaga. Dobro je, če to počne nekdo drug v našem imenu. S svojim glasom ga dvignemo na piedestal, hkrati pa molčimo, ko država pripravlja zgolj parcialne ukrepe za reševanje revščine. V vsem tem hitenju zmanjkuje časa za poglobljene razmisleke, zato nam ustreza, ali se nam ponudi priložnost, da smo del nečesa dobrega, čeprav s klikom ali transakcijo. Tako na hitro podpremo dobre rešitve.
Vi ste vendarle naredili korak več. Ko ste videli televizijski prispevek o otroku, ki je potreboval pomoč, niste zgolj nakazali denarja.
Moral sem se odzvati. V nekem trenutku mi klikanje in nakazovanje ni več zadoščalo. Leta 1991, ko so iskali ljudi, ki bi se bili pripravljeni izpostaviti pri ustvarjanju samostojne države, sem bil premlad. Ampak spominjam se tistih sanj. Takrat smo šli po svoje, da nam bo bolje. Leta 2012 sem se vprašal, ali je to res to, za kar smo takrat dali svoj glas. Imel sem srečo, da sem lahko določil svoja pravila, da sem izbral, na katerih vrednotah bo temeljil moj projekt. Da bodo to poštenje, iskrenost, transparentnost, da bomo dajali denar za otroke, ki potrebujejo pomoč, za nič drugega.
»Ko smo začeli s Petko, sem ocenil, da bi okoli devet tisoč otrok potrebovalo našo pomoč. Potem sem ugotovili, da je v prvem dohodkovnem razredu kar 40.000 otrok.« Foto: Matej Družnik
Kaj ste si izbrali za prvi cilj, komu in za kaj ste želeli nameniti pet evrov?
Najprej sem izračunal, koliko »petk« bi morali zbrati, izhajal sem iz položnice svojega sina, in koliko otrok bi potrebovalo našo pomoč. Ocenil sem, da je na vsaki šoli morda okoli dvajset takih otrok, torej približno devet tisoč. Pet podarjenih evrov na mesec ni veliko, ampak majhnost zneska lahko nadomestimo s številom dobrotnikov.
Tu je bilo seveda še vprašanje, kaj narediti z denarjem. Šolsko kosilo je bilo idealna rešitev; podarjeni denar omogoči plačilo toplega obroka otroku iz družine v finančni stiski. Tega obroka mu nihče ne more vzeti, nihče ne more tega denarja zapraviti, čeprav za plačilo zapadlih položnic. Hkrati pa je šola institucija, ki zagotavlja transparentnost.
Je bilo težko najti otroke, ki jim boste pomagali? Starši pogosto prikrivajo svojo stisko, ker jih ne želijo izpostaviti.
Prvi denar smo želeli nameniti otroku iz prispevka, a se nam je njegova mati zahvalila, saj so po oddaji dobili dovolj pomoči. Potem smo se obrnili na njegovo šolo. Vprašali smo, ali še kdo potrebuje pomoč. Tako se je začelo.
Veliko se govori o tistih, ki izkoriščajo sistem socialne pomoči. Kakšen je vaš občutek po teh štirih letih? Jih je res veliko? Ali so to izjeme?
V vsakem sistemu so ljudje, ki ga izkoriščajo, vprašanje je le, kolikšen je ta delež. Tega podatka nimam in pričakoval bi, da ga bo nekdo končno pridobil in objavil. Samo tako bomo lahko prekinili govorice. Iz raziskav v tujini je razvidno, da je odstotek zelo majhen.
Mislim, da je varovalk pred zlorabami sistema dovolj. Problem je, da ne povemo dovolj jasno, kakšne vrste pomoči so na voljo, niti to, kaj vse je treba zanje početi. Tako se dogaja, da na družbenih omrežjih razpravljamo brez pravih informacij in da se razprava napaja iz jeze tistih, ki se jim zaradi nizkih socialnih prejemkov zdi, da jim država ne pomaga dovolj, in tistih, ki menijo, da brezposelni, ki samo poležavajo, dobijo veliko. Pogovarjati bi se morali o drugih dilemah in iskati smiselne rešitve.
Katere informacije umanjkajo? Ali jih sploh imamo, če smo celo podatek o tem, koliko otrok živi pod pragom revščine, pridobili šele z vašo pomočjo?
Država ljudem v stiski namenja marsikatero vrsto pomoči, vendar v javnosti nimamo celovitega pregleda, koliko daje, komu daje, zakaj daje, pod kakšnimi pogoji daje.
Hkrati pa bi se morali tudi vprašati, ali denar, ki ga Slovenija kot socialna država namenja revnim, zadošča za njihovo dostojno preživetje. Je 290 evrov pomoči na osebo dovolj, če po drugi strani vemo, da je prag revščine za tričlansko družino 1080 evrov? Tričlansko družino smo vzeli za merilo, ker je to najbolj tipična oblika družine z otroki, ne glede na to, ali v njej živijo starši in en otrok ali eden od staršev in dva otroka.
Službe za stike z javnostjo bi morale poskrbeti, da se to izve. Kot bi morale poskrbeti tudi za dostopne in razumljive informacije, kaj narediti, če izgubimo službo. Kam naj se obrnemo? Kaj nam pripada? Prva misel je seveda center za socialno delo, ampak tja bi sam, recimo, rad prišel opremljen z osnovnimi podatki.
Ko smo začeli s Petko, sem ocenil, da bi okoli devet tisoč otrok potrebovalo našo pomoč. Potem sem ugotovili, da je samo v prvem dohodkovnem razredu 18.000 osnovnošolcev in da je vseh otrok v tem razredu 40.000. Ob razpravi o kosilih se je v parlamentu veliko govorilo, da starši 2000 otrok iz tega razreda niso izkoristili pravice do subvencije in da bi bilo treba ugotoviti, zakaj ne. Seveda! Ampak ta podatek je znan že poldrugo leto. Mi smo ga razkrili. Kje so bili ves ta čas? Zakaj tega niso ugotavljali? Zanima me, ali parlamentarci vedo, koliko osnovnošolcev živi v družinah, ki so pod pragom revščine? Bodo glede tega kaj naredili?
