Radikalci uspevajo v slabo urejenih državah

Svoje radikalce smo dobili tudi v našem podalpskem raju. Kako z njimi živeti in kako jih premagati?

Objavljeno
07. september 2018 06.00
Posodobljeno
07. september 2018 06.55
Javnost se zdaj tudi v Sloveniji sprašuje, kdo so ljudje, ki sodelujejo v radikalnih skupinah, in kaj jih žene. FOTO: Reuters
Ljubljana – Slovenija se je spopadla z neprijetno resnico, da imamo tudi pri nas ljudi, ki so pripravljeni v nasprotju z zakonom prijeti za orožje, ker menijo, da jih uradne varnostne strukture niso zmožne obraniti. Vaške straže, ki smo jih ta teden odkrili v Sloveniji, v bolj ali manj nasilnih oblikah poznajo v sosednji Italiji, v državah nekdanje Jugoslavije, v Bolgariji, na Madžarskem, v Grčiji ...

Kdo so ti ljudje, kaj jih žene, česa jih je strah in kam privede mižanje oblasti ob takih pojavih? Na ta vprašanja iščemo odgovore vse od posnetkov skupine oboroženih zamaskirancev na Štajerskem pod vodstvom nekdanjega šefa mariborskih nogometnih navijačev in nesojenega predsednika Andreja Šiška. Ali je tak pojav smešen, niti približno ni stvar posameznikovega okusa.
 

Podcenjevanje kriminalnih navijačev se slabo konča


Tudi v Brežicah rojeni srbski vojni zločinec in poklicni kriminalec Željko Ražnatović Arkan je bil nekoč vodja navijačev v Beogradu. Pozneje med krvavima vojnama na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini je država mižala na obe očesi ob Arkanovih zločinih nad civilnim prebivalstvom.

Ker ga država Srbija ni preganjala za organiziranje paravojaških enot, je bil učinek tega enak soudeležbi države pri Arkanovih zločinih. Poleg tega je Arkan kmalu postal močnejši od države, za katero se je kot samooklicani domoljub menda boril. Končal pa je tako, kot plesalci v spiralah nasilja v neurejenih državah najpogosteje tudi končajo, klonil je pod streli policista s kriminalnim ozadjem.


Dediščina balkanskih vojn kot večno leglo nasilja


Obdobje po vojnah na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini je območje nekdanje Jugoslavije pahnilo v obdobje, ko vojaškega nasilja navzven ni videti, v slabih gospodarskih in socialnih razmerah pa grožnja s ponovnim izbruhom nasilja nenehno brbota tik pod površjem javnega življenja.

Predvsem v BiH, ki sodi med najrevnejše države v Evropi in hkrati med države, kjer imajo z vojno zaznamovani ljudje največ orožja, ima nedelujoča in razklana država boleče izkušnje z radikalizmi vseh vrst.

Znano je, da v BiH obstajajo predeli, kot je vas Gornja Maoča v bližini Brčkega, ki so poseljeni z radikalnimi pripadniki vahabitskega gibanja in medvojnimi člani mudžahedinskih enot bošnjaške vojske, kamor policija brez močnega oboroženega zavarovanja redko vstopi.

Kaj žene ljudi v združevanje v radikalne oborožene skupine, smo vprašali Bakirja Alispahića, medvojnega ministra za notranje zadeve BiH ter prvega direktorja bosansko-hercegovske tajne policije, ki procese radikalizacije zelo budno spremlja.

»Ob pogledu na vse številnejše pojave združevanja radikalcev v oborožene paravojaške formacije v naši regiji se nehote vprašam, ali nas morda katera od velikih svetovnih sil ne preizkuša, kako pripravljene so se države odzivati na tovrstne pojave. Kakorkoli nenavadno se sliši, takšna teza ni nemogoča. Hkrati pa se v vseh državah regije krepijo nacionalizmi, ljudi ni več sram na glas se istovetiti z najbolj zavržnimi fašističnimi stališči, kar je idealen teren za širjenje idej, ki vodijo v radikalizacijo,« pravi Alispahić, sicer predavatelj na sarajevski fakulteti za kriminalistiko, kriminologijo in varnostne vede.


Prostor za verske skrajneže


Verske skupnosti so po koncu oboroženih spopadov v BiH na svoj način zapolnile praznino, ki jo je za seboj pustila razdejana država. Po etničnih ločnicah razklana in na deset kantonov razdeljena je državna skupnost BiH zelo neučinkovita na vseh področjih, zato ni nenavadno, da je nesposobna ustreznega preprečevanja pojavov radikalizacije in odzivanja na nasilna dejanja radikaliziranih članov družbe.

»Glede paravojaških skupin tu ni prostora za šalo ali pametovanje. Zadeva je nezakonita in zelo nevarna, varnostni sistem pa mora biti sposoben ustreznega, hitrega in odločnega odzivanja na tovrstne pojave. Radikalci najbolje uspevajo prav v najslabše urejenih državah,« pravi Alispahić.

Sogovornik dvomi o tovrstni sposobnosti svoje države, ki je tako imenovani Islamski državi na bojiščih Sirije prispevala več kot 250 borcev. »Vojna pri nas nikoli ni bila zares končana, države pri nas vodijo liki, ki svojim državljanom ne zmorejo in ne znajo ponuditi nič, kar bi jih premaknilo naprej. Se pa takšni voditelji odlično znajdejo v napol vojnem stanju, ko so ljudje razklani na nacionalistične tabore, ki živijo v nenehnem strahu drug pred drugim. Dolgoročno je takšno stanje zelo nevarno,« pravi Alispahić.


Kdor ne ustavi kriminalcev, tudi paravojakov ne bo


Da so države na območju nekdanje Jugoslavije, kljub bolj ali manj neprepustno zaprtim mejam, še vedno tesno povezan in razmeroma lahko prehoden prostor, ko ljudi iz različnih držav poveže skupni interes, najbolj plastično kažejo organizirane kriminalne skupine.

»Dejstvo je, da čezmejno sodelovanje med državnimi organi pregona poteka precej počasneje in bolj okorno, kot deluje naveza kriminalnih skupin iz različnih držav. Državna politična vodstva, ki so predvsem v BiH in Srbiji pogosto kar povezana s kriminalnimi strukturami, preprosto ne želijo obračunati s kriminalom,« pove Alispahić.

Uspeh na javnem razpisu na katerikoli ravni v BiH, od občinske, kantonalne do državne ravni, je brez podkupnine znanstvena fantastika. V takšnih razmerah ekstremistične in paravojaške skupine oblasti pogosto tudi prav pridejo kot nekakšna bergla. »Kadar se v javnosti začne preveč na glas govoriti o nečednostih oblasti, je mogoče pričakovati tudi kakšne odmevne novice o islamistih iz Maoče, četnikih iz Višegrada ali kakšnem vojaškem taboru za mlade fante v Srbiji,« iz svojih izkušenj ocenjuje sogovornik.


Brez zunanjih vplivov ne gre


Albinot Maloku, politični analitik s Kosova, ki je Isisu dalo več sto borcev, ocenjuje, da gre v primeru ljudi, ki so šli na sirska bojišča »večinoma za ljudi, ki so podlegli zunanjim vplivom. Podobno kot sem prepričan za mladostnike, ki so se na jugu Srbije urili v vadbišču pod sponzorstvom ruske države,« pravi Maloku.

Pojav Šiškovih borcev Malokuja ni presenetljivo in ga vidi kot del trenda krepitve radikalne desnice v Evropski uniji. »Slovenija je del EU in kot takšna se negativnim trendom težko izogne. Dvomim tudi, da se bo Slovenija sama brez jasne vizije in usklajenega delovanja z drugimi članicami EU uspela učinkovito spopasti z radikalizacijo,« ocenjuje Maloku.

Kako se bo Evropa v prihodnje spopadala z radikalci in ekstremisti vseh barv, bo zelo odvisno od uspeha Nemčije v boju z neonacisti na vzhodu države, dodaja sogovornik iz Prištine.