»Ranjenci so mi dajali vse, kar so mogli«

Najmlajši borec druge svetovne vojne.

Objavljeno
26. maj 2020 10.00
Posodobljeno
26. maj 2020 10.00
Kako je bilo včasih? »Tovarištvo. Ob sobotah smo delali do 12. ure, potem pa smo šli k nekomu in pomagali pri betoniranju ali zidanju hiše. Enkrat pri tem, drugič pri drugem,« pravi Vladimir Sluga. Foto Simona Fajfar
Pred dvema letoma je Sergej Lavrov, ruski zunanji minister, 79-letnemu Vladimirju Slugi dejal, da je najmlajši borec druge svetovne vojne, ker je bil kot otrok – ni imel niti dve leti – v partizanski bolnici Bobovec, ki je bila v Kočevskem rogu. »Še danes mi je uganka, kako je Lavrov to izvedel,« pravi Vladimir Sluga, ki je bil v času po vojni, ko je bil srčkan svetlolas fantič, nekakšna maskota partizanskih srečanj.
 

Kako to, da ste prišli v skrivno partizansko bolnico Bobovec, kjer ni bilo vode ali elektrike? Imeli niste niti dve leti.


Naša družina je živela v Zalogu pri Ljubljani. Moj oče je bil španski borec in je bil aktiven tudi po vrnitvi. Tudi mama je delala v ilegali. Po pripovedovanju vem, da je bilo novembra 1942, ko je mama nekega jutro vstala in strašno zavpila, ker je bila na vratih narisana črna roka. To je bil znak za Italijane – narisali so ga domači izdajalci –, katere ljudi naj odpeljejo. Družine so imele največ 12, morda 24 ur časa, da se umaknejo pred Italijani.

Mama je popokala mene, ki sem bil takrat star morda leto in še malo, pa brata, ki je bil dojenček, star tri mesece. Pri Kašlju, kjer je bila včasih zelo nizka voda, je z nama – bil je november – prebredla Ljubljanico. Potem smo bili kakšna dva dni v neki hiši, kjer smo se posušili in počakali, da je prišla zveza, torej človek, ki nas je odpeljal naprej k partizanom. Odšli smo na Pugled, od koder so ljudi razvrščali naprej. Mi smo, tako so mi pripovedovali, v kakšnih 14 dneh prišli v Črnomelj. Tam je bilo mami nerodno, ker je prišla v partizane z dvema otrokoma in so se zmenili, da gre v neko novo bolnico, ki so jo ustanovili partizani. In smo šli v partizansko bolnico Bobovec v Kočevskem rogu, kjer je bila kuharica.


Vladimir Sluga
Rojen leta 1941 v Ljubljani, potem pa ga je mama novembra 1942 zaradi strahu, da jih bodo Italijani odpeljali v internacijo, skupaj z nekajmesečnim bratom odnesla k partizanom. Do konca vojne je živel v partizanski bolnici Bobovec v Kočevskem rogu, kjer ni bilo vode, elektrike ali drugih ugodnost takratnega življenja. Seveda kot majhen otrok ni vedel, kaj se v resnici dogaja: da živi v ilegalni bolnici in v vojni. Tam sem se imel res lepo in so mi ranjenci dajali vse, kar so mogli, se spominja. Po vojni so živeli v Reki, kjer je najprej obiskoval slovensko šolo, ker je bilo tam veliko slovenskih strokovnjakov. Zdaj je predsednik zveze borcev v Zadobrovi. Ko je prevzel funkcijo, je bilo v zvezi 38 članov, zdaj jih je 320.


Kako se tistega časa spomnite vi?


Spomnim se, da so me ranjenci hecali in imeli za zabavo, češ, »Glej jo tamle, miška!«. Smejali so se mi, ko sem tekal tam okoli. Nisem pa vedel, kaj se v resnici dogaja, da smo v ilegalni bolnici in v vojni. Jaz se samo spomnim, da sem se imel res lepo in so mi ranjenci dajali vse, kar so mogli.


image
Mali Vladimir Sluga s partizani. Foto Simona Fajfar


Kaj ste jedli?


To, kar je moja mama sčarala. V partizanih ni bilo veliko hrane in tudi ne drugega. Tam naokoli – partizanska bolnica Bobovec je v bližini Mačkovca oziroma Koprivnika – ni bilo nobene kmetije. A mama je vsak dan vedela, kaj bo kuhala. Zvečer je v svoj dnevnik s tako lepo pisavo napisala jedilnik. »Namesto da bi šla spat, sem razmišljala, kaj bom kuhala, ker nisem nič imela,« mi je večkrat povedala. Krompir je bil luksuz.
 

Kaj se še spomnite iz pripovedovanj?


Da je bilo v partizanih zelo strogo. Je mama pripovedovala, da sladkorja ni bilo in so v bolnici uporabljali med. Enkrat je pozabila zapreti sodček z medom in je zjutraj v njem našla polno polhov. Takrat se je zbala, da jo bodo ustrelili, če bi ugotovili, da je bila sabotaža. Marsikateri je bil tudi po nedolžnem ustreljen.



»Mama je popokala mene, ki sem bil takrat star morda leto in še malo, pa brata, ki je bil dojenček. Pri Kašlju je z nama – bil je november – prebredla Ljubljanico.«

 

Bolnica Bobovec je imela tudi skrivališče?


Tam blizu, kakšnih sto metrov stran, so stene, kjer so partizani uredili skrivališče za primer krize: ranjence in onemogle so zakopali pod sneg. Še vedno mi ni jasno, kako so nas med ofenzivo spravili pod sneg – verjetno so nas s kakšnimi deskami pokrili in nanje nametali sneg, da smo bili tam skriti tri dni. Ne vem, kako to, da nismo zmrznili, a tam smo bili tri dni, tako da so Nemci šli mimo. Mama je rekla, da sem bil do vrha posran, ona pa ni imela nobene vode.


Takrat se je vaša mama morala tudi odreči mlajšemu sinu?


Leta 1943, ko je bila ofenziva, so mami naročili, da mora mojega brata, ki je bil dojenček, oddati. Dali so ji 12 ur in eno zvezo, da je mojega brata Jožkota, ki je imel kakšnih sedem mesecev, odpeljala v Žužemberk, k družini na veliki kmetiji, kjer so bili menda partizanski. Mama je tam prespala, zjutraj pa je šla sama nazaj, da je naprej kuhala za ljudi v partizanski bolnici Bobovec.
A kaj se je zgodilo z mojim bratom? Žena tega kmeta je bila zelo verna in je župniku povedala, da ima partizanskega otroka. Župnik ji je rekel, da naj koška, v katerem je bil otrok, nič ne menja, da ga naj kar pusti v njem, tudi potem, ko ga je že prerasel. Ne vem kaj in kako, ampak nogi sta se mu v gležnjih deformirali, tako da je, ko je shodil, hodil po členkih. Ob nedeljah pa so ga vozili k maši, da je župnik kazal nanj: »Glejte, take otroke delajo partizani«.

»Mama je pripovedovala, da sladkorja ni bilo in so v bolnici uporabljali med. Enkrat je pozabila zapreti sodček z medom in je zjutraj v njem našla polno polhov.«


 

Kdaj se je vaša družina po vojni spet zbrala?


Ko je bilo konec vojne in so bolnico Bobovec zaprli, so naju odpeljali v Bari v Italijo. Takoj, ko je bilo možno, sva šla v Biograd na moru, kjer je bil moj oče poveljnik mesta, od tam pa smo vsi trije šli v Ljubljano. Toda šele konec leta 1945 je mama našla tudi Jožkota v sirotišnici pri uršulinkah v Ljubljani. Sploh ni verjela, da je to njen otrok, tako je imel deformirani nogi. Bila je panika, kaj zdaj …

Takoj je šla k dr. Pavlu Lunačku, ki ga je poznala iz Roga, saj je bil eden tistih, ki so poskrbeli, da so organizirali partizansko zdravstvo in je tudi operiral v teh skrivnih bolnicah v Rogu. Svetoval ji je, da naj gre k mizarju, ki naj ji naredi desko v obliki črke T in naj otroku stopala vsak večer trdo, res trdo povija. Da se bosta nogici mogoče popravili. In sta se. Malo se je poznalo, a sta bili nogi proti tistemu, kar je bilo prej, normalni.


image
Lesna goba iz partizanske bolnice Bobovec. Foto Simona Fajfar


Kaj se je dogajalo z vašo družino po vojni?


Najprej smo živeli v Zalogu, kjer je bil oče doma. Na železnici je bil inštruktor za električne stroje. Potem pa so nas leta 1957 poslali na Reko, kar čez noč. Prišel je tovornjak, nanj smo naložili tistih nekaj omar – saj ni bilo veliko – in smo se preselili na Reko.


Tam ste začeli obiskovati šolo?


Na začetku sem hodil v slovensko šolo na Reki, ker je bilo veliko slovenskih strokovnjakov, ki so delali na železnici ali v ladjedelnici 3. maja. Slovenska šola je na Reki delovala tri leta, potem pa so jo ukinili in smo začeli obiskovati hrvaško šolo, kjer je bil velik poudarek na italijanščini.
Naša družina se je po šestih letih vrnila v Ljubljano. Takrat nas je bilo že pet, saj si je oče želel hčerko in jo tudi dobil. Ko smo se vrnili v Slovenijo, nismo odšli domov, na kmetijo v Zalog, ker jo je namesto očeta podedoval njegov brat. Mi pa smo nekaj časa stanovali v neki baraki, potem pa smo dobili staro hišo v Zadobrovi, jo čez čas kupili in obnovili.

»Še vedno mi ni jasno, kako so nas med ofenzivo spravili pod sneg – verjetno so nas s kakšnimi deskami pokrili in nanje nametali sneg, da smo bili tam skriti tri dni.«


 

Vi pa ste bili kot otrok maskota partizanskih srečanj?


Drži. Včasih mi je bilo kar malo nerodno. V Jelenovem žlebu, na primer, kjer so mi ničkolikokrat kazali, za katero skalo so tolkli Italijane, češ, »smo jih tle počakali in jih tolkli«. Sem pa tudi doživel nesoglasja, kaj se je kje dogajalo.


image
Fotografija Vladimirja Sluge iz časov po vojni, ko je bil v primerno ukrojeni obleki sodeloval na različnih proslavah. Foto Simona Fajfar


Kje ste se zaposlili?


Šel sem k vojakom, se zaposlil v Saturnusu in tam delal do penzije. Bil sem v orodjarni, na koncu pa v komerciali, v nabavi. Saturnus je, so rekli včasih, rdeča trdnjava. Tam je bila Kardeljeva Pepca, pa Franc Leskovšek Luka … Nikoli ne bom pozabil, da je bil očetov sošolec Rakušček direktor Saturnusa in sem, ko sem prišel od vojakov, pred sprejemom v službo moral oddati ne le svoj, ampak tudi očetov življenjepis. Pa sem rekel: »Pa saj ga poznate«. Vendar se je kontroliralo, kakšne kadre so dobili v Saturnus. Pa sem bil predsednik mladinske organizacije, pa delegat, zdaj pa sem predsednik zveze borcev v Zadobrovi. Se hecam, a niti ne preveč, ko rečem, da smo najboljši. Ko sem prevzel funkcijo, je bilo 38 članov, zdaj pa nas je 320.


Katere vrednote so iz časov, ki so za nami, za vas najpomembnejše?


Tovarištvo. Kako je bilo včasih? Ob sobotah smo delali do 12. ure, potem pa smo šli k nekomu in pomagali pri betoniranju ali zidanju hiše. Enkrat pri tem, drugič pri drugem. Vsak mlad fant, ki se je poročil, je začel graditi hišo. Jaz sem imel lopato kar s seboj v službi, ker je bilo običajno, da smo šli popoldne »delat plato«. Tam je bila malica, pa nekaj veselja in je bila hiša hitro narejena. Ali pa mi je mojster v Saturnusu rekel, da naj bom v soboto kar doma, ker me bo mogoče rabil. In nisem šel nikamor, čakal sem, če me bo poklical. Ali pa so rekli, da bodo plače malo zmanjšali, ker je treba nabaviti opremo za podjetje … pa smo to razumeli.


Kdaj ste bili zadnjič v bolnici Bobovec?


Ko nas je zbral Franci Palčič, katerega oče je bil tam bolničar. Pred tem sem bil tam še trikrat, kmalu po vojni, ko je bolnica še stala. V spominu mi je ostala predvsem cerkev, ki je bila zapuščena že med vojno. Zdaj pa, ko sem zagledal njene ruševine, se mi je v spominu vse postavilo na svoje mesto.