Razburkanega morja ni mogoče umiriti

Piran, Sečovlje – Danes je v Piranskem zalivu pihal močan jugo, nekaj časa tudi lebič, in napovedal razburljiv dan. Več ur po skoraj dveurnem branju razsodbe v Haagu niti ribiči in veliko analitikov niso prav dobro razumeli, kaj so zares razsodili arbitri. Joško Joras se je skoraj zjokal, pozneje pa upal, da bo zemlja, od katere živi, ostala v »piranski lasti«. Piranski ribiči mrežarji so bili zadovoljni, ker se je morje v Piranskem zalivu zanje nekoliko razširilo. Povsem drugače pa so novico razumeli ribiči kočarji.

Še najhitreje je med ribiči nova razmerja na morju razumel koprski ribič Silvano Radin, ki je dolga leta vlekel mreže vse do odprtega morja in še dlje. Od afere s prisluhi leta 2015 smejo slovenski ribiči samo še miljo čez sredinsko črto. »In pri tem bomo ostali. Ne verjamem, da se bo hitro kaj spremenilo,« je dejal Radin, ki jasno razume haaške arbitre: »Slovenija ni dobila stika z odprtim morjem, kot piše in zahteva arbitražni sporazum. Med Slovenijo in odprtim morjem ostaja po tej razsodbi hrvaško morje. Sodišče je dalo samo koridor, v katerem imajo vse ladje nedotakljivo svoboščino plovbe. To pomeni, da nas Hrvati tam ne smejo ustaviti. Toda morje v tem koridorju ostaja hrvaško, saj ona sprejema zakone, njeni ribiči lahko ribarijo, izkoriščajo dno, Hrvati tam lahko vrtajo v podzemlje, oni lahko opravljajo morske raziskave, rešujejo ... Mi bomo lahko še pluli v odprto morje. Kmalu pa bodo tudi tam začeli uresničevati svojo že razglašeno ekološko-ribolovno cono in slovenski ribiči bomo ostali ujeti v svojem zaprtem morju,« pojasnjuje koprski ribič, ki upa, da bodo poslanci zahtevali tisto klavzulo, ki so jo postavili, če tribunal ne bo spoštoval zahtev iz sporazuma. V Sloveniji je le še peščica pravih ribičev. Vse kaže, da bi takšna razsodba dokončno zapečatila njihovo usodo, se boji Radin.

Joras že išče rešitve

Prav zbegan je bil Joško Joras, prebivalec z južnega brega Dragonje, iz Sečovelj 1, ki je odločno zavrnil možnost, da bi selil od tam, kjer je zdaj in kjer pridno obdeluje kar nekaj obdelovalnih površin Sklada kmetijskih zemljišč RS. Po prvem šoku je premleval utopično zamisel, ali ta zemlja ne bo ostala v lasti slovenskega sklada kmetijskih zemljišč. A še najbolj se zanaša na Hrvate, da res ne bodo spoštovali razsodbe in bi tako ostal južni breg Dragonje še zmeraj sporno ozemlje.

»Zame je bila novica, ki jo je prebral predsednik arbitražnega sodišča, najprej velik šok. Tako da sem se moral kar umakniti od javnosti in sem se 'izgubil' na svojih njivah. Po dveh urah pa sem se že nekoliko zbral. Zelo si želim in upam, da nikoli ne bo implementacije, pa ne, ker bi želel komu slabo, ampak zato, ker menim, da to ne samo ob Dragonji, tudi na morju ni dobra rešitev. To sploh ni tisti stik, ki smo ga vsi pričakovali. Zdaj vse upe polagam v to, da se bo ponovila usoda sporazuma Drnovšek-Račan, ki ni obveljal. Nisem se vdal v usodo, nočem kapitulirati. Natančno sledim Cerarjevemu vodilu: »Slovenec sem, ne jamram, iščem rešitve.« Moram vse skupaj prespati in res poiskati rešitev. Srečen seveda nisem. Zdaj ko je prvi šok popustil, upam, da 'arbitražna juha' le ne bo tako vroča.«

Eden od prebivalcev iz Sečovelj, ki ni hotel biti imenovan, je dejal, da je nerešen problem ob Dragonji še najboljši za obe državi, ker nobeni ni treba skrbeti za sodobno ureditev infrastrukture, ceste, kanalizacije, za pomoč ljudem pri razvoju že na videz precej zanemarjenega območja. Ljudje si v takšen sporen prostor ne upajo veliko investirati. Območje ob Dragonji pa je poplavno. In če bi ga Hrvaška hotela protipoplavno zaščititi, bi morala za to prositi Slovenijo. Visoka voda ne prihaja samo s hrvaške strani.

Usodni tanker

Stari Pirančani so opazili, koliko pozornosti je arbitražno sodišče posvetilo na savudrijski obali nasedlemu tankerju Nonno Ugo pred 44 leti. Kdo je reševal in kako. Portorožani dobro vedo, da so bila to predvsem slovenska podjetja in reševalne ekipe. Dolgoletni komandir koprske pomorske policije Mirko Slukan natančno opiše, kje je bil privezan koprski patruljni čoln M 44 na dan osamosvojitve. »Pol leta prej smo se v Pulju tudi pisno dogovorili to, kar smo počeli leta: da bomo poleg Piranskega zaliva nadzorovali še morje do T5.« V Umagu so imeli samo motorni čolniček, ki je občasno patruljiral tik ob savudrijski obali. Predvsem pa so vse svoje sile preselili iz Istre v nevarnejša hrvaška območja. »Sedanja rešitev zunaj zaliva je slabša od vseh pričakovanj,« pravi Slukan.

Velik del Slovencev pa verjame predstavnikom države, ki razsodbo kujejo v zvezde. V upravi za pomorstvo so številni šolani pomorščaki računali, da bo Slovenija zunaj zaliva dobila več morja. Kljub temu pa bodo po uveljavitvi razsodbe (če bo) imeli za 33 kvadratnih kilometrov več morja za nadzor, v primerjavi s tem, kar po vseh teh letih nadzirajo zdaj – do polovice zaliva. A sobivanje s Hrvati kljub še tako neugodni sodbi tudi vnaprej gotovo ne bo preprosto.