Razkol ostaja med politiki in med zgodovinarji
Dan spomina na žrtve vseh totalitarnih režimov: V ospredju je le še v nekaj državah srednje in vzhodne Evrope
Odpri galerijo
Mineva deset let od sprejetja resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu v evropskem parlamentu.
Foto Uroš Hočevar
Ljubljana – Ob deseti obletnici sprejetja resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu v evropskem parlamentu ter razglasitvi 23. avgusta za dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov se zdi, da so aktivnosti omejene le še na nekaj držav srednje in vzhodne Evrope.
Zadnji odmevnejši projekt je bila skupna izjava ministrov za pravosodje in zunanje zadeve Estonije, Latvije, Litve, Romunije, Hrvaške, Češke, Poljske in Madžarske avgusta lani v estonski prestolnici Talin. Takrat so se zavzeli za nadaljnje aktivnosti pri razkrivanju komunističnih zločinov, ustanavljanju novih inštitutov in platform, neomejenem dostopu do arhivov ter ne nazadnje za kazensko preganjanje tistih, ki bi bili spoznani za krive zločinov zoper človeštvo, saj, kot so zapisali v izjavi, »številni še živijo med nami«.
Resolucija o evropski zavesti in totalitarizmu je bila v evropskem parlamentu leta 2009 sprejeta s prepričljivo večino, vendar prevladuje vtis, da so se s sprejetjem tega akta aktivnosti v večini držav tudi končale. To velja tudi za Slovenijo, kjer je državni zbor oktobra 2009 sprejel le deklaracijo o seznanitvi z resolucijo, zato so v SDS do zdaj predlog o podpori v državnem zboru podali še štirikrat, nazadnje marca letos, vendar nikoli niso zbrali večine glasov. V SDS menijo, da so s tem v koaliciji levih strank »jasno pokazali, da želijo selektivno izbirati, katerega od totalitarizmov se bo obsojalo, in da ne pristajajo na obsodbe vseh treh«.
Za komentar smo zaprosili vse parlamentarne stranke, odgovor so poleg SDS posredovale le še tri. V SD ne vidijo razloga, da bi morali o omenjeni resoluciji odločati še enkrat, sicer pa resolucija nima pravno zavezujoče veljave, ta dokument lahko razumemo kot priporočilo, kako naj se države soočijo s preteklostjo. Pri Desusu menijo, da je Slovenija sprejela in uveljavila pravne akte, ki pomagajo razkrivati in proučevati polpreteklo zgodovino, v SAB pa pravijo, da z resolucijo nimajo težav in spoštujejo v njej izražene vrednote, težave pa imajo, ko se ta resolucija »zlorablja za politične namene«.
Podobno kot stranke je pri nas razdeljeno tudi zgodovinopisje. Zgodovinar dr. Bojan Godeša z Inštituta za novejšo zgodovino meni, da z vidika metodološke ustreznosti in zgodovinske verodostojnosti izbira 23. avgusta kot spominskega dneva nakazuje njeno problematičnost. Ta datum ne more biti središčna točka za razumevanje zgodovine 20. stoletja in zamegli ter relativizira vzroke za izbruh druge svetovne vojne. Totalitarna paradigma predstavlja izhodišče za tezo o »zmagoslavju premaganih«, s katero naj bi tisti slovenski protikomunisti, ki so med vojno izbrali kolaboracijo z okupatorjem kot svojo politično opredelitev, postali moralni zmagovalci medvojnega notranjega spopada. Takšno utemeljevanje je zgolj evfemizem za shematska, ideološka in pristranska prizadevanja za rehabilitacijo med vojno poraženih, s kolaboracijo obremenjenih sil ter hkrati stigmatizira in kriminalizira partizanstvo, pravi Godeša.
Povsem drugačno je stališče zgodovinarke dr. Tamare Griesser Pečar iz Študijskega centra za narodno spravo. Kot poudarja, je bilo žrtev komunizma okoli sto milijonov, posledice pa še živeče žrtve in njihovi svojci čutijo še danes. Slovenija na državni ravni še ni obsodila komunističnega totalitarizma ter njegovih medvojnih in povojnih zlih dejanj. Večini poslancev levih strank povzroča obsodba komunizma težave, ker ni bilo lustracije, nismo potegnili prave ločnice med totalitarno preteklostjo in novo slovensko državo. »Vprašanja polpretekle zgodovine nas bodo obremenjevala tako dolgo, dokler ne bomo pripravljeni svoje zgodovine sprejeti take, kot je bila, s svetlo in temno stranjo. Tako dolgo tudi ne bomo mogli govoriti o tem, da je tranzicija uspela,« meni Griesser Pečarjeva.
Zadnji odmevnejši projekt je bila skupna izjava ministrov za pravosodje in zunanje zadeve Estonije, Latvije, Litve, Romunije, Hrvaške, Češke, Poljske in Madžarske avgusta lani v estonski prestolnici Talin. Takrat so se zavzeli za nadaljnje aktivnosti pri razkrivanju komunističnih zločinov, ustanavljanju novih inštitutov in platform, neomejenem dostopu do arhivov ter ne nazadnje za kazensko preganjanje tistih, ki bi bili spoznani za krive zločinov zoper človeštvo, saj, kot so zapisali v izjavi, »številni še živijo med nami«.
Resolucija o evropski zavesti in totalitarizmu je bila v evropskem parlamentu leta 2009 sprejeta s prepričljivo večino, vendar prevladuje vtis, da so se s sprejetjem tega akta aktivnosti v večini držav tudi končale. To velja tudi za Slovenijo, kjer je državni zbor oktobra 2009 sprejel le deklaracijo o seznanitvi z resolucijo, zato so v SDS do zdaj predlog o podpori v državnem zboru podali še štirikrat, nazadnje marca letos, vendar nikoli niso zbrali večine glasov. V SDS menijo, da so s tem v koaliciji levih strank »jasno pokazali, da želijo selektivno izbirati, katerega od totalitarizmov se bo obsojalo, in da ne pristajajo na obsodbe vseh treh«.
Za komentar smo zaprosili vse parlamentarne stranke, odgovor so poleg SDS posredovale le še tri. V SD ne vidijo razloga, da bi morali o omenjeni resoluciji odločati še enkrat, sicer pa resolucija nima pravno zavezujoče veljave, ta dokument lahko razumemo kot priporočilo, kako naj se države soočijo s preteklostjo. Pri Desusu menijo, da je Slovenija sprejela in uveljavila pravne akte, ki pomagajo razkrivati in proučevati polpreteklo zgodovino, v SAB pa pravijo, da z resolucijo nimajo težav in spoštujejo v njej izražene vrednote, težave pa imajo, ko se ta resolucija »zlorablja za politične namene«.
Breme polpretekle zgodovine
Podobno kot stranke je pri nas razdeljeno tudi zgodovinopisje. Zgodovinar dr. Bojan Godeša z Inštituta za novejšo zgodovino meni, da z vidika metodološke ustreznosti in zgodovinske verodostojnosti izbira 23. avgusta kot spominskega dneva nakazuje njeno problematičnost. Ta datum ne more biti središčna točka za razumevanje zgodovine 20. stoletja in zamegli ter relativizira vzroke za izbruh druge svetovne vojne. Totalitarna paradigma predstavlja izhodišče za tezo o »zmagoslavju premaganih«, s katero naj bi tisti slovenski protikomunisti, ki so med vojno izbrali kolaboracijo z okupatorjem kot svojo politično opredelitev, postali moralni zmagovalci medvojnega notranjega spopada. Takšno utemeljevanje je zgolj evfemizem za shematska, ideološka in pristranska prizadevanja za rehabilitacijo med vojno poraženih, s kolaboracijo obremenjenih sil ter hkrati stigmatizira in kriminalizira partizanstvo, pravi Godeša.
Povsem drugačno je stališče zgodovinarke dr. Tamare Griesser Pečar iz Študijskega centra za narodno spravo. Kot poudarja, je bilo žrtev komunizma okoli sto milijonov, posledice pa še živeče žrtve in njihovi svojci čutijo še danes. Slovenija na državni ravni še ni obsodila komunističnega totalitarizma ter njegovih medvojnih in povojnih zlih dejanj. Večini poslancev levih strank povzroča obsodba komunizma težave, ker ni bilo lustracije, nismo potegnili prave ločnice med totalitarno preteklostjo in novo slovensko državo. »Vprašanja polpretekle zgodovine nas bodo obremenjevala tako dolgo, dokler ne bomo pripravljeni svoje zgodovine sprejeti take, kot je bila, s svetlo in temno stranjo. Tako dolgo tudi ne bomo mogli govoriti o tem, da je tranzicija uspela,« meni Griesser Pečarjeva.
