Razkrivamo, kako se trguje pri profesorskih nazivih

Študentski svet je profesorici fakultete za gradbeništvo, danes že brezposelni, podelil negativno mnenje. Študenti naj bi največje težave zaznali pri predmetu, za katerega pa se je kasneje izkazalo, da profesorica sploh ni bila njegova nosilka. Nespretnih argumentov in nenavadnih sosledij je v tej zgodbi še nekaj.

V teoriji naj bi bilo tako: študent na fakulteti s svojimi seminarji in drugimi deli navdušuje, spiše odlično diplomsko nalogo, zanjo dobi nagrado, nato kot mladi raziskovalec zopet odkriva še neodkrito, sodeluje s tujimi kolegi, napreduje v asistenta, pri čemer svoje izvrstno teoretično in praktično zanje spoštljivo in razumljivo prenaša študentom. To je zanj izziv in veliko zadovoljstvo. Potem brez težav doseže stroge pogoje za docenta, kasneje izrednega in rednega profesorja, pri tem pa ga ocenjujejo neodvisni profesorji z visoko stopnjo strokovnosti in etičnosti. Poročilo o njegovem pedagoškem delu oddajo tudi študenti, ki so pomemben del univerze, svoje stališče pa oblikujejo na podlagi reprezentativnega vzorca mnenj. Njihova odločitev je neodvisna.

Boj za predmet

V praksi pa: na ljubljanski fakulteti za gradbeništvo in geodezijo je do predlanskega poletja predmet Stavbarstvo na univerzitetnem programu izvajal redni profesor Aleš Krainer, na visokošolskem pa docentka (njeno ime hranimo v uredništvu). Oba s habilitacijo s področja stavbarstva in oba zaposlena na katedri za stavbe in konstrukcijske elemente. Avgusta 2012 je fakulteta v skladu z varčevalnim zakonom upokojila profesorja. Še pred tem je dekan Matjaž Mikoš takratnega rektorja Stanislava Pejovnika brez vednosti katedre zaprosil za spremembo sistematizacije delovnih mest na omenjeni katedri. Po novem za učitelje predmetov s področja stavbarstva ni bila nujna več habilitacija s tega področja ali sanitarnega inženirstva, temveč so dodali še »gradbene konstrukcije«, pri izobrazbi pa »druga tehnična smer«.

Dober mesec kasneje je dekan »po tehtnem premisleku« sklenil, da nekatere obveznosti upokojenega profesorja prevzame drug že zaposleni pedagog, nadomestna zaposlitev zaradi zaostrenih finančnih razmer namreč ni bila mogoča. Zaradi »visoke obremenitve pedagogov« na katedri je kar po elektronski pošti pozval, naj se mu javijo le habilitirani učitelji prav za področje maloprej dodane gradbene konstrukcije, ki bi bili pripravljeni predavati stavbarstvo na univerzitetnem študijskem programu. Med šesterico prijavljenih je dekan izbral Vlatka Bosiljkova. S šolskim letom 2012/2013 je tako predmet prevzel Bosiljkov, ne pa, kar je bilo sicer glede na spletni razpis pričakovano, kdo s habilitacijo in izkušnjami s stavbarstvom. Te je namreč razpis izključeval.

Boj za napredovanje

V tistem času je bila docentka v postopku habilitacije, vlogo za izvolitev v naziv izredne profesorice je oddala oktobra 2011. Fakulteta je imenovala tri poročevalce za oceno njene strokovne usposobljenosti in k pripravi mnenja pozvala študentski svet. Profesorji poročevalci so ji dali pozitivno mnenje, študentski svet negativno. Očitajo ji nedostopnost v času govorilnih ur in tudi sicer, vzvišen, žaljiv, ciničen in nekorekten odnos, nejasna navodila na izpitih in spreminjanje kriterijev pri ocenjevanju. Spomnili so tudi, da to ni njeno prvo negativno mnenje. Habilitacijska komisija ljubljanske univerze je nato dekana pozvala, naj izvede mediacijo med docentko in študenti. To je prej izjema kot pravilo, zato izkušenj z mediacijami ni imel niti dekan Mikoš: »Sam vem za tri pri nas v zadnjih 15 letih, izvolitev pa je bilo v povprečju okoli 40 na leto, torej tri mediacije v nekaj sto postopkih.« Prav tej neizkušenosti gre verjetno pripisati »iskrenost« v zapisniku, za kar je danes nekaterim žal.

Mediacija, še doda Mikoš, je pogovor dveh strani, dekan je »le posrednik in zato ne more ponuditi ničesar«. In ta posrednik se je decembra lani podpisal pod zapisnik, v katerem je predlagal, naj se profesorica odpove prav predmetu Stavbarstvo na univerzitetnem dodiplomskem programu. Torej ravno tistemu, ki ga je dekan že pred tem podelil Bosiljkovu. A vseeno, zakaj pogojevanje z odpovedjo predmetu? Zato, ker je bil ravno ta predmet »s stališča študentov problematičen«, pravi dekan. Toda to iz poročil študentskih svetov ni razvidno. Prav tako se je izkazalo, da profesorica sploh ni bila nosilka predmeta, glede na urnike, ki so nam jih poslali s fakultete, pa uradno niti ne njegova izvajalka. Je pa menda imela po dogovoru z nosilcem predmeta nekaj predavanj, prav tako naj bi obstajal ustni dogovor, da ga po kolegovi upokojitvi prevzame ona. Predvsem je takšno pogojevanje zanimivo, ker je bila nosilka istega predmeta na visokošolskem programu, sodelovala pa je tudi pri magistrskem študijskem programu Stavbarstvo. Očitno bolje.

Dekan ji je v mediaciji še predlagal, da umakne vlogo za naziv izredne profesorice in zaprosi za ponovno izvolitev v naziv docentke. V tem primeru naj ji študentski svet poda pozitivno mnenje, ob tem, da se »vzpostavi dialog med študenti in docentko, dogovori pravila igre ter spremlja delo docentke«. Docentka lahko kadarkoli zaprosi za izvolitev v naziv izredne profesorice in »študentski svet bo v primeru korektnega sodelovanja s študenti podal pozitivno mnenje«. S predlogi so se študenti strinjali, ona ne.

Boj za študentsko mnenje

Kako je mogoče čez noč spremeniti mnenje študentskega sveta o pedagoškem delu docentke, nam študenti niso odgovorili. Po besedah Majde Klobasa, tajnice fakultete za gradbeništvo, zato, ker se nočejo izpostavljati. Pritiskov je bilo veliko, poleg tega naj bi jim profesorica napovedala tožbo. Tako od njih nismo dobili niti odgovora, ali je mnenje nastalo na podlagi anket in kakšen je bil vzorec teh. So pa profesorici v odgovoru menda zapisali, da informacije o pedagoškem delu »praviloma zbirajo na neformalen način (na podlagi ustnega izročila)«.

Vendar ne šepa samo v praksi, temveč tudi v teoriji. Jasnih pravil ni, merila za volitve v nazive določajo le, da študenti napišejo mnenje »na temelju anket in neformalnih informacij, ki jih pridobijo od študentov«. Hkrati pa je, presenetljivo, dovoljeno, da oblikujejo mnenje mimo anket, ki pa ga morajo »izčrpno obrazložiti in utemeljiti«. Bolj natančen ni niti pravilnik o študentskih anketah.

Prav tako se zaplete že pri razumevanju mediacije. Po besedah dekana Mikoša je namen te »verjetno pridobitev pozitivnega mnenja študentov«. Šlo je za zaščito interesa pedagoga, trdi dekan, da »pridobi pozitivno mnenje študentov in s tem verjetno tudi soglasje habilitacijske komisije«. Predsednik študentskega sveta ljubljanske univerze Juš Veličković se strinja, da je sprememba negativnega mnenja v pozitivno »možna, prav zato se izvaja mediacija«. Je pa »glede na zapisnik presenetljiv vzrok za spremembo mnenja. Študentsko mnenje se namreč napiše glede na kandidatovo pedagoško usposobljenost, ne glede na naziv, za katerega kandidira«. Drugačno stališče ima ljubljanska univerza. Hitro spreminjanje mnenja študentskega sveta »ni običajna praksa in ni primerno, saj se vedno postavi dvom o vzroku spremembe in morebitnem vplivanju na študentski svet«. Mnenje naj se spremeni zaradi spremenjenega odnosa učitelja do študentov, pri čemer so rezultati take spremembe lahko vidni šele po letu ali več, so prepričani.

Boj z zmotnim prepričanjem

Kakorkoli, po neuspešni mediaciji decembra 2012 je dekan na habilitacijsko komisijo poslal poročilo, ta pa se je odločila, da soglasja ne da – čeprav pozitivno mnenje študentov ni pogoj za soglasje –, zato izvolitev profesorice v višji naziv ni bila možna. Ostala je brez veljavnega naziva, kar je bil razlog za odpoved delovnega razmerja. To ne bi bilo potrebno, če bi odgovorni na fakulteti zakonito opravili svoje delo. Že februarja lani, ko je glede na dogajanje menda slutila, da postopek ne bo končan v njeno korist, je profesorica pravilno vložila še vlogo za ponovno izvolitev v naziv docenta, ki ga je treba obnoviti vsakih pet let. Vendar na fakulteti njene vloge niso obravnavali, ker so po besedah Klobase »živeli v zmotnem prepričanju, da kandidat ne sme sočasno oddati dveh vlog. Oziroma da je treba počakati, dokler se postopek izvolitve kandidatke v naziv, ki je bil v teku, ne zaključi. Tako smo takrat razmišljali, tudi po navodilih univerze«. Da nimajo prav, jih je aprila podučila upravna inšpektorica.

Ko je bil postopek izvolitve v naziv izredne profesorice končan, je na predlog fakultete decembra 2013 še enkrat vložila docentsko vlogo. Na fakulteti so jo obravnavali, toda po poduku inšpektorice se je po besedah Klobase pojavil »pravni problem, saj po zakonu o upravnem postopku ni mogoče odločati o novi zadevi, če še nisi odločil o stari«. Zato, kot pravijo, niso vedeli, kaj narediti. Maja letos so se vendarle odločili, decembrski postopek so ustavili in se lotili februarske vloge. Ta se zdaj rešuje, vendar kadrovska komisija med počitnicami ne bo zasedala. »Zadevo bomo pospešili,« zatrjuje Klobasa, toda glede na vse predpisane roke senat o tem bržkone ne bo odločal pred januarjem.

Vse do takrat bo profesorica najverjetneje na zavodu za zaposlovanje. In morda kdaj tudi na sodišču, tožbo je namreč vložila tako na upravno kot delovno sodišče.

Boj s sistemom

To je le en primer mešetarjenja pri profesorskih nazivih. Dokazuje pa, pravi predsednik visokošolskega sindikata Marko Marinčič, da »postopek pridobivanja študentskih mnenj ni transparenten in omogoča zlorabe v obe smeri: bodisi fakulteta izigra negativno študentsko mnenje ali pa se študentsko mnenje uporabi za obračun z nezaželenim posameznikom. Na večini fakultet poznamo primere obojega«. Takšne »kravje kupčije so mi še kako znane«, nam je povedal profesor ene od ljubljanskih fakultet. Prav tako nam je nekdanja študentska funkcionarka priznala, da je dobila klice, ki so se začeli z »uredi« ali »poskrbi«. Gre za sistem, za katerega vsi vedo, da je pomanjkljiv, nihče pa, vsaj po naših informacijah, nima resnega predloga za spremembo. Spornih točk je več. Izpopolniti je treba pravila o podajanju mnenj študentskih svetov, ki morajo postati verodostojna in slišana. Prav tako bi morali določiti aktivnosti po negativnem mnenju, pri katerih bi sodelovali vsi vpleteni, njihov namen pa ne bi bil kaznovanje, temveč izboljšanje dela profesorjev.

Pogosto slišimo, da bi bilo treba v habilitacijskem postopku spremeniti še marsikaj. Maja so se prav na fakulteti za gradbeništvo obrnili na univerzo z vprašanji o uporabi zakona o splošnem upravnem postopku, ki so se pojavila v opisanem primeru. Rektorat je sklenil, da ena oseba lahko vloži več vlog hkrati za pridobitev treh različnih nazivov za isto področje in kako to stori. Torej so le nadgradili mnenje inšpektorice. »Želimo povedati, da se stvari premikajo,« so nam ob tem sporočili s fakultete. Sprašujemo se, ali se bodo na naslednjih sestankih pogovarjali še o drugih, ne zgolj pravnih pomanjkljivostih postopka. Tudi denimo o profesorjih poročevalcih, ki mnogokrat napišejo prijazna mnenja, saj vedo, da se lahko negativna ocena prej ali slej vrne kot bumerang. Iskrenost in korektnost pač nista vedno in povsod lepa čednost.