»Razsodba nam bo prinesla samo nesrečo«

Brezovica pri Metliki – Trdinov vrh na Gorjancih ter Brezovica pri Metliki in Drage v Beli krajini so tri območja, ki so tudi predmet arbitražnega postopka. V Brezovici so krajevne ceste in zemljišča tako prepleteni med hrvaško katastrsko občino Sekuliči in slovensko Bušinjo vasjo, da tamkajšnjim prebivalcem, ki že stoletja živijo v miru in slogi, ni jasno, kako bodo arbitri tu določili mejo.

Metliški župan Darko Zevnik bi najraje videl, da ostane vse tako, kot je bilo do zdaj, saj si ne predstavlja, kako bi se po 26 letih meje lahko spreminjale. »Ljudje že dobrega četrt stoletja živijo ali v Sloveniji ali na Hrvaškem, na to so navajeni, s takim načinom življenja so se sprijaznili in nikoli med njimi ni bilo nobenih težav. Pričakujemo, da bo tudi po arbitraži ostalo tako, kot je do zdaj,« pravi Zevnik. V Brezovici, ki meri okoli devet kvadratnih kilometrov, imajo nekateri hiše postavljene v eni državi, gospodarska poslopja pa v drugi ali obratno in tudi dostopi do zemljišč potekajo po ozemlju ene ali druge države.

Darko Zevnik, župan občine Metlika. Foto: Bojan Rajšek/Delo

Drugi primer je naselje Drage pod Gorjanci, ki sodijo v hrvaški kataster Sekuliči. Gre za 335 hektarov veliko območje, ki sploh nima cestne povezave s hrvaško stranjo. »Zgolj kataster je hrvaški, vse drugo je slovensko,« pravi Zevnik.

Poteka meje ne poznajo

Po krajši vožnji pridemo do križišča, kjer je postavljena krajevna tabla Brezovica. Hiši na levi in desni strani sodita v hrvaški kataster, levo pa cesta pelje v hrvaško Žumberačko Brezovico in nato naprej proti žumberačkima naseljema Dragoševci in Radatoviči. Ker nam ni bilo jasno, kje poteka meja, smo o tem vprašali tamkajšnjega krajana Nikolaja Badovinca. Ta odpre dlan in razpre prste. »Tako približno poteka meja med katastroma,« pojasni sogovornik, ki od arbitražnega sodišča ne pričakuje ničesar. Meni, da bosta državi morali spoštovati odločitev. Najprej bodo morali ugotoviti, kje meja sploh poteka. »Ljudje tu od vekomaj živimo v slogi in miru. Nikoli se nismo sprli, še najmanj zaradi državnih interesov. Vedno smo si pomagali, se spoštovali in tudi poročali med seboj.«

Cesta mimo sogovornikove hiše poteka po hrvaški strani vse do maloobmejnega prehoda Brezovica, ki ga je slovenska država postavila v slovenski katastrski občini in nikoli ni obratoval. Da bi se izognili morebitnemu mejnemu nadzoru, so Hrvati za vsak primer speljali obvozno cesto do Žumberačke Brezovice po drugi strani hriba. Blizu zaprte mitnice je neki Poljak Kamil Wrono pred dvema letoma celo razglasil kraljevino Enklavo in sebe okronal za nič manj kot kralja. No, nekoliko pozneje je na svetovnem spletu objavil, da je storil napako in kraljevino s podaniki vred prestavil na mejo med Hrvaško in Srbijo. Brezovčani z obeh strani meje oziroma katastra so se na ta račun neizmerno zabavali in zbijali šale.

Hrvaški otok v Sloveniji

Od krajevne table Brezovica je speljana cesta proti Radovici in že prvi dve hiši na obeh straneh prometnice sta na Hrvaškem oziroma v katastrski občini Sekuliči. Nekoliko naprej stojijo štiri hiše dobesedno na otoku, saj so obkrožene s slovenskim ozemljem. »Mi v enklavi živimo tako, kot da smo v Sloveniji in ne na Hrvaškem. Otroci hodijo do četrtega razreda v šolo na Suhor, nato v Metliko. Rojeni smo v Sloveniji in večina nas je zaposlenih v Metliki,« je pojasnil Niko Goleš. Elektrika je speljana s hrvaške strani, in kadar je zmanjka, od soseda, ki živi v slovenskem katastru, preprosto potegne električni kabel. Prišlekom iz notranjosti države, obremenjenim z mejami v glavi, je res težko razumeti njihov vsakdan. Goleš pravi, da domačini jezikovnih ovir tu ne poznajo. S hrvaškimi prijatelji govorijo hrvaško, s slovenskimi slovensko. Včasih opravijo obhod hrvaški policisti, drugič spet slovenski.

Niko Goleš in njegova mati živita v hrvaškem katastru Sekuliči, na otoku obkroženim s slovensko katastrsko občino Bušinja vas. Foto: Bojan Rajšek/Delo

Goleš je prepričan, da se po razglasitvi arbitraže ne bo nič spremenilo. »Za nas bi bilo bolje, da nas priključijo Sloveniji, a v to ne verjamem,« ugotavlja Goleš. Član Društva Bela krajina dr. Božidar Flajšman pa nam je razkril malo manj znana dejstva: del Žumberaka, kamor sodita krajevni skupnosti Dragoševci in Radatoviči, je bil že od nekdaj močno navezan na Slovenijo, predvsem na Metliko. Pred drugo svetovno vojno so ti kraji tudi administrativno spadali pod Slovenijo oziroma Dravsko banovino – Srez Črnomelj.

Leta 1991 je v krajevnih skupnostih Radatoviči in Dragoševci živelo okoli 450 ljudi, 70 odstotkov je bilo zaposlenih v Sloveniji, 30 pa v slovenskem obratu Novolesa na Hrvaškem. Željo, da se priključijo Sloveniji, so izrazili tudi ob osamosvojitvi Slovenije, pri čemer sta bila zelo aktivna dva. Zaradi vojne na Hrvaškem sta idejo zamrznila, a nikoli pokopala. »Končalo se je tako, da je hrvaška oblast enega zaprla in je nato več mesecev preživel v zaporu v Zagrebu,« je povedal Flajšman in dodal, da se moža v javnosti ne želita izpostavljati.

V garažo čez mejo

Zanimiv je tudi primer Janka Petkovića, ki ima v lasti dve hiši in ju je povezal kar z lesenim mostom. Obe sodita v slovenski kataster, le del garažnega prizidka je v katastrski občini Sekuliči. Pravi, da tu nikoli ni bilo združevanja ljudi na nacionalni bazi ter da ljudje med seboj zelo sodelujejo in so navezani drug na drugega. »Rojen sem v Brezovici in meje tu ni mogoče potegniti. O njej nikoli nismo niti razmišljali. Na obhod prihajata hrvaška in slovenska policija in obe sta dobrodošli,« pravi 78-letni Petković, mož bistrega duha in zdravega razuma, ki sporov zaradi arbitraže ne pričakuje, česar pa ne izključuje v Piranskem zalivu. Na delu svojega zemljišča, ki ne sodi v nobeno državo oziroma kataster, je postavil krščanski križ in zdaj se boji, da mu kak norec, po zgledu kraljevine Enklava, morda ne razglasi nekakšne republike.

Janko Petković iz Brezovice. Foto: Bojan Rajšek/Delo