Rebula ima dobro ime, prepoznavnosti še ne

Geografska zaščita ne pomeni konca pridelave rebule za vinarje drugih območij

Objavljeno
09. oktober 2019 00.00
Posodobljeno
09. oktober 2019 07.55
Klet Brda je največji izvoznik slovenskih vin. Foto Uroš Hočevar
Čeprav se rebula najde na vinskih kartah nekaterih najboljših svetovnih restavracij in čeprav jo vrhunski vinski poznavalci uvrščajo med elito, je splošna prepoznavnost še vedno njena največja težava. Zato ni posebej presenetljivo, da si želijo briški vinogradniki rebulo na obeh straneh meje zaščititi, da bi jo ločili od tiste, ki raste na ravnicah.

»Rumena rebula ni dobila prave zaščite, kot jo imata na primer chardonnay v Chablisu ali modri pinot v Champagni. Tega še ni, da pa zdaj na obeh straneh meje mislimo podobno, je priložnost za evropski projekt, kakršnega še ni bilo,« je prepričan Simon Simčič iz domačije Medot. Čezmejno geografsko zaščito želijo vinarji za rebulo v Brdih v Sloveniji ter vinogradniški območji Collio in gričevnat del Colli Orientali v Italiji.

image
Simon Simčič je prepričan, da bi z zaščito rebule dosegli njeno prepoznavnost v svetu. Foto Blaž Močnik


Prav ta zaokroženi prostor, ki prej v zgodovini ni bil ločen z mejo, je bil vedno najbolj posajen z rebulo. Ker tja tudi najbolj spada, trdijo tamkajšnji vinarji. Edinstveno podnebno ravnovesje z mešanico sredozemskega in alpskega podnebnega vpliva v briških gričih na pusti lapornati prsti opoki daje briški rebuli tisto posebnost, ki je drugje tudi iz iste trte niso mogli iztisniti. Posebnost je bila že v rimskih časih in precej zaželena med aristokracijo srednjega veka. Iz terezijanskega katastra iz 18. stoletja je razvidno, da je bila rebula že takrat ocenjena s precej višjo vrednostjo kot vsa druga bela in rdeča vina.


Ključna je prepoznavnost

Začrtana državna meja po drugi svetovni vojni je območje razdelila, razklana dela pa sta se začela razvijati z različno hitrostjo. Najprej je pospešil jugoslovanski del z gradnjo zadružne kleti, v 80. letih pa so razvojno štafeto prevzeli Italijani. Brda so vinogradniško sedanjost dobila po osamosvojitvi, s pomočjo evropskega denarja pa se prebijajo še više. Vinogradniki na obeh straneh meje so danes na podobni ravni, le da imajo Italijani večje kleti, medtem ko Brici zaradi manjših površin in gričevnatosti stavijo na butičnost.

»Če bo rebula zgodba o uspehu, je bo vedno premalo. Cilj je, da se ji dvigneta kakovost in prepoznavnost, s tem pa avtomatično tudi cena.«
Simon Simčič


V ospredju pa vedno ostaja rebula. »Z zaščito bi vendarle dosegli večjo prepoznavnost v svetu. To je za vino ključno,« poudarja Simčič in dodaja, da bi morali v isti regiji izpostavljati skupno zgodbo, ne pa vsak svoje: »To so prvi koraki k temu, da se pokaže značaj regije, ki smo ga tukaj zastavili na rumeni rebuli, ker je avtohtona in zgodovinsko najbolj posajena. Pred leti je tudi zmagovala na mednarodnih tekmovanjih in bila eno najbolj prodajanih vin v nekdanji Jugoslaviji. S tega vidika ne izumljamo tople vode, le organizirati se moramo in komunicirati enako.« Geografska zaščita pa ne pomeni konca pridelave rebule za vinarje drugih območij: »Rebula pripada vsem in nobenemu je ne preprečujemo pridelovati. V nižinskih predelih Furlanije in v Venetu (Benečiji) so po hektarih rebule že zdaj prekosili ves svet.«

image
Paradno vino domačije Medot je Medot Brut Cuvée. Foto Blaž Močnik


Zasluga pretekle vizije

Simon Simčič je aktualna generacija Simčičevih, ki vodi domačijo Medot, medtem ko družinska vinska tradicija sega vse do leta 1812. Spada sicer med manjše vinarje, a ima sredi Dobrovega klet po obsežni prenovi impresiven videz. Na leto trgu ponudi približno 20.000 steklenic večinoma vrhunskih penin, pridelanih po klasični metodi. Osnova penin je seveda rebula.

Tamkajšnji vinogradniki se lahko zahvalijo predvsem Simonovemu staremu očetu Zvonimirju, da je vztrajal z rebulo, ko je bilo precej lažje in sodobno staviti na priznane mednarodne vinske sorte, ki so sicer tudi del Brd. Med drugim je bil eden redkih tujcev, ki je zaradi svojega dela na področju vinarstva postal član italijanske akademije za trto in vino. Kot dolgoletni direktor Zadružne kleti Goriška brda je precej pospešil njen razvoj, saj je bila začetna zmogljivost v sodih kleti štiri milijone litrov, do odhoda v pokoj pa jo je dvignil na 20 milijonov litrov. Kar polovico je predstavljala rebula. Bil je prvi, ki je naredil peneče vino iz rebule po tankovski metodi, patentiral je nov način proizvodnje rebule in uvedel znamenito zlato rebulo.

image
Rebulo v Brdih predstavljajo tudi s strokovnimi degustacijami. Foto Blaž Močnik


Kakovost neprimerljiva

Rebula je za nas na prvem mestu in zaseda četrtino od tisoč hektarov vinogradov, ki jih obdeluje 400 družin članic, poudarjajo v Kleti Brda. Zadnja leta postaja rebula tudi izvozno zanimiva. »Še pred leti ni bilo tako,« je realen direktor Silvan Peršolja: »Tuji kupci so raje posegali po mednarodnih sortah, ki jih pridelujemo v Brdih – na ameriškem trgu predvsem po sivem pinotu, na nemškem pa po belem. Z veseljem opažamo, da se zanimanje za to sorto povečuje tudi na zahtevnih trgih v ZDA, Veliki Britaniji in celo na Kitajskem, kamor smo v zadnjem času začeli poleg zrelih rdečih vin prodajati še rebulo Bagueri.«

V Italiji je več zanimanja za penečo rebulo, pridelano iz grozdja, ki raste na gričevnatih tleh in je po okusu bistveno bogatejša od tiste, ki jo v zadnjih letih intenzivno sadijo v nižinskih območjih Furlanije in Veneta. »V Italiji naj bi peneča rebula pri zahtevnejših kupcih celo začela nadomeščati prosecco,« upa Peršolja, hkrati pa priznava, da bo za splošno prepoznavnost rebule v javnosti potrebnih še nekaj let. V čezmejnem povezovanju direktor vidi pomembno prednost. »Z italijanskimi pridelovalci bi zaščitili rebulo, ki je posajena na gričevnatih tleh, in jo tako diferencirali od rebule, pridelane na ravnini, ki je cenovno za kupca zagotovo ugodnejša, po kakovosti pa neprimerljiva.«