Robotika staranja: nežna kovinska roka
Četrtina Japoncev starejših od 65 let – Čez dve leti bodo za 80 odstotkov starejših v domovih skrbeli roboti
»Pozdravljeni, ime mi je Pepper!« Saj se že poznava, je pomislil gospod Micui, ko je prepoznal belo glavo in velike črne oči. Japonci namreč poznajo Pepperja kot enega prvih robotov, oblikovanih tako, da prepoznajo človeška čustva, zato so ga zaposlili v več zdravstvenih ustanovah.
Toda tokrat se je pojavil na pogrebu gospoda Vatanabeja, oblečen je bil v črno budistično oblačilo z zlato obrobo in v roki je držal kladivce, s katerim je očitno nameraval udarjati po okroglem lesenem bobnu. Gospod Micui je ugotovil, da bo pogrebni obred njegovega prijatelja opravil robot v duhovniških oblačilih.
Pepper je upošteval tradicijo. Bral je budistične sutre, resda z nekoliko kovinskim glasom, vendar s popolnoma pravilnim ritmom, ki ga je spremljal z udarci na boben. In ker je bil povezan z internetom, je lahko obred neposredno prenašal po družabnih omrežjih. Tako je družina Vatanabe, ki je sicer raztresena po vsej Japonski, lahko ostala doma in obenem upoštevala tradicionalne navade med pogrebom svojca
.
Robot oziroma pogrebno podjetje, ki je njegov lastnik, je za vse to zahteval manj kot 50.000 jenov oziroma okoli 400 evrov, to pa je malenkost v primerjavi s skoraj 1900 evri, kolikor bi stal človeški duhovnik. Pepper je tako rešil več težav hkrati. Japonci vse manj cenijo vero in celo med tistimi, ki še obiščejo tempelj, ko se poročijo, praznujejo novo leto ali pripravijo pogreb, je samo 40 odstotkov takšnih, ki veljajo za vernike. To pa tudi pomeni, da je vse manj takšnih, ki v templjih darujejo denarne prispevke, zato so duhovniki prisiljeni zviševati cene svojih storitev. Roboti bodo torej dragocena rešitev pod enim pogojem: če jim bo uspelo v pogrebno slovesnost vnesti toliko »srca«, kolikor ga je treba v tako posebnem trenutku.
Toda roboti so na Japonskem vse pomembnejši, še preden se svojci in prijatelji zberejo na pogrebu. Pepper je denimo pogost uslužbenec v domovih za ostarele. Čeprav ne pomaga vaditi hoje bolnikom po možganski kapi ali prenašati negibnih, pa opravlja naloge trenerja za razgibavanje in miselno zbranost.
»Odprite desno dlan, stisnite levo,« ukazuje beli humanoidni robot skupini žensk in moških na invalidskih vozičkih ter tudi sam premika svoje kovinske pesti. »Sporazumevamo se z njim in v pravo olajšanje mi je, da je robot,« pravi Kazuo Jamada, ki v tokijskem domu za ostarele Šintomi živi že skoraj desetletje. »Če bi bil pravi človek, bi morala najprej vedeti, kdo je, in paziti, kako se vedem do njega. Tako je vse lažje. Bolj sproščeno.«
V japonskih ustanovah za nego starejših je vse več robotskih negovalcev, ki spet opozarjajo na največjo težavo tretje gospodarske sile na svetu: pomanjkanje ljudi.
Medtem ko se japonska družba vse hitreje stara in se vse počasneje obnavlja, v čedalje globljem prepadu med starim in novim obdobjem propadajo tradicionalne vrednote, tudi nekdanja svetinja, skrb za ostarele starše. To je sicer obveznost, zapisana v japonskih zakonih, vendar imajo mlajši rodovi za to vse manj časa, zato se povečuje pritisk na domove za ostarele. Že zdaj je več kot četrtina od 127,2 milijona Japoncev starejših od 65 let, do leta 2050 pa se bo delež prebivalcev v tej starostni skupini povečal na 40 odstotkov prebivalstva, ki ga bo takrat verjetno manj kakor zdaj, in sicer nekaj več kot 100 milijonov. Povprečna življenjska doba 85 let pomeni, da veliko ljudi živi še vsaj dve desetletji po tem, ko se upokojijo.
Vse več ostarelih Japoncev se tako odloči za odhod v dom za ostarele, zato se daljšajo čakalni seznami in povečuje število negovalcev, ki jih potrebujejo te ustanove. Do leta 2025 jih bo primanjkovalo kar 380.000, torej je treba že zdaj nekaj ukreniti. Do leta 2020 bodo zato za 80 odstotkov starejših v domovih skrbeli roboti.
Takoj ko so prvi robotski negovalci prišli v domove za ostarele, se je pojavilo ključno vprašanje – ali ni z bistvom besede »nega« pravzaprav povezan človek? In ali lahko najpopolnejši stroj z najsodobnejšim računalnikom namesto srca res nadomesti toplo besedo in nežno roko, ki lajša starostne težave?
Toda ko so ugotovili, da ustanove za oskrbo nemočnih ne morejo najti osebja, ki tudi samo ne spada med starejše, je vprašanje robotov dobilo drugo razsežnost.
Ko je dom upokojencev Cross Hart v prefekturi Kanagava objavil razpis za negovalce, so večino prošenj poslali ljudje, ki so že sami v letih. Zdaj je od 119 negovalcev, kolikor jih zaposluje ta ustanova, več kot polovica starejših od 60 let, 15 jih je celo starejših od 70 let. Ti negovalci lahko nahranijo varovance, jim dajo zdravila in jih pogladijo po laseh. Toda ko je treba človeka prestaviti s postelje na invalidski voziček, ugotovijo, da opravilo presega njihove fizične zmogljivosti.
Kombinacija človeških in robotskih negovalcev se tako zdi vse koristnejša za Japonsko, ki nikakor ni pripravljena odpreti meja za tujo delovno silo.
Tokijski dom za ostarele Šintomi, ki že uporablja dvajset modelov robotov za oskrbo varovancev, japonska vlada navaja kot zgled za robotsko revolucijo, ki bo nujno zajela vso državo. Ljudje se vse redkeje sprašujejo, ali ima robot srce. In navsezadnje, kaj je v 21. stoletju srce? Gospod Micui si je obrisal solzo na pogrebu umrlega prijatelja. Pepper je povsem ustrezno opravil obred. Sicer pa, če ne bi bilo robota, morda sploh ne bi bilo budističnega obreda za gospoda Vatanabeja.
Toda tokrat se je pojavil na pogrebu gospoda Vatanabeja, oblečen je bil v črno budistično oblačilo z zlato obrobo in v roki je držal kladivce, s katerim je očitno nameraval udarjati po okroglem lesenem bobnu. Gospod Micui je ugotovil, da bo pogrebni obred njegovega prijatelja opravil robot v duhovniških oblačilih.
Robot Pepper je bral budistične sutre
Pepper je upošteval tradicijo. Bral je budistične sutre, resda z nekoliko kovinskim glasom, vendar s popolnoma pravilnim ritmom, ki ga je spremljal z udarci na boben. In ker je bil povezan z internetom, je lahko obred neposredno prenašal po družabnih omrežjih. Tako je družina Vatanabe, ki je sicer raztresena po vsej Japonski, lahko ostala doma in obenem upoštevala tradicionalne navade med pogrebom svojca
.
Robot oziroma pogrebno podjetje, ki je njegov lastnik, je za vse to zahteval manj kot 50.000 jenov oziroma okoli 400 evrov, to pa je malenkost v primerjavi s skoraj 1900 evri, kolikor bi stal človeški duhovnik. Pepper je tako rešil več težav hkrati. Japonci vse manj cenijo vero in celo med tistimi, ki še obiščejo tempelj, ko se poročijo, praznujejo novo leto ali pripravijo pogreb, je samo 40 odstotkov takšnih, ki veljajo za vernike. To pa tudi pomeni, da je vse manj takšnih, ki v templjih darujejo denarne prispevke, zato so duhovniki prisiljeni zviševati cene svojih storitev. Roboti bodo torej dragocena rešitev pod enim pogojem: če jim bo uspelo v pogrebno slovesnost vnesti toliko »srca«, kolikor ga je treba v tako posebnem trenutku.
Robotski negovalci v domovih za starejše
Toda roboti so na Japonskem vse pomembnejši, še preden se svojci in prijatelji zberejo na pogrebu. Pepper je denimo pogost uslužbenec v domovih za ostarele. Čeprav ne pomaga vaditi hoje bolnikom po možganski kapi ali prenašati negibnih, pa opravlja naloge trenerja za razgibavanje in miselno zbranost.
»Odprite desno dlan, stisnite levo,« ukazuje beli humanoidni robot skupini žensk in moških na invalidskih vozičkih ter tudi sam premika svoje kovinske pesti. »Sporazumevamo se z njim in v pravo olajšanje mi je, da je robot,« pravi Kazuo Jamada, ki v tokijskem domu za ostarele Šintomi živi že skoraj desetletje. »Če bi bil pravi človek, bi morala najprej vedeti, kdo je, in paziti, kako se vedem do njega. Tako je vse lažje. Bolj sproščeno.«
V japonskih ustanovah za nego starejših je vse več robotskih negovalcev, ki spet opozarjajo na največjo težavo tretje gospodarske sile na svetu: pomanjkanje ljudi.
Medtem ko se japonska družba vse hitreje stara in se vse počasneje obnavlja, v čedalje globljem prepadu med starim in novim obdobjem propadajo tradicionalne vrednote, tudi nekdanja svetinja, skrb za ostarele starše. To je sicer obveznost, zapisana v japonskih zakonih, vendar imajo mlajši rodovi za to vse manj časa, zato se povečuje pritisk na domove za ostarele. Že zdaj je več kot četrtina od 127,2 milijona Japoncev starejših od 65 let, do leta 2050 pa se bo delež prebivalcev v tej starostni skupini povečal na 40 odstotkov prebivalstva, ki ga bo takrat verjetno manj kakor zdaj, in sicer nekaj več kot 100 milijonov. Povprečna življenjska doba 85 let pomeni, da veliko ljudi živi še vsaj dve desetletji po tem, ko se upokojijo.
Kmalu bodo za večino v domovih skrbeli roboti
Vse več ostarelih Japoncev se tako odloči za odhod v dom za ostarele, zato se daljšajo čakalni seznami in povečuje število negovalcev, ki jih potrebujejo te ustanove. Do leta 2025 jih bo primanjkovalo kar 380.000, torej je treba že zdaj nekaj ukreniti. Do leta 2020 bodo zato za 80 odstotkov starejših v domovih skrbeli roboti.
Takoj ko so prvi robotski negovalci prišli v domove za ostarele, se je pojavilo ključno vprašanje – ali ni z bistvom besede »nega« pravzaprav povezan človek? In ali lahko najpopolnejši stroj z najsodobnejšim računalnikom namesto srca res nadomesti toplo besedo in nežno roko, ki lajša starostne težave?
Toda ko so ugotovili, da ustanove za oskrbo nemočnih ne morejo najti osebja, ki tudi samo ne spada med starejše, je vprašanje robotov dobilo drugo razsežnost.
Ko je dom upokojencev Cross Hart v prefekturi Kanagava objavil razpis za negovalce, so večino prošenj poslali ljudje, ki so že sami v letih. Zdaj je od 119 negovalcev, kolikor jih zaposluje ta ustanova, več kot polovica starejših od 60 let, 15 jih je celo starejših od 70 let. Ti negovalci lahko nahranijo varovance, jim dajo zdravila in jih pogladijo po laseh. Toda ko je treba človeka prestaviti s postelje na invalidski voziček, ugotovijo, da opravilo presega njihove fizične zmogljivosti.
Kombinacija človeških in robotskih negovalcev se tako zdi vse koristnejša za Japonsko, ki nikakor ni pripravljena odpreti meja za tujo delovno silo.
Ali ima robot srce
Tokijski dom za ostarele Šintomi, ki že uporablja dvajset modelov robotov za oskrbo varovancev, japonska vlada navaja kot zgled za robotsko revolucijo, ki bo nujno zajela vso državo. Ljudje se vse redkeje sprašujejo, ali ima robot srce. In navsezadnje, kaj je v 21. stoletju srce? Gospod Micui si je obrisal solzo na pogrebu umrlega prijatelja. Pepper je povsem ustrezno opravil obred. Sicer pa, če ne bi bilo robota, morda sploh ne bi bilo budističnega obreda za gospoda Vatanabeja.
