Tiskane izdaje
Ljubljana - Proces pred vojaškim sodiščem zoper Janezo Janšo, Ivana Borštnerja, Davida Tasiča in Francija Zavrla, je bil eden od prelomnih dogodkov slovenske novejše zgodovine. Četrt stoletja kasneje je zato upravičen pogled nazaj - s perspektive današnje družbene realnosti.
Franci Zavrl, obtoženi v procesu pred vojaškim sodiščem
Odbor je bil izrazito pluralen, v njem so se na konkretnem projektu združili ljudje, ki so ne le mislili, ampak tudi živeli in delovali različno. Bili so v različnih vlogah in z različnimi izkušnjami, tako kot danes. Sporočilo odbora, aktualno tudi danes, je zato: razlike niso pomembne, če vemo, pri čem se lahko združimo, povežemo. V času razočaranja, ko se ljudje na novo povezujejo in organizirajo (vstaje), so lahko taka sporočila kvečjemu dragocena in ne morejo biti sporna - problem zatona vstajniškega gibanja je tudi v tem, da so se njegovi pripadniki prehitro začeli preštevati, kdo je naš in kdo ne, kdo sme biti zraven in kdo ne ... Nobene potrebe in nobenega razloga ni, da bi se zgodba z ljudmi iz Odbora končala na enak način.
To, da je danes marsikdo od 110.000 članov Odbora razočaran, da so na ulicah vstajniki in v parlamentu prepiri, še ne pomeni, da takrat nismo bili skupaj. V razlagi današnjih pogledov na takratni čas me mnogi spominjajo na pare, ki so se razšli in si zaradi današnjih razhajanj ne morejo več priznati, da jim je nekoč bilo dobro skupaj. Četverica je v nekem zgodovinskem trenutku nastala, opravila svojo vlogo celo bolj za druge kot zase in potem smo šli vsak v svojo smer. Zdaj pač vsak počne svoje stvari, kar pa ni ni noben razlog, da ne bi mogli obhajati skupne preteklosti.
Kar je danes, ne nadomesti tega, kar je bilo; danes je samo pozneje od včeraj, živimo pa za jutri in lepo nam bo samo, če bomo na ključnih projektih sodelovali.
Dr. Anton Stres, član Odbora za varstvo človekovih pravic
Za demokratizacijo in osamosvojitev je bil proces proti četverici pred 25 leti odločilnega pomena. Po letu 1986 (vzpon Miloševića) je vedno bolj postajalo jasno, da lepotni popravki komunističnega totalitarnega režima v smislu »socializma s človeškim obrazom« ne zadoščajo, ker ne ustrezajo temeljnim zahtevam, ki izvirajo iz človekovih pravic.
Proces proti četverici je tudi pokazal, da v Jugoslaviji, ki ji narekuje ureditev Miloševićeva Srbija, demokratizacije brez hkratne osamosvojitve ne bo mogoče izpeljati. Hkrati pa se je v Sloveniji takrat čutil močan klic po Evropi in med parolami, ki so krožile, je bila tudi tista, da gre »Slovenija v Evropo z Jugoslavijo ali brez nje«. Vsa demokratična, osamosvojitvena in evropska hotenja je proces proti četverici tako okrepil, da po njem ni bilo več poti nazaj.
Nostalgije o nekem nejasnem »demokratičnem socializmu«, ki jih slišimo zadnje čase, so zato popoln in škodljiv ideološki anahronizem. Rešitve, ki jih potrebujemo, niso na poti nazaj, temveč samo v bolj doslednem prelomu s komunizmom in njegovimi ideološkimi bremeni in sponami. Tega preloma na številnih področjih nismo naredili, tudi na področju verske svobode ne.
Kar zadeva versko svobodo, so nas med tem časom vse druge nekdanje jugoslovanske republike celo prehitele. Sprejele so najpomembnejše standarde, ki veljajo v Evropi, npr. religijski pouk v šoli, edino v Sloveniji jih nismo sprejeli. Podobno velja tudi za številna druga področja. Ostaja torej še precejšen del poti, ki jo moramo prehoditi, da bi v polnosti zaživeli v demokratični, pravno in pravično urejeni, gospodarsko uspešni ter svobodni in odprti politični skupnosti, kakor smo si jo pred 25 leti obetali.
Mile Šetinc, nekdanji urednik Delove Sobotne priloge in soustanovitelj Odbora:
Proces oziroma protesti, ki jih je sprožil, so bili ključni za kasnejšo vzpostavitev liberalnodemokratske, pravne države. Danes imamo delujočo parlamentarno demokracijo in pravni sistem, ki je primerljiv z zglednimi državami - pa čeprav zaradi krize naglo usiha zaupanje javnosti v demokratične institucije in čeprav je pravni sistem, kot vidimo prav te dni, okoren, samozadosten in »črkozborski«, se pravi, da gre pri odločitvah pogosto za topoumno dobesedno branje zakonov, kar je morda lokalna kulturna posebnost. Da, vsemu navkljub bi lahko rekli, da je bila pravna država kot ena ključnih zahtev tedanjih protestov uresničena.
Drugo je spoštovanje človekovih pravic, ki so sicer pravno razmeroma dobro varovane, a ni tudi ustrezne politične kulture, ki bi zagotavljala njihovo varovanje tudi v praksi. Najbolj razvpit primer je množična kršitev človekovih pravic, pravcati zločin proti človeštvu, ki ga je pomenil nezakonit in nemoralen izbris okoli 25 tisoč ljudi, ki so leta 1991 v Sloveniji stalno prebivali, vendar si iz različnih razlogov, največkrat zaradi neznanja, nerodnosti in spleta okoliščin, niso pravočasno pridobili državljanstva nove države. Osnovna krivda je pri prvi, Demosovi vladi, a so za dvajsetletno reševanje tega problema, ki še do danes ni ustrezno rešen, odgovorne tudi kasnejše leve vlade.
Nenaključna ironija sedanje obletnice je v tem, da sta dva glavna protagonista zadeve JBTZ - žrtev in njen najvidnejši reševalec - prav te dni v zaključni fazi sodnih procesov proti njima. Ne glede na to, da oba poskušata procesa prikazati kot politično zaroto, prvi svoj proces celo brezsramno primerja s procesom na Roški; gre za resne obtožbe pred institucijami pravne države, ki sta jo oba pomembno soustvarjala. Tudi če bo izid obeh procesov zanju pozitiven, se ne moreta izogniti moralni odgovornosti za dva velikanska greha, za katera sicer nedvomno nikoli ne bosta pravno odgovarjala: Janša za poosamosvojitveno trgovino z orožjem in Bavčar za izbrisane.
Uroš Lubej, Vseslovenska ljudska vstaja:
Protesti pred 25 leti so bili protesti samozavestnega, razsvetljenega in čedalje močnejšega naroda, ki je začutil, da lahko postane večji, močnejši in uspešnejši. Današnji protesti so protesti istega naroda, ki je bil oropan samozavesti, dostojanstva in prihodnosti, so protesti naroda, ki se je dvignil, zato da si povrne samozavest, dostojanstvo in upanje v prihodnost.
Potrebno je poznati zgodovino. Vendar ne za to, da se lažno slavi tiste, ki bi morali odgovarjati za kazniva dejanja.
Janša in Bavčar sta imeni, ki ponazarjata propad slovenske elite. Janša je državo razumel kot orodje za pridobivanje politične moči, Bavčar kot orodje za pridobivanje ekonomske moči. Sta tudi dva obraza naše pravne države. Janša je obraz dela klike, ki ga roka pravice očitno ne bo nikoli dosegla, Bavčar obraz tistega njenega dela, ki bo morda vendarle moral odgovarjati za svoje prestopke.
Niti eden izmed ključnih ciljev osamosvojitve ni bil dosežen. Tedaj smo zahtevali suvereno državo, dobili pa provinco, katere vlada je lutka v rokah neoliberalne bruseljske klike. Zahtevali smo demokracijo, dobili smo »levico« in desnico, ki izvajata isto ekonomsko politiko, samo da bi se obdržali na oblasti. Zahtevali smo pravno državo, dobili pa kasto privilegiranih in nedotakljivih. Zahtevali smo človekove pravice, dobili smo državo, v kateri je zaradi socialnih stisk pri mnogih ogroženo človeško dostojanstvo.
