S starostjo živeti kot s prijateljico? Dá se

Pričakovana življenjska doba: Rast se je leta 2015 upočasnila, evropsko povprečje je skoraj 81 let, slovensko 81,2

Objavljeno
09. marec 2019 07.00
Posodobljeno
09. marec 2019 07.00
Aktivni upokojenec Foto Blaž Samec
Na Japonskem, v Italiji in Grčiji obstajajo trije otoki z velikim deležem aktivnih »najstarejših starih«. Geriatri so jim nadeli skupno ime: skrivnost dolgega življenja. Okinava, Sardinija in Kreta so raji za starostnike in neizčrpno raziskovalno polje dolgoživosti. A kaj je dolgo življenje v svetu, preplavljenem s stoletniki? Je dočakati stoletje zdrav dosegljiv ideal? Je sploh še ideal? Skrb je odveč. Zadnji podatki o pričakovani življenjski dobi kažejo, da se trend njene rasti upočasnjuje.

Človeška bitja so svojevrsten fenomen. Želvam in školjkam, denimo, se življenje izteče v 200, 400 letih. Najbol j razvita bitja na zemeljski obli pa dočakajo komaj kakšnih 70, 80, morda 90 let, le izbranci morda tudi 146 let, kolikor jih je dočakal doslej domnevno najstarejši Zemljan, dedek Ghoto z Jave. Vsa bitja se starajo. Od dne, ko se rodijo, skotijo, izvalijo, se jim sekunde do zadnje ure odštevajo. A le človek se od vseh bitij, prav zaradi najvišje razvitosti, zaveda dolgosti svojega življenja. Ker je ta zmeraj prekratka, se trudi življenje podaljšati, staranje pa upočasniti, če se ga že ustaviti ne da, in zadnjo uro premakniti v – večnost. A doslej se še ni rodil, ki ne bi bil minljiv. Čeprav … Obstajajo bitja, o katerih se zdi, da se zaradi neverjetne sposobnosti obnavljanja ne starajo. Tak je ožigalkar trdoživ. Če ga razrežejo na koščke, iz vsakega zraste nov organizem. Ali se trdoživ torej ne stara? Dokazali še niso … Jasno je le, da je umrljiv. Bo tudi človeku kdaj dano umreti pri stotih – kot mladenič? Znanost poroča o epigenomih – celičnih mehanizmih, ki naj bi bili povezani tudi s staranjem. A dokler je mehanizem še v laboratorijskih preiskavah, se bo moralo človeštvo tolažiti s »skrivnostjo treh otokov«.

»Recepta za dolgoživost ni, so le koristni napotki za življenje, ki nam ob ugodni genetski zasnovi povečujejo verjetnost za doseganje izjemne dolgoživosti.«
Blaž Podpečan,
arheolog


Skrivnost se na Okinavi skriva v genetiki, na Sardiniji v življenjskem slogu in na Kreti v mediteranski dieti. »Trojka« zmeren življenjski slog, zdrava prehrana in dednost naj bi bila zmagovalna kombinacija dolgega življenja. Za katero pa mora imeti človek tudi nekaj sreče … Ali kot pravi Blaž Podpečan, arheolog iz Braslovč, ki ima v svoji »beležnici« zapisanih kakšnih 150 pogovorov s stoletniki o skrivnostih dolgoživosti: »Recepta za dolgoživost ni, so le koristni napotki za življenje, ki nam ob ugodni genetski zasnovi povečujejo verjetnost za doseganje izjemne dolgoživosti.«
Še pred desetletjem je pričakovana življenjska doba v Evropi precej hitro in stalno naraščala. Februarska študija Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) pa prinaša presenetljive podatke o tem, da se smrtnost ne izboljšuje po pričakovanjih in da so se trendi pričakovane življenjske dobe po Evropi »čez noč« upočasnili. »Noč« je nastopila z letom 2015. Prve občutne upočasnitve so sicer začeli zunaj Evrope, v ZDA, Avstraliji in Kanadi, zaznavati že leta 2011, pozneje tudi v Združenem kraljestvu, Franciji, Nemčiji, na Švedskem in Nizozemskem …


Kaj se je leta 2015 takega zgodilo


Takšni nenadni in globoki padci pričakovane življenjske dobe so v zadnjih desetletjih brez primere, ugotavlja OECD, in kažejo na morebitni skupni vzrok – izbruh gripe, povezane s pljučnico in boleznimi dihal ter drugimi tegobami starosti; veliko število smrtnih primerov med starostniki, povezanih z gripo, se je ponovilo tudi v lanski zimi. Ponavljanja ostrih nihanj v stopnji umrljivosti, kot smo jim bili priče leta 2015, so nepredvidljiva in odvisna od občasnih dejavnikov, kot so skrajne vremenske razmere in virusne okužbe, zlasti gripa. Učinkovito spremljanje in proučevanje trendov smrtnosti olajša zgodnje izvajanje nacionalnih sanacijskih strategij, piše OECD.

image
Psihologinja na Inštitutu Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje Ajda Svetelšek starostnikom sporoča: »Nikar pozabiti na optimizem!« Foto osebni arhiv Ajde Svetelšek
Ajda Svetelšek
psihologinja

»Še ena značilnost optimistov, ki lahko znatno poveča kakovost njihovega življenja v starosti, je pozitivna naravnanost in odprtost do sprememb, ki jim jih prinaša življenje. To jim omogoča lažje prilagajanje procesu staranja, tudi morebitni selitvi v dom za starejše. So bolj vztrajni in se pripravljeni bolj potruditi za doseganje zastavljenih ciljev, hkrati se lažje odrečejo ciljem, ki zaradi staranja postanejo nedosegljivi, in jih nadomestijo z drugimi, lažje dosegljivimi, ki jim prav tako prinašajo zadovoljstvo. Tisto, kar lahko naredi posameznik sam za krepitev lastne optimistične naravnanosti, je predvsem trud za zdrav življenjski slog, odprtost za humor, spodbujanje samega sebe k pozitivnemu notranjemu govoru ter razmišljanje o tem, kako bi se dalo spremeniti stvari, s katerimi je v življenju nezadovoljen.«


Psihologinja na Inštitutu Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje Ajda Svetelšek pa poudarja še en pomemben dejavnik, ki ga ni mogoče predpisati na recept. Reče se mu optimizem. »Optimizem je eden izmed pomembnih dejavnikov zdravega staranja. Pri osebah z optimistično naravnanostjo so namreč starostni upadi telesnega funkcioniranja veliko manjši. Gre za psihološki vir, ki ima pozitivne učinke tako na duševno kot na telesno zdravje, izkazal pa se je tudi kot dober napovednik uspešnega okrevanja po hujši bolezni ali poškodbi. Optimizem zmanjšuje stres in lahko precej podaljša življenje,« zdravilni pozitivni pogled na svet pojasni Svetelškova. Tudi ko se Trstenjak trudi čim bolj subtilno opisati dobro plat starosti, poudari pozitiven, veder pogled na svet oziroma se zateče k Viljemu Humboldtu in njegovemu »večernemu pogledu na življenje«, ki da je »vedra umirjenost«: »Star človek se bolj ali manj nagiblje k skrivnostnosti, kakor da bi tudi za druge ljudi veljalo, kar Indijci pravijo o sebi, češ da mora biti vsak brahman najprej učenec, potem družinski oče, nato vojak in končno samotni brat.«


Optimizem kot družbena strategija proti staranju


Ker naša družba postaja vedno bolj dolgoživa, kar pomeni vedno večji delež starostnikov, postaja skrb za njihovo zdravje ne zgolj individualna, pač pa tudi družbena, je prepričana Ajda Svetelšek: »Pri tem se krepitev optimizma kaže kot ena od potencialno učinkovitih strategij na področju preventive za ohranjanje celostnega zdravja v starosti. Potrebno je razvijanje preventivnih programov, ki vključujejo učenje optimizma in spoprijemanja z izzivi staranja ter ozaveščanje starejših o pomembnosti lastne angažiranosti za ohranjanje zdravja. Na Inštitutu Antona Trstenjaka smo na tem področju zelo aktivni in naše praktične izkušnje potrjujejo dobrobit pozitivne naravnanosti za kakovostno staranje. Pomembno je, da se starejši zavedajo, da nikoli ni prepozno, da bi naredili nekaj za boljše počutje in boljše zdravje. Prav tako je potrebno, da se strokovnjaki, ki delajo v zdravstvu, zavedajo pozitivnih vidikov procesa staranja in se pri svojem delu ne osredotočajo zgolj na izgube, ki jih prinaša staranje. Na ta način namreč soustvarjajo klimo negativnih družbenih prepričanj o staranju, kar ima seveda lahko negativne učinke na optimizem posameznikov.«


Trenutna »hiba« ali dolgoročni trend?


image
Pričakovana življenjska doba


Bolezni starejših, med njimi so poleg bolezni dihal še bolezni srca in ožilja – te nasploh veljajo za »velike morilce« –, demenca in alzheimerjeva bolezen, so po navedbah OECD dokazano najpomembnejši dejavniki za upočasnitev rasti pričakovane življenjske dobe. Ta je leta 2015 pri moških padla v večjem delu Evropi, razen v dvanajsterici Bolgarija, Danska, Estonija, Finska, Madžarska, Irska, Latvija, Litva, Luksemburg, Portugalska, Romunija, Švedska, Norveška, pri ženskah pa se je pozitiven trend obdržal le v Bolgariji, Estoniji, Latviji, Romuniji, na Finskem in Norveškem.
Pričakovana življenjska doba žensk se je v povprečju skrajšala za dobrega pol leta, moških za 0,4 leta. Čeprav se nekateri dejavniki tveganja, kot so kajenje, čezmerno uživanje alkohola, visok krvni tlak in raven holesterola, v večini evropskih držav zmanjšujejo, število predebelih in sladkornih bolnikov še naprej narašča, zato ni mogoče napovedati, ali je upočasnitev rasti le trenutna »hiba«. Lahko se izkaže tudi za dolgoročni trend. Zanemarljiv padec oziroma nobenega padca v pričakovani življenjski dobi niso zaznali v nordijskih državah.


Dolgoživost Slovencev primerljiva z EU


83,6
leta za ženske in
78,2
leta za moške
ali skupaj
80,9
leta znaša
ob rojstvu povprečna pričakovana življenjska doba
v Evropi
84,3
leta naj bi
v povprečju dočakala Slovenka,
78,2
leta Slovenec
200
stoletnikov živi
v Sloveniji


Povprečna pričakovana življenjska doba ob rojstvu znaša po zadnjih podatkih v Evropi 83,6 leta za ženske in 78,2 leta za moške. Slovenija je po podatkih OECD edina od držav pristopnic EU od leta 2004, katere povprečje pričakovane življenjske dobe je primerljivo z razvitimi zahodnoevropskimi državami: Slovenke naj bi v povprečju dočakale 84,3 leta, moški »evropskih« 78,2 leta. Zelo podobno je razmerje pri južnih sosedih. Najbolj dolgoživi so po podatkih OECD Italijani (81 let), ki jih od najniže uvrščenih Litovcev loči kar 11,5 leta; ti umirajo, preden dopolnijo 70 let. Od žensk so najbolj dolgožive Španke – častitljivih 86,3 leta jim je podarjenih ali kar 7,8 leta več kot Bolgarkam in pet let več kot španskim moškim. Če držijo izračuni, bo v Sloveniji leta 2041 že vsak tretji starejši od 65 let. Japonska je to demografsko breme že dosegla, do leta 2060 se bo delež starostnikov povečal na 38 odstotkov. Stoletnikov je v deželi vzhajajočega sonca že več kot 70.000, pri nas približno dvesto.


Kako deluje »starec«?


Kaj je definicija starosti? Že Anton Trstenjak je pisal, da je mogoče vsakemu obdobju določiti meje, le starosti ne. Je pri ženskah znak staranja mena? So to očala za daljnovidnost? Je to sključena drža, počasnejša motorika, zasoplost? Našteto so le zunanji, biološki znaki. Schopenhauerjev opis »starca« pa slavi tudi psihološki vidik. Kako torej deluje »starec«? »Pri blagu ne pogleda le zunanje strani, temveč tudi notranjo, ki je sicer manj lepa, a zanesljiveje pokaže, koliko je tkanina življenja vredna.«
In kdaj je človek star? Ko se starega počuti? Ko mu starost »65+« določi statistika? Po Trstenjaku skoraj zanesljivo tedaj, ko se pogosto spominja preteklosti, ker ne vidi več v prihodnost, se ne znajde v sedanjosti in se v njej ne počuti domače. Ker se mu prihodnost riše kot preteča nevarnost konca, se vrača v preteklost, kjer najde mir in varnost. A vse to lahko starostniki najdejo tudi v sedanjosti. Tudi tu jih čakajo »Okinava, Sardinija in Kreta«, torej pozitivna naravnanost, zmernost brez stresa in strast do dela, ki je niti upokojitev ne uniči. Temu je že Goncourt rekel znati živeti s starostjo kot s prijateljico. Anton Trstenjak je bil še bolj nazoren: »Človek se umakne nekako v ozadje, gre v zatišje, živi, če ga preveč ne motijo starostne nadloge, nemoteno življenje, kakršno si je prej vse življenje zaman želel.« Svetelškova dodaja: »Pa na optimizem nikar pozabiti.«