Tiskane izdaje
Ljubljana − Medtem ko na ministrstvu za delo zatrjujejo, da je program spodbujanja samozaposlovanja pozitivno vplival na trg dela, skoraj četrtina samozaposlenih živi pod pragom revščine. Več kot polovica se jih je samozaposlila, ker niso dobili pogodbe o zaposlitvi. Raziskovalka in sociologinja Maja Breznik opozarja, da drvimo v nerazvitost.
Število zaposlenih za nedoločen čas že nekaj let pada, po drugi strani pa narašča število samozaposlenih. »Podatka sta povezana,« pravi Polona Domadenik z ljubljanske ekonomske fakultete. Število novoustanovljenih podjetij se je v letu 2008 v primerjavi z letom 2006 povečalo za kar četrtino in na tej ravni ostaja vse od takrat. Prav tako se je povečalo število samostojnih podjetnikov in podjetij, ki imajo enega zaposlenega. Po podatkih Agencije za javnopravne evidence in storitve je bilo konec lanskega leta več kot 90.000 samostojnih podjetnikov, vseh samozaposlenih pa več kot 113.000.
»Težko bi trdili, da so novopečeni podjetniki v času gospodarske krize kaj bolj začeli odkrivati nove poslovne priložnosti. Bolj verjetno je, da so trend ustanavljanja podjetij spodbudile subvencije za samozaposlitev,« ocenjuje Domadenikova in opozarja, da so se temu v zadnjih letih »pridružili še pritiski delodajalcev«, ki zaradi višjih prispevkov za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje raje najemajo samozaposlene. S podražitvijo delovnega razmerja za določen čas v okviru reforme trga dela so se podjetja po njenem prilagodila tako, da najemajo storitve samozaposlenih, s čimer znižujejo stroške dela.
Subvencije za samozaposlovanje država podeljuje vse od leta 1991. Samo med letoma 2005 in 2013 se je tako samozaposlilo več kot 36.000 brezposelnih. Največ med njimi je bilo ob samozaposlitvi starih med 30 in 50 let, se je pa v zadnjih letih med njimi povečalo tudi število starih med 25 in 29 let. Najpogosteje so imeli samozaposleni četrto ali peto stopnjo izobrazbe, po letu 2009 pa narašča tudi število tistih s sedmo stopnjo. Na ministrstvu za delo pravijo, da na porast števila samozaposlenih niso vplivale državne spodbude, ampak je dvig predvsem posledica »finančnih in gospodarskih razmer«.
Ministrstvo: To je eden najuspešnejših programov
Zadnji program spodbujanja samozaposlovanja se je v okviru tako imenovane aktivne politike zaposlovanja iztekel konec lanskega leta, za prihodnje leto − do takrat bodo izvajali program »Podjetno v svet podjetništva« − pa na ministrstvih za delo in gospodarstvo pripravljajo »celovit projekt za podjetništvo«.
»Program spodbujanja samozaposlovanja je eden najuspešnejših programov aktivne politike zaposlovanja,« pravi Petricija Vrečar z ministrstva za delo. »Z gotovostjo lahko trdimo, da je pozitivno vplival na razmere na trgu dela, saj je brezposelnim omogočil priložnost za nov začetek,« pravijo na zavodu za zaposlovanje, kjer so program izvajali. Podatki o ohranjenih samozaposlitvah so, kot dodajajo, spodbudni; 85 odstotkov vseh prejemnikov subvencije je samozaposlitev ohranilo v pogodbenem obdobju dveh let, 62 odstotkov tistih, ki so se samozaposlili med letoma 2010 in 2011, posluje še danes.
Toda podatki Eurostata za leto 2013 kažejo, da se je v Sloveniji kar polovica tistih, ki so se samozaposlili, za to odločila, »ker niso dobili pogodbe o zaposlitvi«, medtem ko je bilo takih pred desetletjem skoraj polovico manj. Tudi na zavodu za zaposlovanje podobno ugotavljajo, da se je 56 odstotkov prejemnikov subvencije za samozaposlitev odločilo »zaradi poslovne priložnosti«, kar 44 odstotkov pa »iz nuje«. Na zavodu sicer pravijo, da »nuja sama po sebi še ne pomeni samozaposlitve na predlog delodajalca namesto redne zaposlitve«.
Revni samozaposleni
Da je samozaposlenost eden od dejavnikov, ki posameznika izpostavljajo večjemu tveganju revščine, opozarja sociologinja in raziskovalka Maja Breznik, soavtorica knjige Revščina zaposlenih. Če jih je leta 2005 pod pragom revščine živelo 13 odstotkov, jih danes že skoraj četrtina.
Čeprav država spodbuja samozaposlovanje vse od osamosvojitve, pa na tem področju še ni bila opravljena nacionalna raziskava. V tisti, ki so jo leta 2012 na Mirovnem inštitutu opravili med pisatelji in prevajalci, so ugotovili, da je med njimi slaba polovica samozaposlenih. V povprečju prejmejo 46 odstotkov dohodka zaposlenega, in čeprav so večinoma mlajši od zaposlenih, imajo samozaposleni pogosto trajnejše zdravstvene težave, ki jih ovirajo pri delu. V zadnjem letu sicer nihče od njih ni bil niti en dan na bolniškem dopustu. Breznikova meni, da bi podobne ugotovitve lahko razširili na celotno skupino samozaposlenih. Pri tem opozarja, da bodo številni med njimi v prihodnosti predstavljali breme za državo. »Ker plačujejo najnižje prispevke za socialno varnost, bo njihova pokojnina mizerna. To pomeni, da bodo tudi kot starostniki ogrožena socialna skupina.«
Samozaposlitev je po besedah Breznikove ena od številnih oblik prekernega dela, kot sta zaposlitev za določen čas in agencijsko delo. Kot pravi sociologinja, te negotove oblike pri nas predstavljajo že skoraj polovico vseh zaposlitev. »So pa samozaposleni v posebnem položaju, saj so izključeni iz delovnopravnega varstva. Delo opravljajo po pogodbi civilnega prava, kar pomeni, da ne uživajo pravic zaposlenih − poleg dopusta, regresa, bolniške, malice in povračila potnih stroškov tudi pravice do sindikalnega združevanja in kolektivnih pogajanj.«
Lažni samozaposleni
Goran Lukić iz Zveze svobodnih sindikatov opozarja na porast tako imenovanih lažnih samozaposlenih. Na sindikat, pravi, se jih obrača vse več. »Čeprav bi jih naročnik moral zaposliti, ker opravljajo enako delo kot zaposleni, se to ne zgodi.« Podatkov o tem, koliko je lažnih samozaposlitev, ni, a po besedah Lukića sodna praksa, ki sicer ni številna, kaže, da je večina tovrstnih sporov rešenih v korist delavca.
Delo, pri katerem obstajajo elementi delovnega razmerja, kar pomeni, da se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom, se po zakonu o delovnih razmerjih ne sme opravljati v okviru pogodbe civilnega prava. Ravnanje v nasprotju je prekršek, za katerega je določena globa od 3000 do 20.000 evrov. V praksi, kot pojasnjujejo na inšpektoratu za delo, je največ izrečenih glob tistih najnižjih, in če jo delodajalec plača v roku osmih dni, je znesek še za polovico manjši.
Lani so ugotovili 201 tovrstno kršitev. Najpogostejše so bile v gostinstvu in gradbeništvu. Branka Knafelc z inšpektorata za delo pojasnjuje, da veliko opozoril prihaja tudi iz medijskih hiš, a je tam kršitve zaradi same narave dela težje ugotavljati. Ker število kršitev v zadnjih letih narašča, bo po besedah Knafelčeve letos 46 inšpektorjev, kolikor jih dela na delovnopravnem področju, okrepilo nadzor.
Gverilska vojna in pritisk na zaposlene
S spremembo zakona o delovnih razmerjih je lani nastala nova kategorija ekonomsko odvisnih oseb. Ureditev je namenjena tistim, ki niso v rednem delovnem razmerju in so hkrati v več kot 80 odstotkih finančno odvisni od enega naročnika. »Gre za osebe, ki niso in ne morejo biti delavci,« pojasnjuje Luka Tičar s pravne fakultete, ki se ukvarja z ekonomsko odvisnostjo. »Delavec v delovnem razmerju je osebno podrejen in logično tudi ekonomsko odvisen od delodajalca, ekonomsko odvisna oseba pa je tista, ki ni osebno podrejena in je zgolj eksistenčno odvisna od enega naročnika.«
Po besedah Tičarja bo problem v praksi. »Oseba, ki ugotovi, da je ekonomsko odvisna, mora to sporočiti naročniku, a v večini primerov tega ne bo. Samozaposleni se preprosto bojijo, kako bo odreagiral naročnik, ko bo slišal, da bi pa zdaj moral zagotoviti določeno socialno varstvo. Verjamem, da se jih bo veliko zgolj nasmehnilo in pokazalo na sto drugih, ki čakajo v vrsti za delo.« Tičar je prepričan, da gre pri ekonomski odvisnosti za mehanizem, ki deluje v normalnem poslovnem okolju, kar pa Slovenija po njegovem ni.
»Namesto da bi ljudem zagotovili pravice in jim priznali, da ima njihov delovni položaj elemente delovnega razmerja in ga zato spremenili v redno delovno razmerje, se z novo zakonodajo ustvarjajo nove in nove skupine prekernih delavcev, ki imajo čedalje manj pravic,« opozarja Maja Breznik. Po njenem gre za drobljenje statusov znotraj celotne skupine delovnih ljudi, s čimer se zmanjšujejo pravice in s tem poslabšuje njihov položaj.
»To je gverilska vojna države in delodajalcev proti sindikatom in zaposlenim. Z ustvarjanjem najrazličnejših statusov za prikrita delovna razmerja spodkopavajo pridobljene delovnopravne pravice delavcev in jih pehajo v revščino.« Čeprav gre za prikriti konflikt, nadaljuje raziskovalka, prekerne oblike zaposlitve predstavljajo tudi velik pritisk na tiste, ki so ohranili zaposlitve za nedoločen čas. »Študije kažejo, da so ti pritiski povzročili veliko intenzifikacijo dela redno zaposlenih; podaljševanje delovnega časa, ukinjanje malice, delo, ki sta ga včasih opravljala dva, zdaj opravlja eden.«
Ekonomska dogma nad socialno
Naraščanje negotovih oblik dela ni trend zgolj v Sloveniji − po napovedih Mednarodne organizacije dela bodo letos predstavljale kar 48 odstotkov vseh zaposlitev. Delež je petkrat večji kot v letih pred gospodarsko krizo.
»Ni cilj, da bi ljudje opravljali delo v okviru delovnega razmerja, ampak v kakršnikoli obliki že, samo da je cenejša in fleksibilnejša,« ocenjuje Tičar. »Čeprav se EU deklarira za vse kaj drugega, pa je povsem jasno, da gre za ekonomsko entiteto, kjer je pomembna zgolj gospodarska rast. Strokovnjaki s področja delovnega prava se kdaj pri odločitvah evropskega sodišča držimo za glavo, ko beremo, kolikokrat ta ekonomska dogma povozi socialno.«
Delovno razmerje, nadaljuje Tičar, pomeni odnos med ljudmi. »To je osnovna vrednostna komponenta. Samo znotraj delovnega razmerja se lahko razvije stanje vzajemnega zaupanja, lojalnosti in spoštovanja, kar je mogoče le še v zakonski zvezi. Čeprav se sliši banalno, je prav to smoter delovnega razmerja in to je edini dolgoročno vzdržen pogodbeni model.«
Ekonomska kriza po mnenju pravnika tudi ne more biti izgovor za vehementno kršitev delovnopravne zakonodaje. »Pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas je, če pogledamo zakonodajo, pravilo, to pomeni, da je pogodba za določen čas izjema. V praksi pa je ravno nasprotno, zato verjamem, da je zelo velik delež pogodb za določen čas nezakonitih.«
Maja Breznik pri tem spomni na ekspertno skupino pod vodstvom francoskega pravnika Alaina Supiota, ki je po naročilu evropske komisije raziskovala nove oblike dela. »Potem ko je skupina opozorila na pojav lažnih samozaposlenih in hkrati ugotovila, da se položaj izvirnih samozaposlenih poslabšuje, je evropska komisija nekaj let zatem v poročilu zapisala, da se nikakor ne sme zavreti fleksibilizacije trga dela.«
Čeprav se pogosto govori o deregulaciji trga dela, Breznikova to zanika in pravi, da gre pravzaprav za ponovno regulacijo − z namenom fleksibilizacije. »Še nikoli v zgodovini ni bilo napisanih toliko delovnopravnih zakonov, kot jih je bilo v zadnjih nekaj letih.«
Spodbujanje negotovega
Država bi po besedah sindikalista Lukića denar, ki ga zdaj namenja za samozaposlovanje, raje porabila za ustvarjanje trajnejšega podjetniškega centra z močno podporno strukturo, namesto da spodbuja »tisti del na trgu dela, ki je najbolj prekeren, najbolj nestabilen in ki je glede ustvarjanja novih delovnih mest najmanj intenziven«. S tem po njegovem spodbuja beg iz delovnih razmerij, s čimer spodbuja prav tisto, čemur na deklarativni ravni nasprotuje. »Seveda, zanjo je vsak brezposelni, ki se samozaposli, uspeh, ker to pomeni, da bo manj brezposelnih. V kakšnih pogojih bodo ti ljudje delali, je ne zanima.«
Breznikova meni, da drvimo v nerazvitost, Slovenija pa po njenem že preživlja znane zgodbe iz držav tretjega sveta. »V teh državah se je tuji kapital s finančnimi špekulacijami čez noč polastil pomembnih delov industrije. Države so tako postale izvoznice kapitala in bazen poceni delovne sile. Postajale so 'vitkejše', morale so omejiti obseg socialne države, kar je ustvarilo še dodatni pritisk na zaposlene.«
Svet, nadaljuje raziskovalka, se je reorganiziral tako, da so si ekonomsko moč razdelile multinacionalke: »Samostojni podjetniki in majhna podjetja so pri tem zgolj 'kanonfuter'. Lahko razvijejo pomembne inovacije, a do trga pridejo le, če jih inkorporirajo multinacionalke.«
